Jedro

Ker gre pri tožniku za spremembo v stanju invalidnosti (dodatno je potrebna še časovna razbremenitev), ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe dalje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: „Odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2010 se spremeni, tako da se glasi: „Pritožbi se ugodi in se v odločbi Območne enote ... št. ... z dne 12. 1. 2010 doda drugi odstavek, ki se glasi: Tožniku se prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno od 1. 9. 2010 dalje.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2010, v odločbi z dne 12. 1. 2010 pa je za prvim odstavkom dodalo nov drugi odstavek, ki se glasi: „Tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, se prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure od 26. 8. 2010 dalje. Tožena stranka bo o pravici do delne invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo.“ Tožbeni zahtevek tožnika v delu, ko je ta uveljavljal delo s krajšim delovnim časom po 4 ure od 10. 12. 2009 dalje pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del izreka sodbe – razen zoper del, ki se glasi: „Tožena stranka bo o pravici do delne invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo.“ se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ugodilnega dela izreka sodbe spremeni tako, da ugotovi, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2010 pravilna in zakonita, tožnika pa razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu prizna pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez dela na višini in v ugodnih mikroklimatskih pogojih s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno od 1. 9. 2010 dalje. Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je pri tožniku z dnem 26. 8. 2010 izkazano poslabšano zdravstveno stanje, ki terja časovno razbremenitev pri delu, in sicer delo v 4 urnem delovnem času. Ni sporno, da je od 10. 12. 2009 dalje pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, zaradi bolezni, in da ima tožnik pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, kot je toženka odločila že s prvostopno odločbo z dne 12. 1. 2010. Meni, da je odločba z dne 12. 1. 2010 v celoti pravilna, saj v tem času še niso bile podane spremembe v zdravstvenem stanju tožnika. Do zdravstvenih sprememb v zdravstvenem stanju in v invalidnosti je prišlo z dnem 26. 8. 2010, kar je po izdaji prvostopne odločbe tožene stranke in predstavlja dejansko stanje, ki ob izdaji prvostopne odločbe ni bilo podano oziroma ni obstajalo. Toženka tako tožniku ni mogla priznati več oziroma drugačnih pravic kot jih je priznala. Sodišče je ravnalo nepravilno, ko je poseglo v prvostopno odločbo, pri čemer je hkrati pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za priznanje pravice, ki jo je priznalo že od 10. 12. 2009 dalje. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure priznalo že od 26. 8. 2010 dalje, saj stanje v konkretnem primeru predstavlja spremembo v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi sodišče ob dejstvu, da je tožnik že pridobil pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 10. 12. 2009 dalje, moralo uporabiti določilo 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in bi tako moralo nove pravice na podlagi nove oziroma spremenjene invalidnosti tožniku priznati z dnem 1. 9. 2010. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka pravilno opozarja, da v času izdaje prvostopne odločbe z dne 12. 1. 2010 pri tožniku še ni obstajala potreba po časovni razbremenitvi pri delu, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pri tožniku izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja, ki terja časovno razbremenitev pri delu z dnem 26. 8. 2010. Zaradi navedenega je bilo potrebno poseči le v dokončno odločbo, ki je bila izdana po 26. 8. 2010 in sicer dne 18. 11. 2010 in jo spremeniti tako, da se je dopolnil prvi odstavek odločbe z dne 12. 1. 2010 glede priznanja časovne omejitve pri delu tožnika in sicer od 1. 9. 2010 dalje.

Tožena stranka pravilno očita sodišču, da je potrebno tožniku priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure od 1. 9. 2010 dalje, saj gre v danem primeru za spremembe v stanju invalidnosti. V takšnem primeru pa se pravica spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, kakor to določa drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega je sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, kakor je to razvidno iz izreka te sodbe in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP.