Jedro

Invalidi II. ali III. kategorije so (ne glede na državljanstvo) lahko pridobili pravice do nadomestila plače samo pod pogoji, določenimi v ZPIZ in ZZZPB. Tožnik ni imel osebnega delovnega dovoljenja in ni mogel biti v evidenci brezposelnih, predvsem pa brez delovnega dovoljenja ni mogel biti aktiven iskalec zaposlitve, kar je pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače, in samo zato sporne pravice iz socialne varnosti ni mogel pridobiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. I-4091496 z dne 26.11.2001 in št. 4091496 z dne 15.10.2001 in da se tožniku prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 2.9.2001 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta sodbi obeh sodišč nepravilni, ker nista upoštevali določb 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Republika Slovenija je podpisnica konvencije, kljub temu pa tožniku niso bile priznane pravice do socialne varnosti zgolj zato, ker gre za državljana BiH. Še bolj nevzdržno je stanje zato, ker je tožnikova invalidnost posledica poškodbe pri delu in ne bolezni, zato ni nobenega razloga, da se mu kot brezposelnemu, ki je prej moral plačevati prispevke za socialno varnost, sedaj ne prizna pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. V podobnem primeru (Gaygusuz v. Austria) je ESČP razsodilo v korist delavcu. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) je v 446. členu določil, da se določbe iz invalidskega zavarovanja pričnejo uporabljati 1.1.2003, do takrat pa se uporabljajo določbe dotedanjega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.). ZPIZ pa je v 123. členu določil, da imajo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu delovni invalidi II. in III. kategorije invalidnosti, ki jim je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, če jim to delo ni bilo zagotovljeno. Pravico imajo, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu prijavijo zavodu za zaposlovanje. Po določbi drugega odstavka 188. člena ZPIZ se lahko nadomestilo izplačuje za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javljati iz opravičljivih vzrokov.

Po določbi drugega odstavka 69. člena zakona o zaposlovanju in zavarovan ju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.) se tujec lahko prijavi kot brezposelna oseba, če ima osebno delovno dovoljenje.

Tožnik, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, ni imel osebnega delovnega dovoljenja, kar pomeni, da ni mogel biti prijavljen kot brezposelna oseba na pristojnem zavodu za zaposlovanje, zato mu ni moglo biti izplačevano nadomestilo, ker zanj ni izpolnjeval pogojev, kar sta pravilno zaključila že tožena stranka in obe nižji sodišči. Revizija zatrjuje, da tožniku ni bila priznana pravica do nadomestila plače zgolj zato, ker gre za državljana BiH. Zato naj bi bilo o pravici odločeno v nasprotju z določbami 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih s konvencijo zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšno drugo okoliščino. Protokol h konvenciji (z dne 20. marca 1952) pa je v 1. člen še določil, da ima vsaka fizična in pravna osebe pravico do spoštovanja svojega premoženja.

Določbe EKČP so jasne in v skladu z njimi so tudi pozitivni predpisi, na podlagi katerih je bil zavrnjen tožnikov zahtevek. Nesprejemljivo je stališče revizije, da tožniku pravica do nadomestila plače ni bila priznana zato, ker je državljan BiH. Iz obrazložitve tako odločb tožene stranke kot tudi obeh nižjih sodišč namreč jasno izhaja, da tožniku pravica ni bila priznana zato, ker zanjo ni izpolnjeval pogojev, določenih v zakonih. Invalidi II. ali III. kategorije so namreč (ne glede na to, ali so bili Slovenci, Nemci, Italijani ali državljani drugih držav) lahko pridobili pravice do nadomestila plače samo pod pogoji, določenimi v ZPIZ in ZZZPB. Tožnik ni imel osebnega delovnega dovoljenja in ni mogel biti v evidenci brezposelnih, predvsem pa brez delovnega dovoljenja ni mogel biti aktiven iskalec zaposlitve, kar je pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače, in samo zato sporne pravice iz socialne varnosti ni mogel pridobiti. Zato njegov tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen iz razlogov, ki jih prepoveduje 14. člen EKČP, oziroma v nasprotju s citiranim protokolom, ampak v skladu z veljavnimi predpisi, ki so skladni z določbami 52. člena Ustave RS, ki določa, da je invalidom varstvo zagotovljeno v skladu z zakonom.

Primer Evropskega sodišča za človekove pravice Gaygusuz v. Austria - 17371/90 (1996) ECHR 36 (16. septembra 1996), kot je že bilo povedano, ni primerljiv z obravnavanim primerom. Iz obrazložitve odločitve evropskega sodišča namreč izhaja, da je šlo za zavrnitev priznanja pravice do socialne varnosti s strani avstrijskih nosilcev izključno zaradi dejstva, da je šlo za človeka, ki ni imel avstrijskega državljanstva, kar pomeni različno obravnavanje Avstrijcev in neavstrijcev in s tem kršitev 14. člena EKČP (prepoved diskriminacije).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.