Jedro

Za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na spornih hladilnih komorah ni bilo veljavnega pravnega naslova. Ker to pomeni, da je tožniku umanjkala že prva predpostavka, potrebna za spremembo lastništva, se z drugo, tj. vprašanjem, ali je posest izvršilnega dolžnika (prodajalca) na spornih stvareh morda rezultat posestnega konstituta, revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 731,8 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nedopustna izvršba toženke kot upnice v izvršilni zadevi Ig 2000/00235 Okrajnega sodišča v Brežicah z rubežem in prodajo treh hladilnih komor znamke Arneg.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska prisojenih pravdnih stroškov. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvega sodišča. 3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo, ker naj bi v postopku ''prišlo do bistvenih kršitev določb postopka in do napačne uporabe materialnega prava''. Meni, da sta sodišči druge in prve stopnje podali obrazložitvi, ki sta sami s seboj v nasprotju, predvsem pa napačni. Kršili sta tudi njegovo ''pravico do izvajanja dokazov'', ko nista zaslišali J. Š., zakonitega zastopnika družbe I. d.o.o., in ko nista želeli izvesti dokaza s predlaganim izvedencem. Nista se tudi opredelili, nadaljuje, do vprašanja posestnega konstituta, ki je v slovenskem pravnem redu povsem zakonita, v poslovnem svetu pa običajna oblika prodaje oziroma nakupa premičnin. Z vidika tega stvarnopravnega instituta noben predpis ne zahteva pisne oblike takšnega dogovora in tudi ne omejuje časa, ki ga smejo prodane premičnine od prodaje naprej prebiti pri prodajalcu. Prehod lastništva ni pogojen s plačilom kupnine, pač pa je mogoč tudi na podlagi prevzema obveznosti prodajalčevega upnika.

4. Toženka v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim očitkom in predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik v tej pravdi uveljavlja lastninsko pravico na treh hladilnih komorah znamke Arneg ki naj bi jih bil kupil od družbe I. d.o.o. (v nadaljevanju prodajalec) natanko 6 dni, preden je slednja podala predlog za začetek postopka lastne prisilne poravnave. Razpolagalni pravni posel naj bi imel naravo posestnega konstituta – omenjeni podjetji naj bi se ob sklenitvi dogovorili, da komore kljub prenosu lastninske pravice ostanejo v posesti prodajalca.

8. Dejstveni substrat odločb nižjih sodišč sloni na naslednjih za revizijsko sodišče zavezujočih dejanskih ugotovitvah (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in okoliščinah v zvezi z njimi: na računu prodajalca z dne 3. 1. 2003 in v izpisu osnovnih sredstev tožnika (s katerima je slednji dokazoval svoje lastništvo spornih premičnin) so navedêne hladilne komore, ki ne po količini ne po opisu ne po izmerah ne ustrezajo predmetom, zarubljenim v izvršilnem postopku, in tudi ne predmetom, ki so opredeljeni v tožbenem zahtevku, omenjeni listini zato v zvezi s spornimi komorami in zatrjevanim pravnoposlovnim prehodom lastništva na njih ne dokazujeta ničesar, zaradi neopravičenega izostanka z naroka v redu vabljene tožnikove zakonite zastopnice, ki bi edina od predlaganih prič mogla kolikor toliko verodostojno izpovedati o vsebini pravnega posla ter o zatrjevani realizaciji s prevzemom dolga do prodajalčevega upnika s sedežem v Bosni (ki implicira tudi upnikovo soglasje za prevzem), je obstoj veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice ostal nedokazan.

9. Ker sta bili družbi, tožnik in prodajalec, za povrh še družinsko povezani – edina družbenika obeh družb, zakonca J. in I. Š., sta bila obenem direktorja teh družb, prvi družbe prodajalke, druga pa družbe kupovalke – lahko revizijsko sodišče le pritrdi razlogom pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo tožnikove očitke o nedopustni zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje J. Š. in za izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke. Ugotavljanje istovetnosti predmetov po opisu v listinah pač že po naravi stvari ni nekaj, čemur se ne bi dalo priti do dna s preprosto primerjavo zapisov v zadevni dokumentaciji. Zato sodišče ni imelo nikakršne potrebe ne za intervencijo strokovnjaka (k postavitvi izvedenca se zateče šele, če presodi, da je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga – gl. 243. člen ZPP) ne za ustno izpovedbo podpisnika ene od primerjanih listin (računa z dne 3. 1. 2003).

10. Sklepu sodišč, da za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na spornih hladilnih komorah ni bilo veljavnega pravnega naslova, tako ni česa očitati. Ker to pomeni, da je tožniku umanjkala že prva predpostavka, potrebna za spremembo lastništva, se z drugo, tj. vprašanjem, ali je posest izvršilnega dolžnika (prodajalca) na spornih stvareh morda rezultat posestnega konstituta, revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati.

11. Po povedanem uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Revident je iz revizijskega postopka izšel kot poraženec, zato mora v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti toženki stroške revizijskega postopka. Te ji je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo ter tako revidenta zavezalo k plačilu 731,8 € zadevnih stroškov.