Jedro

V primeru, ko naročnik morebitnih napak glede obsega in kvalitete izvedenih del ne graja, se šteje, da je bilo delo potrjeno in izrecna potrditev ni bila nujna (ni bila pogoj) za nastop obveznosti naročnika izvršiti plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8502/2015 z dne 29. 1. 2015 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 3.882,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 do plačila in v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), citirani sklep o izvršbi pa je za glavnico 385,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 do plačila razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 718,72 EUR (III. točka izreka) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 181,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Proti tej sodbi (smiselno zoper njen obsodilni del v točki I in IV izreka) se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da pravdni stranki za izvajanje del nista imeli sklenjene nobene pogodbe. Neupravičeno je navedba sodišča, da poslovno razmerje, ki izhaja iz računa, ustreza pravni opredelitvi podjemne pogodbe. Gradbena dela v postopkih javnega naročanja nikoli niso in ne morejo biti predmet podjemne pogodbe. Za opravljanje takšne storitve je potrebna gradbena pogodba, v kateri so opredeljeni vsi pogoji opravljanja del, ki so pomembni za vse stranke pogodbe. Tožeča stranka s toženo stranko ni podpisala nobene pogodbe za izvajanje del, kot tudi ne podjemne pogodbe. Gradbena knjiga, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni bila nikoli predložena toženi stranki, razen na sodišču na podlagi poslane zahteve. Gradbeni dnevnik ni podpisan s strani tožene stranke, pač pa s strani tretje osebe, ki pa ni v nobeni povezavi s toženo stranko. Ker pa ima tožeča stranka gradbeni dnevnik, pa tožena stranka meni, da so izpolnjeni vsi pogoji klasične gradbene pogodbe in ne več podjemne pogodbe. Tožeča stranka tudi nikoli ni podpisala prevzema del s toženo stranko. Po podjemni pogodbi, kot jo navaja sodišče, ali kakršnikoli drugi pogodbi, tožena stranka ni dolžna dati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi. Tožeča stranka tudi nikoli ni pozvala tožene stranke k pregledu oziroma prevzemu izvršenih del, kar bi bilo predpogoj za izstavitev računa. V kolikor bi med strankama v postopku veljala določila podjemne pogodbe, kot trdi sodišče, je tožeča stranka napačno izstavila račun, ki je predmet postopka. Plačilo iz podjemne pogodbe je obdavčeno kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja in se vključuje v letno dohodninsko osnovo. Poleg plačila dohodnine je potrebno plačati prispevke za socialno varnost. Tožeča stranka pa je toženi stranki izstavila račun na podlagi 76.a člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Po prejemu računa je tožena stranka tožeči stranki račun zavrnila, ker ne obstajajo pogoji za izstavitev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu je tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavljala plačilo terjatve v znesku 4.986,38 EUR iz naslova opravljenih del na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe. Terjatev vtožuje na podlagi toženi stranki izstavljenega računa, ki temelji na računu dejansko opravljenih del po prilogi, na katero se račun sklicuje, na objektu „Ureditev vaškega središča S.V. - sklop 2“, ki se nanaša na izgradnjo cestne razsvetljave.

7. Sodišče prve stopnje je glede na tožbena nasprotovanja tožene stranke, da tožeča stranka dela po postavki „Preboj cestišča z raketo“ ni opravila, tožbeni zahtevek za znesek 385,40 EUR (kolikor bi naj znašala dela po tej postavki) zavrnilo, prav tako je zaradi neizkazanosti terjatve zavrnilo razširjeni tožbeni zahtevek za znesek 718,72 EUR. V preostalem je tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Sodišče prve stopnje je sporno pravno razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot podjemno pogodbo, odločitev, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za znesek 3.882,26 EUR, pa temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da tožena stranka poslovnega razmerja s tožečo stranko ne zanika; - da ni sporno, da je tožeča stranka vsa dela, razen preboja cestišča, opravila, in v zvezi z obsegom opravljenih del ni imela drugih konkretnih ugovorov in tudi ni ponudila nobenih dokazov; - da je predmetni račun dokaz o obstoju terjatve po temelju in višini; - da cena iz ponudbe tožene stranke po tožeči stranki ni bila akceptirana.

9. Brez relevantnega vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve je pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje pravno razmerje med pravdnima strankama nepravilno opredelilo kot podjemno namesto gradbeno pogodbo. Čeprav nobena od pravdnih strank ni natančneje opredelila narave in zahtevnosti del, ki so bila predmet pogodbene izpolnitve, pa dejstvo, ali je v predmetni zadevi bila med strankama sklenjena podjemna ali gradbena pogodba (pri čemer je slednja le ena izmed oblik podjemne pogodbe), ne vpliva na presojo upravičenosti tožeče stranke zahtevati plačilo za opravljeno delo.

10. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, kot je to določeno v tretjem odstavku 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

11. Naročnik je bil dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je bilo to po običajnem teku stvari mogoče (prvi odstavek 633. člena OZ) in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika (prvi odstavek 633. člena OZ); o skritih napakah pa čimprej, vendar najpozneje v enem mesecu, ko je bila takšna napaka odkrita (prvi odstavek 634. člena OZ). Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka obsega (razen glede dela pod postavko „Preboj cestišča“) in kvalitete opravljenih del ni grajala. Nasprotno, iz njenega dopisa zavrnitve računa (prilogi A4 in B1 spisa) izhaja, da je opravljena dela na objektu Slovenja vas potrdila, saj razen v delu pod postavko 8 iz priloženega računa (v zvezi s prebojem cestišča) v zvezi z ostalimi deli iz priloženega računa ni imela nobenih pripomb in je bil račun zavrnjen v bistvu zaradi neujemanja s ponudbenimi cenami.

12. Iz obrazloženega je tako mogoče zaključiti, da se v primeru, ko naročnik morebitnih napak glede obsega in kvalitete izvedenih del ne graja, šteje, da je bilo delo potrjeno in izrecna potrditev ni bila nujna (ni bila pogoj) za nastop obveznosti naročnika izvršiti plačilo (smiselno tako tudi sodba III Ips 18/2014).

13. Vprašanje pravilnosti izstavljenega računa z vidika davčnih predpisov ne more biti predmet presoje v okviru obravnavane zadeve, zato se sodišče druge stopnje do tovrstnih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).