Jedro

Lastnik samovoljnih posegov v njegovo lastnino ni dolžan trpeti, zato vložitev tožbe, ki jo pravni red predvideva za varstvo lastninske pravice, ob takem dejanskem stanju ne pomeni zlorabe pravic lastnika. Ne glede na dobre namene v zvezi z namenom poti, je bilo ravnanje tožene stranke samovoljno in v nasprotju s temeljnimi načeli ravnanja v pravnem prometu, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za objektivno protipravno vznemirjanje, pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru odločilo, da mora tožena stranka s parc.št. 2054/1 k.o. D. odstraniti asfalt in prometni znak, da gre za prometno površino ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje, to je vzpostaviti makadamsko dostopno pot za potrebe dostopa do zemljišč, ki ležijo ob parc.št. 3054/1 k.o. D.. Tožbeni zahtevek, da se tožnici prepoveduje posegati v lastninsko pravico tožeče stranke na parc.št. 3054/1 k.o. D., je zavrnilo in odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 875,62 EUR pravdnih stroškov. Asfaltiranje in sprememba prometnega režima pomenita vznemirjanje lastninske pravice, pri čemer ni pomembno, ali je toženec s svojim ravnanjem izboljšal stanje na parceli. Dejstvo je, da je parcela tožnikova in toženec ni imel pravice do posega. Zgolj splošna raba ne zadostuje za pridobitev statusa javnega dobra na poti, ampak to nastane šele z aktom državnega organa, takega akta pa ni bilo. Tožena stranka ni dokazala, da bi za poseg imela soglasje. Tudi če je poseg v javnem interesu, je še vedno protipraven, če zanj ni nobene pravne podlage.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj je odločalo o sporu, za katerega ni stvarno pristojno. Tožena stranka je namreč ugovarjala vrednosti spornega predmeta, saj je bila vrednost asfaltacije preko 100.000 EUR, zato bi vrednost spora morala znašati več kot 8.345,85 EUR. Sodišče bi se moralo najpozneje pred začetkom glavne obravnave prepričati o vrednosti spora in o tem izdati sklep. Tega ni storilo in je šele v izpodbijani sodbi odločilo, da je vrednost spora primerna, svoje določitve pa ni obrazložilo. S takim odločanjem toženi stranki ni omogočilo enakovrednega uveljavljanja pravic po 22. členu Ustave RS. Tožena stranka namreč še vedno meni, da mora biti vrednost spora vrednostno primerljiva s tem, kolikor je znašala ureditev asfalta, še zlasti ker gre za v konkretnem primeru dobro znano športno rekreativno pot, ki spada med pomembne državne projekte. Sodišče za svojo odločitev ni navedlo konkretne pravne podlage, zato je sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Ne glede na navedeno je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da ji je zaradi položitve asfalta in postavitve prometnega znaka onemogočen dostop do njenih parcel, s čimer naj bi ji bila onemogočena izraba gospodarske funkcije lastnine. Zatrjevala je torej vznemirjanje lastninske pravice na sosednjih nespecificiranih parcelah in je v tej smeri tudi postavila zahtevek. Sodišče je takemu zahtevku ugodilo, pri tam pa onemogočanja dostopa do sosednjih parcel v sodbi sploh ni ugotavljalo. Kar zadeva asfaltiranje takšnega vznemirjanja tudi ni mogoče ugotoviti, saj gre kvečjemu za izboljšavo poti v javni uporabi, za vzdrževanje katere nesporno skrbi tožena stranka. Javni uporabi tožeča stranka nikoli ni nasprotovala. Tožena stranka ureditvi poti ni nasprotovala, z mednarodnim projektom urejanja je bil direktor tožeče stranke ves čas seznanjen. Prometni znak, ki je postavljen na podlagi 9. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev in zato ni protipraven, pa je možno dopolniti s tablo, da je dovoljena vožnja za lastnike parcel, ki po poti tako ali tako že ves čas nemoteno vozijo.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritožbene navedbe prerekala in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarila je zlasti, da je lastninska pravica absolutna, zato ji niti ne bi bilo treba dokazovati, da jo položitev asfalta vznemirja v njeni lastninski pravici. Dovolj je, da je dokazala, da je lastnica zemljišča in da je posegu nasprotovala.

Pritožba ni utemeljena.

Vprašanje vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih ureja 44. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki daje sodišču za primer, da je vrednost, ki jo navede tožeča stranka v tožbi očitno previsoka ali prenizka, pa bi to vplivalo na stvarno pristojnost in pravico do revizije, možnost, da se na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti in izda o tem sklep. Na očitno neustreznost lahko sodišče seveda opozori tudi nasprotna stranka, vendar sodišču o takem predlogu ni potrebno odločiti, če niso izpolnjene predpostavke za poseg sodišča. Povedano namreč pomeni, da je določitev vrednosti spornega predmeta v dispoziciji tožeče stranke, sklep sodišča pa je predviden le za primer, da je vrednost očitno previsoka ali prenizka in to vpliva na stvarno pristojnost in pravico do revizije. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da ne gre za očitno prenizko vrednost, zato ni bilo potrebno nobeno njegovo ukrepanje. Z oceno sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja. Gre za nedenarni zahtevek zaradi vznemirjanja lastninske pravice na drug način, ne z odvzemom, odločilna je vrednost spornega predmeta z vidika tožeče stranke. Vprašanje, kolikšne stroške je tožena stranka imela z vznemirjanjem, zato v tem kontekstu ni pomembno. Izpodbijano sodbo je izdalo stvarno pristojno sodišče, očitana kršitev postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Odločitev sodišča je obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, res ni označbe člena SPZ, ki je bil podlaga za odločitev, vendar je odločitev materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoče za konkreten primer uporabiti določbo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta določa, da lahko lastnik, če ga kdo tretji vznemirja, kako drugače, ne z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Iz razlogov izpodbijane sodbe tako izhaja, da je tožeča stranka dokazala, da je lastnica dela nepremičnine, na katerem je prišlo do vznemirjanja in da je tožena stranka asfaltirala ta del nepremičnine in na njem s postavitvijo prometnega znaka spremenila prometni režim (kar ni sporno), da za oboje ni imela soglasja lastnika in da gre zato za vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke.

Pritožba napačno povzema navedbe tožeče stranke, ki ni zatrjevala le, da je zaradi posega tožene stranke onemogočen dostop do njenih ostalih nepremičnin in da je na ta način vznemirjana njena lastninska pravica na ostalih nepremičninah, ampak je najmanj v točki III. tožbe navajala, da gre za zemljišče v njeni lasti, zato tožena stranka na tem zemljišču (torej ne na sosednjih) ni smela položiti asfalta in spremeniti prometnega režima. Ne drži niti, da tožeča stranka urejanju poti ni nasprotovala, saj je direktor tožeče stranke z dopisom z dne 24. 3. 2006 izrecno nasprotoval asfaltaciji. Tudi prometni znak je postavljen na nepremičnini, ki je last tožeče stranke, in spreminja prometni režim in s tem način uporabe nepremičnine, brez soglasja lastnika. Lastnik samovoljnih posegov v njegovo lastnino ni dolžan trpeti, zato vložitev tožbe, ki jo pravni red predvideva za varstvo lastninske pravice, ob takem dejanskem stanju ne pomeni zlorabe pravic lastnika. Ne glede na dobre namene v zvezi z namenom poti, je bilo namreč ravnanje tožene stranke samovoljno in v nasprotju s temeljnimi načeli ravnanja v pravnem prometu, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za objektivno protipravno vznemirjanje, pravilen. Trditve o tem, da gre za nepremičnino v splošni rabi, pa nimajo podlage v dokaznem gradivu, saj na sporni poti ni ustanovljeno javno dobro.

Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ta kršitev ni pokazal, je bilo na podlagi povedanega treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko, ki s pritožbo ni uspela, in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k zaključkom sodišča glede neutemeljenosti pritožbe in zato ni šlo za strošek, potreben za to pravdo.