Jedro

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, do dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se število denarnih zneskov zniža na 30 in se ob nespremenjeni vrednosti denarnega zneska izrečena denarna kazen zniža na 360 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov, pri čemer en dnevni znesek znaša 12,00 EUR, kar skupaj znese 600,00 EUR denarne kazni, ki jo mora obdolženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obdolžencu naložilo v povrnitev stroške kazenskega postopka, ki so bili zaznamovani v višini 18,48 EUR. Odločilo je, da mora povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njenih pooblaščencev iz Odvetniške družbe B. o.p., d.o.o., ter plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim in drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanko C. C. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi po zagovorniku, kot je uvodoma navedel iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter določil Zakona o kazenskem postopku.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo v smislu določila prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5.Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje večjega števila prič, ki bi lahko potrdile, da se je obdolženi ves čas nahajal na zabavi in torej ni moški, katerega so posnele varnostne kamere niti storilec očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje, po zatrjevanju pritožbe, ni v zadostni meri obrazložilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, zato je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Posledično je bil obdolženi prikrajšan glede pravice do obrambe.

6.Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, do dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno.

7.Zagovornik je pred začetkom glavne obravnave podal pisni dokazni predlog (naslovljen kot "pripravljalna vloga" z dne 15. 4. 2024), v katerem je navedel, da je bil obdolženi na zabavi, na kateri je bilo približno 40 ljudi, do približno četrte ure zjutraj in do takrat zabave ni zapuščal, kar lahko potrdijo priče, katerih zaslišanje je predlagal. Na glavni obravnavi dne 16. 4. 2024 zagovornik ni bil navzoč, obdolženec pa je v zvezi s pisnim dokaznim predlogom svojega zagovornika z dne 15. 4. 2024, na vprašanje sodnika pojasnil, da se je na zabavi največ družil z Č. Č., D. D. in E. E., pri čemer naj sodišče samo presodi ali jih bo zaslišalo ali ne. Od predlaganih prič je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo E. E., od navzočih udeležencev pa tudi pričo F. F. Glede predloga zagovornika za zaslišanje ostalih predlaganih prič pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da njihovo zaslišanje za razjasnitev dejanskega stanja ni bistveno in je v tem delu dokazni predlog zavrnilo. Razloge za takšno odločitev je podrobneje pojasnilo v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšnim razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Brez dvoma se je obravnavanega večera odvijala na ... domačiji zabava (fantovščina in dekliščina), ki se je zavlekla pozno v noč in na kateri je bilo večje število udeležencev (zagovornik je navedel približno 40), med njimi brez dvoma tudi obdolženi. Njegovo navzočnost sta potrdila zaslišana udeleženca zabave F. F. in E. E., ki pa nista mogla potrditi, da je bil obdolženec ves čas z njima, saj sta skladno povedala, da se je gibal na zabavi v različnih krogih ljudi in da ga tudi nista ves čas spremljala, kar je glede na veliko število udeležencev in več ur trajajočo zabavo, ki se je zavlekla v zgodnje jutranje ure, tudi življenjsko logično. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje imelo pred seboj izpovedbo oškodovanke C: C., katero je ocenilo kot verodostojno, saj je potrjena tako z izpovedbo priče G. G., kakor tudi s posnetki videonadzorne kamere, tudi po oceni pritožbenega sodišča zaslišanje preostalih predlaganih prič ni bilo potrebno. Razloge za zavrnitev dokaznega predloga je sodišče v zadostni meri obrazložilo, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo prepričljivo dokazno oceno izpovedbe oškodovanke in vseh izvedenih dokazov. Obdolženi je v zagovoru zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja, sicer pa zagovora ni želel podati. Po drugi strani je oškodovanka podrobno opisala okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega dogodka. Pri dokazni oceni oškodovankine izpovedbe je sodišče prve stopnje izhajalo iz pomembnega dokaza - posnetka varnostnih kamer, nameščenih na oškodovankini nepremičnini, pri čemer je z veliko mero skrbnosti izpovedbo oškodovanke primerjalo s posnetkom videonadzornega sistema. Prav posnetek potrjuje izpovedbo oškodovanke, da je medtem, ko je sedela zunaj pred hišo in brala, za njenim hrbtom, mimo dveh parkiranih avtomobilov, prišel moški v kratkih hlačah in beli majici, poveznjeni čez glavo, ki je prišel iz smeri Sedovškove domačije ter se nato približal oškodovanki izza hrbta oziroma ob parkiranem osebnem avtomobilu Renault Kangoo. Oškodovanka je povedala, da je obdolženca takoj prepoznala, saj ga je videla v obraz, poznata pa se že iz otroštva. Po pregledu posnetkov na glavni obravnavi je tudi pojasnila, da ga je prepoznala tudi po načinu hoje.

9.Zaključki sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedbe oškodovanke so prepričljivi tudi po oceni pritožbenega sodišča. Ne le, da je njeno izpovedbo potrdil oškodovankin mož G. G., ki je obdolženca prav tako prepoznal, ne gre namreč spregledati, da je oškodovanka neposredno po dogodku dne 14. 8. 2021 ob 3.43 uri na zapisnik zoper obdolženca pri Policijski postaji Šmarje pri Jelšah podala kazensko ovadbo, v kateri je v bistvenih delih opisala dogajanje enako, kakor v svoji izpovedbi na glavni obravnavi in že takrat navedla, da je bil storilec A. A., katerega pozna. Zagovornik v pritožbi s podajanjem lastne dokazne ocene videoposnetka ne more uspešno izpodbiti verodostojnosti oškodovankine izpovedbe.

10.Nenazadnje sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo motiva, ki ga je obdolženi imel pri storitvi očitanega kaznivega dejanja. V dokaznem postopku je bilo brez dvoma ugotovljeno, da je oškodovanka tega večera zaradi glasne glasbe, ki se je slišala iz smeri ... domačije, po 22. uri poklicala policijo. Na kraj zabave je bila napotena patrulja Policijske postaje Šmarje pri Jelšah. Iz izpovedbe policista H. H., ki je bil napoten na kraj zabave, izhaja, da je tam opravil razgovor z moškim, ki se je predstavil kot A. A. in lastnik tistega objekta, kjer je bila zabava. Ta moški je policista H. H. vprašal, kdo je dal prijavo, nato pa je sam povedal, da saj ve, kdo je bil in da se bo pogovoril z gospo C. C. Kot je izpovedal priča H. H., je takrat, še pred odhodom, A. A. rekel, da se lahko pomeni z ga. C. C., vendar šele naslednji dan, ko bo trezen. Navedeno zgolj še dodatno potrjuje prepričljivo izpovedbo oškodovanke, da je bil prav obdolženi tisti, ki jo je obravnavane noči prestrašil na način, povzet v izreku sodbe in ji tudi besedno zagrozil "prasica, saj te bom vbil". Pritožbeno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornika, da navedene besede ne morejo pomeniti grožnjo, temveč kvečjemu vrnjeno psovko. Prav nasprotno, izrečene besedne grožnje so naperjene zoper življenje in telo oškodovanke in pomenijo grožnjo tudi v objektivnem pomenu. Sodišče prve stopnje pa je v točki 14 obrazložitve tudi prepričljivo pojasnilo, da so izrečene grožnje v povezavi z drugimi okoliščinami dogodka (pozna noč, ko se obiskov ne pričakuje, ko pride iz teme moški z majico čez glavo) nedvomno takšne, ki so zmožne povzročiti vznemirjenje in občutek strahu za življenje ter telesno celovitost, torej predstavljajo grožnje v objektivnem smislu. Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi podvomilo v prepričljivost oškodovankine izpovedbe v delu, ko je opisala, kako se je obdolženega obravnavane noči prestrašila in se zato tudi počutila ogroženo. Ob prestrašenosti oškodovanke, je izpovedal tudi njen mož G. G., kakor tudi policist, ki je neposredno po obravnavanem dogodku na zapisnik sprejel kazensko ovadbo oškodovanke, to je policist H. H., ki je bil zaslišan na glavni obravnavi.

11.Glede na navedeno so pritožbene navedbe zagovornika glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe kazenskega zakona, ki se nanašajo na vprašanje, ali je dejanje, katerega je bil obdolženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, sploh kaznivo dejanje grožnje, neutemeljene.

12.Zagovornik se v pritožbi do izrečene kazenske sankcije ni posebej opredelil. Pritožbeno sodišče je zato odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sicer izbralo primerno vrsto kazenske sankcije, ko je obdolžencu izreklo denarno kazen. V točki 20 obrazložitve je pojasnilo, da je kot olajševalne okoliščine pri izbiri kazenske sankcije ter odmere kazni upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan pred sodiščem, da živi urejeno življenje in tudi časovno oddaljenost od storitve kaznivega dejanja, kot obteževalni okoliščini pa je upoštevalo njegovo nekritičnost in krivdo. Prav slednji dve obteževalni okoliščini, po presoji pritožbenega sodišča, obdolžencu ni mogoče upoštevati kot obteževalni, zlasti, ker se očitano kaznivo dejanje lahko stori zgolj naklepno. Kaj je imelo sodišče prve stopnje v mislih z obdolženčevo nekritičnostjo, pa iz same obrazložitve tudi ni mogoče razbrati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zagovornika in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je število denarnih zneskov znižalo na 30 in ob nespremenjeni vrednosti denarnega zneska izrečeno denarno kazen znižalo na 360,00 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13.Ker je bilo deloma odločeno v obdolženčevo korist, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.