Jedro

Za posestno varstvo je relevantno le posestno stanje pred očitanim motilnim ravnanjem, ne pa tudi pravica do te posesti. Razpravljanje o tem, da tožeča stranka ni lastnik niti najemnik spornega zemljišča zato za odločitev nima nobenega pomena, saj je pomembna samo posest, torej dejanska oblast nad spornim delom zemljišča. Obstoj tožnikove posesti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo.

Ni pomembno, kdaj točno je bilo izvedeno motilno dejanje, ampak kdaj je tisti, ki je bil moten v svoji mirni posesti, izvedel za motenje.

Varstvo posesti je namenjeno le začasni ureditvi razmerji in vzpostavitvi zadnjega mirnega posestnega stanja pred motenjem. Trajno se razmerja med strankami uredijo v petitorni pravdi, v kateri pa se razpravlja in ugotavlja stvarne pravice strank na spornem zemljišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo 279,99 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.1.) naložilo toženki, da vzpostavi prejšnje stanje in na delu parcele 100, k. o. X, desno od javne poti do meje s parcelo 101, k. o. X, ki je na posnetku GURS v spodnjem delu označen z oranžno barvo, v zgornjem pa z modro barvo, odstrani vse količke s katerimi je ogradila ta del parcele 100, k. o. X in odstrani med količki napeto žico in trakove tako, da bo možen dostop do tega dela parcele in njeno obdelovanje, v bodoče pa se je dolžna vzdržati takih ali podobnih dejanj ter (I.2.) da tožniku povrne pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožbo je v ugotovitvenem delu zavrglo (II.)

2. Toženka sama in njen pooblaščenec sta pravočasno vložila vsak svojo pritožbo, ki pa ju sodišče obravnava kot eno samo pritožbo. V pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko odločitev in zavrne tožbo zaradi motenja posesti. Priglašata stroške pritožbe. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, 32. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ).1

6. Pooblaščenca toženke v pritožbi uvodoma opozarja, da je iz neobrazloženega razloga sodišče prve stopnje verjelo le izpovedi sina tožeče stranke A. A., ki je vedel povedati, da je toženka postavljala sporno ograjo. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje v 9., 14. in 16. točki obrazložitve povsem zadosti obrazložilo katerim pričam in zakaj je verjelo. Pri tem je posebej poudarilo, da je A. A. pristranska priča, prav tako je pojasnilo, da je verjelo B. B. (katerega ni opredelilo kot pristransko pričo), da je prvič sporno ograjo opazil 9. 5. 2020. Ko v nadaljevanju pritožba izpostavlja vprašanje, ali je toženka (neposredno) sodelovala pri postavljanju ograje ali ne, je treba pojasniti, da za toženkino pasivno legitimacijo to niti ni pomembno. Pomembno je namreč (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in čemur tudi pritožba ne nasprotuje), da je toženka lastnica sporne nepremičnine parcela 100, k. o. X, zato je postavitev ograje vsekakor v njeno (lastničino torej) korist, pri tem pa tudi ni pomembno, kdo je nosilec zaščitene kmetije. Vsekakor je kot lastnica nepremičnine morala vedeti za postavitev sporne ograje, ki ji je bila tudi v korist, zaradi česar je pasivno legitimirana v tej pravdi.2 Niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi pa toženka ne navede, da bi postavitvi ograje nasprotovala oz. da bi karkoli naredila, da se jo odstrani. Glede na to pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe o tem, da je toženka stara 83 let in ne more postavljati ograje, da se ne vozi s sinom na traktorju, da pri svojih letih ne kosi, saj za pravilnost odločitve ugotavljanje teh dejstev ni pomembno. Sodišče se namreč ni dolžno opredeljevati do vseh navedb strank, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so za odločitev odločilnega pomena.

7. Pritožba nadalje govori o tem, da tožnik ni lastnik parcele, kjer naj bi prišlo do motenja, in da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da tožnik tam nima pravice do posesti, ker gre za del nepremičnine tožene stranke. Za odločitev to ni pomembno, saj je za posestno varstvo relevantno le posestno stanje pred očitanim motilnim ravnanjem, ne pa tudi pravica do te posesti.3 Razpravljanje o tem, da tožeča stranka ni lastnik niti najemnik spornega zemljišča zato za odločitev nima nobenega pomena, saj je pomembna samo posest, torej dejanska oblast nad spornim delom zemljišča. Obstoj tožnikove posesti pa je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve ugotovilo.

8. Ko govori pritožba o tem, da je (posestno) varstvo izključeno do tistega, od katerega je posestnik prišel do posesti, se sklicuje na dovoljeno samopomoč, ki je urejena v 31. členu SPZ. Ta določa, da ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Pomembno je torej, da je v takem primeru samopomoč treba izvršiti takoj, ko je objektivno mogoče, sicer samopomoč časovno ne sovpada z neupravičenim posegom v posest in šteje kot nedopusten poseg v posest.4 Trditveno in dokazno breme je v primeru samopomoči na strani stranke, ki je uporabila samopomoč. Ta je dolžna podati tako trditve, da ji je posestnik, ki zahteva sodno varstvo, posest neupravičeno odvzel in tudi okoliščine, ki kažejo na takojšnjo reakcijo stranke, ki ji je bila s tem odvzeta posest. Te svoje trditve je stranka seveda dolžna tudi dokazati. Zgolj pritožbeno sklicevanje, da je varstvo izključeno do tistega od katerega je tisti, ki zahteva posestno varstvo, prišel do posesti, ne zadošča, da bi lahko govorili o v 31. členu SPZ dovoljeni samopomoči, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

9. Toženka sama pa v pritožbi opozarja na 30 dnevni rok za vložitev motenjske tožbe, do česar naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje o tem roku zavzelo stališče in ugotovilo, da je tožba vložena pravočasno (9. točka obrazložitve). Pri tem je pojasnilo, da ni pomembno, kdaj točno je bilo izvedeno motilno dejanje, ampak kdaj je tisti, ki je bil moten v svoji mirni posesti, izvedel za motenje, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik za motenje izvedel 9. 5. 2020, zaradi česar je tožba, vložena 4. 6. 2020, vložena pravočasno.

10. V nadaljevanju toženka v svoji pritožbi obširno povzema izpovedbe prič in ugotovljeno dejansko stanje ter opozarja, da priča B. B. ni brez interesa v pravdi, saj je kmetovalec, ki vsako leto z ovijanjem bal dodatno zasluži pri tožeči stranki. Ker ena krava letno potrebuje 24 bal, ovijanje ene bale pa stane 15 EUR, pomeni, da to stane 3.600 EUR. Zato toženka meni, da je tudi ta priča »okužena«. Ti pomisleki toženke so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni, saj do vložitve pritožbe ni podala takšnih trditev, ki zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki pa je pritožbeno sodišče ne sme in ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP5). Ko pritožba navaja, da B. B. ni povedal, če je toženka odobrila ali naročila motilno dejanje, je treba pojasniti, da je bilo ugotovljeno, da zadošča, da je bilo motilno dejanje storjeno v njeno korist in ona temu ni nasprotovala. Že zgoraj je pojasnjeno, da je toženka lastnica nepremičnine, na kateri je bilo storjeno motilno dejanje, in da temu ni nasprotovala, kar vse zadošča za njeno pasivno legitimacijo. Ali je priča vedela, kaj pomeni dvojna črta med parcelama 189/4 in 239, za odločitev v motenjski pravdi ni pomembno, prav tako ne kako se po domače reče parceli. Bistveno je, da je priča na lastne oči 9. 5. 2020 na spornem delu parcele 189/4 videla postavljen o ograjo, ki je pred tem ni bilo. Tudi pritožbene trditve o tem, da bi morala priča A. A. videti sporno ograjo že pred 9. 5. 2020 (ker naj bi se vsakodnevno vozila mimo tega zemljišča) in o tem, da je sin toženke tožniku večkrat rekel, naj »preneha riniti v njegovo«, predstavljata nedovoljeni pritožbeni novoti, saj teh trditev pred sodiščem prve stopnje toženka ni podala.

11. Pritožba v nadaljevanju povzema izpovedbe posameznih prič, jih analizira in opravi njihovo dokazno presojo. Glede izpovedb prič je sodišče prve stopnje v 9., 14. in 16. točki obrazložitve opravilo ustrezno dokazno oceno in prepričljivo pojasnilo kateri priči in zakaj verjame ter tudi kateri in zakaj ne verjame. Zato pritožbeno sodišče podrobneje na te pritožbene navedbe ne odgovarja.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov (ogled na kraju samem, vpogled v spisa N 61/2020 in N 143/2020, zaslišanje prič C. C. in D. D.). Sodišče teh dokazov res ni izvajalo, a je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo razloge, na katere se v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Ob tem pa je treba pojasniti tudi, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pritožbi, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ker toženka procesnih kršitev, ki jih navaja v pritožbi, ni uveljavljala najkasneje na zadnji glavni obravnavi, zaradi navedene določbe teh zatrjevanih procesnih kršitev ni mogoče upoštevati.

13. Pritožba opozarja, da bo zaradi ravnanj prič in zaradi zmotnega ravnanja sodišča toženkina parcela prepolovljena. To seveda ne drži, saj je varstvo posesti namenjeno le začasni ureditvi razmerji in vzpostavitvi zadnjega mirnega posestnega stanja pred motenjem. Trajno se razmerja med strankami uredijo v petitorni pravdi, v kateri pa se razpravlja in ugotavlja stvarne pravice strank na spornem zemljišču. 14. Pooblaščenec toženke v pritožbi oporeka na koncu pravdnim stroškom, a tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Tožba je bila res delno zavržena, a je to posledica stališča v teoriji in sodni praksi, da ugotovitveni zahtevek v motenjskih pravdah ni potreben. Namen posestnega varstva ni v ugotovitvi motenja (ki je le pogoj za posestno varstvo), ampak je bistveno, da je toženki naložena vzpostavitev stanja pred motenjem posesti, zaradi česar je pravilen zaključek, da je tožnik v bistvenem in večjem delu v pravdi uspel. Stroškovna odločitev je zato pravilna.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženka ni uspela s pritožbo, zato sama krije stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo 375 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Tožnik ni upravičen do stroškov pregleda dveh pritožb, e-sporočila stranki in študija zadeve, saj so ti stroški zajeti v strošku sestave odgovora na pritožbo. Poleg tega se obe stroški toženke obravnavajo kot ena sama pritožba, zato je tožnik upravičen do stroškov odgovora na eno pritožbo.

1 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami. 2 Glej npr. VSL sklep II Cp 3147/2012 in druge. 3 VSL sklep II Cp 2981/2015 in druge. 4 VSL sklep I Cp 1215/2013. 5 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.