Jedro

Drugi odstavek 73. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. To pomeni možnost odločanja brez posebenga ugotovitvenega postopka le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če pa se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 24 – 42152-075465 z dne 20. 8. 2019 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 12.442,31 EUR po stopnji 25 % v znesku 3.110,58 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin: 1/2 stanovanja s parkiriščema, A. Pridobitni naslov - nakup, pridobitev nepremičnine 28. 8. 2017, odsvojitev nepremičnine 5. 12. 2018, posedovanje nepremičnine do 5 let. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 97. člena, 1. točko prvega odstavka 93. člena, 98. člen in 99. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki jih citira. Tožnica je vrednost pri odsvojitvi napovedala v višini 85.000,00 EUR, zmanjšano za stroške davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN). Davčni organ je glede vrednosti ob odsvojitvi sledil enaki vrednosti nepremičnine, kot je bila ugotovljena v postopku odmere DPN, in sicer v višini 95.000,00 EUR. Tožnici je upošteval normirane stroške v višini 1 % nabavne vrednosti kapitala v višini 789,18 EUR in 1 % vrednosti kapitala ob odsvojitvi v višini 950,00 EUR ter znesek DPN, ki ga je plačala ob odsvojitvi, v višini 1.900,00 EUR. Vrednost ob pridobitvi tako znaša 78.918,50 EUR, stroški ob pridobitvi 789,18 EUR, vrednost ob odsvojitvi 95.000,00 EUR, stroški ob odsvojitvi 2.850,00 EUR, davčna osnova pa 12.422,31 EUR, od katere je v skladu s 132. členom ZDoh-2 odmerjena dohodnina.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje, pri čemer se glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi sklicuje na v prodajni pogodbi navedeno vrednost (99. člen ZDoh-2), poseben ugotovitveni postopek pa da v tem primeru ni potreben.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je davčni organ napačno ugotovil davčno osnovo oz. vrednost kapitala ob odsvojitvi. Tožnica je v napovedi navedla vrednost nepremičnine ob odsvojitvi 85.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju stroškov (ki jih organ nepravilno ni upošteval) 82.450,00 EUR. Kljub jasni navedbi, je davčni organ kot vrednost ob odsvojitvi napačno ugotovil vrednost 95.000,00 EUR, saj ni upošteval v prodajni pogodbi navedene vrednosti za nepremičnino in premičnine (opremo). Cena za nepremičnino skupaj s premičninami je znašala 190.000,00 EUR, od tega premičnine 20.000,00 EUR, tako da je bila kupoprodajna cena celotne nepremičnine 170.000,00 EUR, tožničina polovica pa torej 85.000,00 EUR. Davčni organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek po 73. členu ZDavP-2 oziroma 145. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker prava vrednost nepremičnine iz napovedi ni ustrezala vrednosti nepremičnine iz prodajne pogodbe. Sklicevanje davčnega organa na odločbo o odmeri DPN za potrebe vrednosti kapitala ob odsvojitvi pa ni pravilno, ker gre za drug postopek (v tistem postopku se tožnica zoper odmero DPN ni pritožila zaradi časovnega pritiska v zvezi s prodajo nepremičnine). Tožnica meni, da je odmerjeni davek plačala nezakonito in ga zahteva nazaj, pravilno odmerjen znesek dohodnine v višini 882,88 EUR pa bo plačala takoj, ko ji bo vročena nova odmerna odločba. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, naj tožnici plača 3.120,75 EUR ter ji povrne stroške upravnega spora, oboje s pripadki.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po določbah 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. V konkretnem primeru vrednost kapitala – nepremičnin ob pridobitvi ni sporna, sporna pa je njihova vrednost ob odsvojitvi. Davčni organ je pri določitvi davčne osnove upošteval vrednost, kakšna je bila ugotovljena v postopku odmere DPN, tj. vrednost 95.000,00 EUR, ki je po ugotovitvah drugostopenjskega davčnega organa hkrati tudi pogodbena vrednost. Ta pa je v obravnavani zadevi sporno, saj tožnica meni, da je pogodbena vrednost nižja za 10.000 EUR, kolikor naj bi bilo vredna oprema (oz. polovica le-te) v stanovanju.

7. V konkretnem postopku se je prvostopenjski davčni organ glede vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi oprl na podatke, ki jih je pridobil iz postopka odmere DPN na prodajo predmetnega stanovanja. O tem, da je to storil in da je na tej podlagi ugotovil drugačno vrednost ob odsvojitvi, kot jo je napovedala tožnica, tožnice ni obvestil in ji v tej zvezi ni dal možnosti izjave. Prav tako pa je stališče sodne prakse, da gre pri odmeri davka od dobička iz kapitala za postopek, ki se vodi samostojno in, čeprav se nanaša na isto nepremičnino, povsem ločeno od postopka odmere DPN. Vrednost nepremičnine, ugotovljena v drugem postopku, pri tem sicer ni nepomembna, vendar pa je to le ena od relevantnih okoliščin. Zato apriorna uporaba vrednosti iz postopka odmere DPN v postopku na prvi stopnji po presoji sodišča ni bila na mestu.

8. Drugostopenjski davčni organ se je v svoji odločbi, za razliko od prvostopenjskega davčnega organa, izrecno skliceval zgolj na določbo 99. člena ZDoh-2 in na v pogodbi navedeno vrednost kapitala ob odsvojitvi, ki jo je sam ugotovil pri 95.000,00 EUR. Ob tem pa se ni opredelil do določila v prodajni pogodbi, ki ga tožnica izpostavlja s tožbo, da vrednost opreme pogodbeni stranki ocenjujeta na 20.000,00 EUR (čl. 11.2.5.), kar je skladno z (laičnimi) pritožbenimi trditvami, da je vrednost stanovanja zmanjšana za polovico vrednosti vložka v opremo stanovanja, tj. 10.000,00 EUR, kar pomeni za tožničino polovico dejansko 85.000,00 EUR. Zato sodišče teh navedb ne smatra kot novoto, temveč tožničino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem (kot to pravilno s tožbo izpostavlja tudi tožnica). Glede na način izvedbe postopka na prvi stopnji, tožnica tega ni mogla uveljavljati prej, kot šele s pritožbo. Tudi drugostopenjski davčni organ o tem, da sam pogodbeno vrednost ugotavlja pri 95.000,00 EUR in ne pri 85.000,00 EUR ter da je na tej podlagi ugotovlja drugačno vrednost ob odsvojitvi, kot jo je napovedala tožnica, tožnice ni obvestil in ji v tej zvezi ni dal možnosti izjave.

9. Drugi odstavek 73. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. Povedano drugače, to pomeni možnost odločanja brez posebenga ugotovitvenega postopka le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če pa se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi.

10. V obravnavanem primeru niti prvostopenjski niti drugostopenjski davčni organ nista v celoti sledila dejstvom in dokazom, ki jih je uveljavljala tožnica (tožničina napovedana vrednost ob odsvojitvi je bila 85.000,00 EUR, oba davčna organa sta jo ugotovila po 95.000,00 EUR). Na prvi stopnji pa je šlo še za položaj, ko je bila vrednost ob odsvojitvi tista, ki je bila ugotovljena v postopku odmere DPN. Iz navedenih razlogov je v obravnavani zadevi odločitev o odmeri brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka neskladna z navedenimi določbami procesnega zakona, saj dejstva niso očitno nesporna in se napoved tožnice ne ujema s podatki organa. Zato je v nasprotju z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, po katerem je treba pred izdajo odločbe stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in po katerem organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, to predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo, na podlagi četrtega in petega odstavka istega člena, vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. Sodišče pri tem ni samo odpravilo ugotovljene kršitve pravil postopka, saj bo po njeni odpravi potrebna še pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica je sicer predlagala odpravo izpodbijane odločbe, torej odločanje v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na to ni vezano in je tožbi ugodilo, kot bi šlo za izpodbojno tožbo. Posledično pa tudi ni podlage za odločanje o tožničinem zahtevku za vračilo plačanega davka; o tem bo odločeno v ponovnem davčnem postopku, če bodo za to izpolnjeni pogoji po 97. členu ZDavP-2 (če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost).

12. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške ji je dolžna toženka povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.