Jedro

Opisano duševno trpljenje tožnika in njegove posledice opravičujejo dosojeno denarno odškodnino v višini 3,000.000,00 SIT, kot jo je dosodilo sodišče druge stopnje. Dodaten razlog za utemeljenost prisojene odškodnine je še ta, da je bil tožnik ob uvedbi pripora star 37 let (letnik rojstva 1950) in torej v takih letih, ko je objektivno pričakovati, da se bo poklicna kariera še nadaljevala navzgor. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa sledi, da je bila kariera tožnika praktično zaključena. Dokazana je (z izvedeniškim mnenjem in izpovedjo priče N. J.) vzročna zveza med duševnimi spremembami tožnika kot posledico neutemeljenega pripora in razpadom zakonske zveze, kar prav tako dodatno opravičuje višino dosojene denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine tožniku zaradi neutemeljenega pripora za nepremoženjsko škodo v višini 3,500.000,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in za premoženjsko škodo v višini 161,00 SIT z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Po pritožbah obeh pravdnih strank je višje sodišče znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 3,000.000,00 SIT z obrestmi, v preostalem delu pa je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Menilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa subjektivna in objektivna dejstva, napačno pa uporabilo materialno pravo v zvezi z oceno primernosti višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, do povrnitve katere je tožnik upravičen.

Zoper sodbo višjega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri očita drugostopenjskemu sodišču, da je napačno uporabilo materialno pravo, in predlagala, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da prisojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo zniža na 1,000.000,00 SIT. V reviziji tožena stranka navaja, da je odmerjena odškodnina previsoka glede na ugotovljene okoliščine primera - zlasti objektivne okoliščine. Odškodnino je potrebno odmeriti glede na vse okoliščine primera tako, da predstavlja pravično denarno odškodnino in da najde ustrezno mesto v vrednostnem sistemu dobrin in ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tega kriterija pritožbeno sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Prav tako tudi ne tega, da mora biti odškodnina odraz ekonomske moči družbe. V sodni praksi se je izoblikoval razpon odškodnin za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode in sodišče pri vsaki odmeri odškodnine za konkretni primer upošteva to povprečno merilo, izoblikovano za podobne primere. Zaradi neupoštevanja tega merila lahko pride do neenakopravnega položaja oškodovancev. Tožena stranka je opozorila na "primer št. 135" v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije ter kritizirala stališče tožene stranke o tem, da morajo biti dosojene odškodnine odraz ekonomske moči družbe. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih in ko jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Pri odmeri višine denarne odškodnine za negmotno škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode sodišče upošteva tako subjektivne kot tudi objektivne okoliščine primera: dolžino trajanja odvzema svobode, razmere, v katerih je oškodovanec bival v času odvzema svobode (npr. izolacija in njeno trajanje), objavo podatkov o imenu priprte osebe v medijih, izgubo ugleda v podjetju in okolju, prisilno ločitev od družine in iz življenjskega okolja, vpliv neupravičenega pripora na zdravstveno stanje oškodovanca, vpliv na življenje po odpravi pripora, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti in po odpravi neupravičenega pripora ipd. Vse naštete okoliščine je potrebno upoštevati, ko se ugotavlja stopnja duševnih bolečin, ki jih je oškodovanec pretrpel in zaradi katerih je upravičen do denarnega nadomestila za njih. Istočasno pa mora sodišče paziti na to, da dosojena odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik neupravičeno v priporu 5 mesecev in 7 dni, kar je sorazmerno dolga doba. V tem času je prebil 26 dni v izolaciji, sprehode so mu dovolili šele po 27 ali 28 dneh in še to le 15 minut dnevno. Obiske je smel sprejemati le 15 minut enkrat tedensko v prisotnosti paznikov, otroci pa so ga smeli obiskati šele po treh mesecih pripora. Odreditev pripora je imela velik medijski odmev, tožnik je bil grobo diskreditiran predvsem v dnevnem časopisju. Po vrnitvi v podjetje je bil premeščen na neko marginalno delovno mesto, onemogočeni so mu bili poslovni stiki, kar se mu je dogajalo tudi v kasnejših službah. Prav tako je bilo tožniku v priporu onemogočeno vsako športno udejstvovanje, po njem in zaradi njega so mu zavrnili prošnjo za včlanitev v teniški klub. Ves čas pripora je bilo tožniku onemogočeno družinsko življenje in izvrševanje starševske dolžnosti. Zaradi neutemeljenega pripora je tožnik osebnostno spremenjen: postal je vzkipljiv, preživel je hudo narcistično travmo, mučila ga je tesnobnost, nerealni strahovi že v običajnih situacijah, občutki nelagodnosti, ki so imeli za posledico tresenje in potenje rok. Pri tožniku so nastale trajne in obremenjujoče duševne spremembe, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca. V posledici sprememb v tožnikovi duševnosti, ki jih je povzročil neutemeljen pripor, je razpadla še družinska skupnost tožnika, prišlo je do razveze zakonske zveze.

Opisano duševno trpljenje tožnika in njegove posledice opravičujejo dosojeno denarno odškodnino v višini 3,000.000,00 SIT, kot jo je dosodilo sodišče druge stopnje. Dodaten razlog za utemeljenost prisojene odškodnine je še ta, da je bil tožnik ob uvedbi pripora star 37 let (letnik rojstva 1950) in torej v takih letih, ko je objektivno pričakovati, da se bo poklicna kariera še nadaljevala navzgor. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa sledi, da je bila kariera tožnika praktično zaključena. Dokazana je (z izvedeniškim mnenjem in izpovedjo priče N. J.) vzročna zveza med duševnimi spremembami tožnika kot posledico neutemeljenega pripora in razpadom zakonske zveze, kar prav tako dodatno opravičuje višino dosojene denarne odškodnine.

Primerjava z višino odškodnine, kot je bila dosojena v primeru, ki ga ponuja tožena stranka, ni primerna. Kriteriji, ki jih za odmero pravične denarne odškodnine terja 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89, ZOR), pomenijo tudi individualizacijo odškodnine ob hkratni primerjavi s podobnimi primeri (saj identičnih ni). Posledice, ki jih je utrpel tožnik v tem primeru, so takšne, da je dosojena odškodnina v skladu z obema meriloma: je v okviru odškodnin, ki se dosojajo v podobnih primerih in je istočasno individualizirana glede na posledice, ki so nastale tožniku. Sodišče druge stopnje torej ni napačno uporabilo materialnega prava ob odločanju o višini denarne odškodnine tožniku, kot mu to neutemeljeno očita revizija, ki jo je moralo revizijsko sodišče zato zavrniti.

Izrek o pravdnih stroških je odpadel, ker jih pravdni stranki v revizijskem postopku nista priglasili.