Jedro

S tem, ko je tožena stranka opozorila na pomanjkljivosti v trditveni in dokazni podlagi tožbe, je tožeča stranka dobila možnost, da spozna, katera od dejstev bo tudi sodišče štelo za pravno odločilna.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper 2. točko izreka se ugodi in se 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zmanjšani tožbeni zahtevek tožeče stranke, da obstoji njena terjatev do tožene stranke v višini 127.364,87 EUR, katero je tožena stranka dolžna priznati (1. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 2.974,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Tožnika sta po skupnem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila sta stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki v odgovor. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da sta tožnika sicer predložila napotitveni sklep stečajnega sodišča (A16), vendar je njuna tožba še vedno delno pomanjkljiva, kljub njeni dopolnitvi po pozivu s sklepom XI Pg 422/2009 z dne 03. 03. 2011. Po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka ni navedla potrebnih dejstev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, niti v delu kondikcijskega zahtevka, niti v delu odškodninskega zahtevka, predložila pa tudi ni nobenega listinskega dokaza. Ker je ocenilo, da so navedbe v tožbi in popravi še vedno nepopolne, je sodišče prve stopnje kot nepotrebne zavrnilo tudi ostale dokazne predloge (zaslišanje strank, določitev izvedenca ekonomske in kmetijske stroke, vpogled v druge spise). Pritožba izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni ponudila zadostne trditvene in dokazne podlage za odločanje o njenem zahtevku, zaradi česar naj bi bila sodba sodišča prve stopnje nepreizkusljiva, sama izdana sodba pa za tožečo stranko predstavlja presenečenje.

6. Stališče tožeče stranke, da je v predmetni zadevi zadostno sklicevanje na drugo pravdno zadevo (opr. št. P 2688/2003-I), ni pravilno. Tožba, ki naj jo sodišče obravnava, mora biti popolna (180. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato tožečo stranko pravilno pozivalo na dopolnitev njene tožbe (108. člen ZPP), ki pa s svojimi dopolnitvami k trditvenemu in dokaznemu gradivu ni bistveno doprinesla. Bistvena je nadalje tudi okoliščina, da je na dopolnjene trditve tožeče stranke (pripravljalni spis tožnikov z dne 29. 03. 2011, list. 28 – 29) konkretno odgovorila tudi tožena stranka, ki je zatrjevala, da četudi bi bile posojilne pogodbe, na katerih ničnost se sklicuje tožeča stranka v predmetnem postopku, dejansko spoznane za nične v celoti, bi morala tožeča stranka vrniti vse, kar je po takih ničnih posojilnih pogodbah sama prejela (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 21. 04. 2011, list. 31 - 33). Tožena stranka je tako zatrjevala, da sta tožeči stranki po posojilni pogodbi v notarski obliki SV 475/01 z dne 11. 05. 2001 prejeli znesek 20.146.899,77 SIT ter po posojilni pogodbi SV 706/02 z dne 11. 04. 2002 pa skupni znesek 874.960,04 SIT, od tega pa ji je tožeča stranka vrnila skupni znesek 12.268.443,63 SIT, kar je 8.753.416,18 SIT manj, kot sta tožnika prejela. Tožnika tako toženi stranki nista vrnila niti prejete glavnice. Za svoje trditve je tožena stranka tudi ponudila dokaze.

7. Tožeča stranka je v pritožbi izpostavila, da je zadostno opredelila pravno naravo njenega zahtevka, tako kondikcijskega, kot odškodninskega. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je dejanska podlaga, ki jo je tožeča stranka ponudila, kljub dopolnitvi, še vedno pomanjkljiva. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da so posojilne pogodbe, ki so bile sklenjene med pravdnima strankama, nične in da ji mora zato tožena stranka znesek iz naslova glavnice in obresti v skupni višini 64.770,98 EUR. Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ). Zato so v tem primeru bistvene ravno ugovorne navedbe tožene stranke, da tožeča stranka nikoli ni plačala celotne glavnice, kar pomeni, da četudi bi stranki morali zaradi ugotovitve ničnosti posojilnih pogodb vračati ena drugi vse, kar sta na njihovi podlagi prejeli, tožeča stranka še vedno ne bi bila v preplačilu. Na trditve tožene stranke, da do okoriščenja na njeni strani ni prišlo, tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 06. 2011 (list. 37 – 38), ni odgovorila.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. S tem, ko je tožena stranka opozorila na pomanjkljivosti v trditveni in dokazni podlagi tožbe, je tožeča stranka dobila možnost, da spozna, katera od dejstev bo tudi sodišče štelo za pravno odločilna. Posledice opustitve odgovora na ugovore tožene stranke na naroku, ko je za to še imela možnost, mora tožeča stranka nositi sama. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sledilo toženi stranki, v čem je trditvena in dokazna podlaga tožbe pomanjkljiva, ni utemeljen niti pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodba naj ne bi bila preizkusljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da trditve tožeče stranke po materialnem pravu ne zadostujejo za ugoditev tožbenemu zahtevku.

9. Ker tožeča stranka ni odgovorila na navedbe tožene stranke, da nikoli ni poravnala niti glavnice po posojilnih pogodbah, pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla vseh potrebnih dejstev za presojanje odškodninskega zahtevka. S tem so namreč izpadle relevantne trditve tožeče stranke o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke na eni strani in zatrjevano nastalo škodo (62.593,89 EUR) v obliki ekonomskega propada kmetije tožnikov na drugi strani.

10. Ker glede meritorne odločitve v predmetni zadevi pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper 1. točko izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (1. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

11. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki v celoti priznalo pravdne stroške, kot jih je slednja priglasila na zapisnik (list. 38). Tožeča stranka pravilno opozarja, da je tožena stranka stroške priglasila napačno in sicer po Odvetniški tarifi (za posamično pravdno dejanje, v odvetniških točkah), ki je 31. 12. 2008 že prenehala veljati. Ker se je predmetni postopek z vložitvijo tožbe pričel šele 03. 02. 2009, bi tožena stranka morala priglasiti pravdne stroške po tedaj (na novo) veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami). Sodišče je pri presojanju utemeljenosti zahteve za povrnitev pravdnih stroškov vezano na predlog stranke, zato tožeča stranka pravilno opozarja, da priglašeni stroški, ki jih zakon v času priglasitve ni poznal več, toženi stranki ne gredo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. in 3. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari (ugotovitev obstoja terjatve v višini 127.364,87 EUR) ni uspela, uspela pa je s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških (plačilo 2.974,32 EUR), kar predstavlja uspeh le s sorazmerno majhnim delom njenega zahtevka, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.