Jedro

Obstoj začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne izključuje odreditve začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov na istem nepremičnem premoženju udeleženke. Vsebinsko gre za hkratno začasno zavarovanje zahtevkov dveh različnih upnikov (države oziroma oškodovancev), vendar na istem premoženju in do iste, ne pa „dvojne“ višine.

Izrek

Pritožba pooblaščenke udeleženke A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Udeleženka A. A. je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor pooblaščenke udeleženke A. A. zoper sklep istega sodišča I K 34556/2012-318 z dne 15. 4. 2015, s katerim je sodišče za šest mesecev, tj. do 15. 10. 2015, odredilo začasno zavarovanje premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev B. B. in C. C. do skupne višine 100.000,00 EUR, tj. z odredbo zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, da z zaznambo pri A. A. prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine, zemljiškoknjižno vpisane v katastrski občini X, in sicer na parc. št. 1/16, k. o. X, z ID znakom 000, do višine 1/4 oziroma do višine 100.000,00 EUR.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila pooblaščenka udeleženke iz razlogov bistvenih kršitev postopka, napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev udeleženkine ustavne pravice do poštenega sojenja iz 22., 23. in 27. člena Ustave RS. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru udeleženke v celoti ugodi in razveljavi sklep o odreditvi začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da odredi začasno zavarovanje na drugih nepremičninah, tj. s prepovedjo odtujitve in obremenitve udeleženki lastnih polovic nepremičnin parc. št. 2/239 ter parc. št. 2/240, obe k. o. Y, do 1/2 celote oziroma do vrednosti 100.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so podane vse zakonske predpostavke za odreditev začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev, v sklepu pa je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih. Z drugačnim stališčem pritožbe, torej da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar sicer predstavlja kršitev določb kazenskega postopka absolutne narave po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, se ni mogoče strinjati. Iz izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je utemeljen sum, da je obtoženi D. D. storil očitano mu kaznivo dejanje, potrjen s pravnomočno obtožnico ter po izvedenem dokaznem postopku le še utrjen, v sklepu je navedeno premoženje, ki je predmet zavarovanja, naveden je način zavarovanja in rok trajanja ukrepa, sodišče pa je obrazložilo tudi, na podlagi katerih dejstev je sklepalo na obstoj realne in konkretne nevarnosti razpolaganja s premoženjem, ki je predmet začasnega zavarovanja. Z razlogi sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša ter se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju tudi sklicuje.

5. V tč. 4 izpodbijanega sklepa se je prvo sodišče konkretizirano opredelilo do vprašanja izkazanosti utemeljenega suma in med drugim zavzelo pravilno stališče glede pritožbeno znova izpostavljenega mnenja izvedenca psihiatra ter določenih izsekov izpovedb oškodovanca B. B. oziroma priče E. E., ki pa obstoja utemeljenega suma ne izpodbijajo. Z navedbami, s katerimi pritožnica povzema obtoženčev zagovor in ponuja preuranjeno dokazno oceno doslej izvedenih dokazov, teže za obtoženca obremenilnih dokazov ni mogoče omajati, kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dejansko stanje zato ni bilo zmotno ugotovljeno, razlogi izpodbijanega sklepa, v katerem ni mesta za dokončno dokazno oceno, kot je razumeti pritožbo, pa niso v ničemer protislovni ali nejasni.

6. Obstoj začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi s prepovedjo razpolaganja z določeno nepremičnino ne izključuje odreditve začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov na istem nepremičnem premoženju udeleženke, kot to zmotno problematizira pritožba. Razlogi, s katerimi se je nižje sodišče opredelilo do izpostavljenega vprašanja (tč. 7 izpodbijanega sklepa), so po presoji pritožbenega sodišča pravno pravilni, še zlasti pa ne nejasni ali celo protislovni. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da gre v opisani situaciji za „dvojno“ zavarovanje, tj. do 1/2 nepremičnine na parc. št. 1/16, k. o. X, oziroma do vrednosti 200.000,00 EUR. Že prvo sodišče je pojasnilo, da KZ v prvem odstavku 97. člena, ZKP pa v tretjem odstavku 499. člena, določata jasna razmerja med premoženjskopravnimi zahtevki in odvzemom premoženjske koristi po končani glavni obravnavi, o čemer pa je tekom dokaznega postopka še preuranjeno govoriti, saj lahko v nadaljevanju pride do različnih procesnih situacij. Umestno je dejansko ter pravno naziranje sodišča prve stopnje, da gre vsebinsko za istočasno začasno zavarovanje terjatev dveh različnih upnikov (oškodovancev oziroma države), vendar na istem premoženju in do iste, ne pa „dvojne“ višine, saj obtožencu oziroma morebiti udeleženki po zaključenem postopku v nobenem primeru ne bo dopustno odvzeti več, kot znašata priglašena premoženjskopravna zahtevka ali domnevno pridobljena protipravna premoženjska korist, vse torej le do vrednosti 100.000,00 EUR. Pritožba ne utemelji prepričljivo, na kakšen način ter na kateri podlagi naj bi sodišče določilo „subsidiarnost“ začasnega zavarovanja. Z izpodbijano odločitvijo tako ni prišlo do bistvenih kršitev postopkovnih določb niti do kršitve ustavnih pravic udeleženke iz 14., 22. oziroma 27. člena Ustave RS.

7. Pritožba pooblaščenke vsebuje obširne navedbe o vprašanju, kaj je sodilo v skupno premoženje zakoncev A. (torej obtoženca in udeleženke), pridobljeno v obdobju trajanja njune zakonske zveze, pridobitnem načinu in času pridobitve posameznega premoženja ter njegovi vrednosti, kot tudi o tem, kako je bilo skupno premoženje razdeljeno in kolikšno vrednost tega premoženja naj bi pridobil vsak od njiju. Pritožbeno sodišče poudarja, da s predmetnimi navedbami pritožnica vsebinsko niti ne izpodbija odločilnih dejstev, s katerimi je sodišče prve stopnje v tč. 9 izpodbijanega sklepa (delno v navezavi na razloge sklepa o odreditvi začasnega zavarovanja I K 34556/2012-318 z dne 15. 4. 2015) podalo prepričljivo oceno dejanskih okoliščin, ki utemeljujejo zaključek, da je bil 6. 5. 2011 podpisan notarski sporazum o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema sklenjen z namenom, da se onemogoči odvzem obtoženčevega premoženja. Obstoj nevarnosti takega onemogočanja izkazujejo konkretna ravnanja obtoženca v istem obdobju (med 25. 3. 2011 in 11. 5. 2011), s katerimi je ob izogibanju številnim upnikom, ki so zoper njega napovedovali uvedbo različnih sodnih postopkov, v zelo kratkem času osvojil vse svoje (ne)premično premoženje, ostali del pa prenesel na udeleženko, tako da je sedaj v postopku osebnega stečaja brez vsakega premoženja. Brezpredmetno je pritožbeno povzemanje pravnih poslov, ki jih obtoženec ni sklenil z udeleženko, saj je predmet začasnega zavarovanja v tej zadevi nepremičnina, ki je bila nanjo lastninsko prenesena z notarskim sporazumom. Kljub temu, da sta zakonca A. v sporazumu soglašala (kar je navsezadnje tudi zakonska predpostavka), da imata na skupnem premoženju vsak delež do polovice, je sledeč sporazumu udeleženka postala lastnica nepremičnin v ocenjeni vrednosti približno 3/4 skupnega premoženja. Obtoženi je v svojo last prejel le nepremičnine v k. o. H, ki jih je takoj zatem prodal, in poslovna deleža v družbah I. d.o.o. ter J. d.o.o., za katera je bilo ugotovljeno, da ju je odsvojil za precej (pre)nizko ceno glede na vrednost osnovnih vložkov. Neupoštevno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati vrednosti predmetnih nepremičnin, kot izhajajo iz javnih podatkov (ocen) GURS. Za presojo je po prepričanju pritožbenega sodišča bistvena ravno ugotovitev, kakšne so bile subjektivne predstave obtoženega in udeleženke o vrednosti nepremičnin, saj je prav iz slednjega mogoče tehtno sklepati na motive, ki so ju vodili k sklenitvi sporazuma z dano vsebino. Sintagma v razlogih izpodbijanega sklepa „glede na to, kako sta to storila“, ki jo pritožba označuje za nejasno, ob sicer razumljivem ter konsistentnem opredeljevanju prvega sodišča ne utemeljuje obstoja bistvene postopkovne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa ne drugih pritožbeno očitanih kršitev pri ugotavljanju dejstev in uporabi prava. S trditvami, da sta zakonca vrednost nekaterih nepremičnin precenila v zmoti, pa pritožba ob upoštevanju vsega zapisanega ne more uspeti. Še zlasti to velja za postopek začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov, v katerem sodišče presoja le obstoj zakonskih kriterijev za zavarovanje, ki so nedvomno podani. Gre za postopek v zvezi z omejevalnim ukrepom začasne narave, ki še ne pomeni končne odločitve o morebitnem odvzemu premoženja, zaradi česar so predlagani dokazi, kot je cenilec nepremičnin, najmanj preuranjeni.

8. Nepomembne so pritožbene navedbe, da je bila nepremičnina, ki je predmet začasnega zavarovanja, pridobljena pred storitvijo očitanega kaznivega dejanja in da zato na udeleženko ni bila prenesena premoženjska korist, ki naj bi jo obtoženec pridobil s kaznivim dejanjem. Na povsem enake trditve je bilo pooblaščenki v dosedanjem postopku že večkrat odgovorjeno, zato pritožbeno sodišče kratko pojasnjuje, da je pritožbeno tolmačenje četrtega odstavka 96. člena KZ zmotno. Ni potrebno, da je predmet zavarovanja le s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje, saj gre pri predmetnem ukrepu za zavarovanje vrednosti premoženja, ki se potencialno lahko odvzame po končanem postopku (prvi odstavek 96. člena KZ). Prenos premoženja z namenom onemogočanja odvzema na bližnje sorodnike storilca je podlaga za odvzem premoženja tudi slednjim, če ne dokažejo, da so za premoženje plačali dejansko vrednost (četrti odstavek istega člena). Brezpredmetno je zato obsežno pritožbeno analiziranje vprašanja, v katero svoje premoženje je obtoženec hipotetično mogel investirati protipravno premoženjsko korist, domnevno pridobljeno z izvršitvijo očitanega mu kaznivega dejanja.

9. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da „psihološko breme“ udeleženke, ker je obstoječe začasno zavarovanje premoženjskopravnih zahtevkov odrejeno na hiši, ki jo je kupila s svojim denarjem ter v kateri živi, ne predstavlja upoštevanja vrednih oziroma tehtnih okoliščin, ki bi utemeljevala odreditev začasnega zavarovanja na nadomestnih nepremičninah s parc. št. 2/239 in 2/240, k. o. Y, ki sta glede na podatke v pritožbi vredni celo zgolj 3.926,00 EUR. Zemljiškoknjižna prepoved odtujitve in obremenitve dela nepremičnine gotovo pomeni poseg v lastninsko pravico udeleženke, kar pa je ob upoštevanju legitimnih in legalnih interesov drugih udeležencev kazenskega postopka nujno ter sorazmerno. „Temeljni življenjski interes“ ni pravni pojem, zaradi česar presoja te pritožbene navedbe niti ni mogoča, se pa ne gre strinjati s pritožnico, da je zaradi prepovedi razpolaganja z delom nepremičnine kakor koli poseženo v udeleženkini pravici do varnosti (34. člen Ustave RS) ter nedotakljivosti stanovanja (36. člen). Pritožbeni očitek, da predlog za odreditev začasnega zavarovanja na nadomestnih nepremičninah ni bil vročen v izjavo drugim udeležencem, je protispisen.

10. Po vsem obrazloženem je pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, da obstaja realna nevarnost, da bi obtoženi morebitni odvzem premoženja onemogočil tudi z razpolaganji prek udeleženke A. A., zato je pritožbeno sodišče pritožbo njene pooblaščenke kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker pooblaščenka v pritožbenem postopku ni uspela, je udeleženka dolžna plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe v višini 30,00 EUR, kar je skladno s tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah.