Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na težo očitanega kaznivega dejanja, zbrano dokazno gradivo, v postopku predlagane dokaze ter osebnost tožnika niso izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka postopka ter da ne bi mogel podati svojega zagovora in predlagati dokazov ter odgovarjati na posamezna vprašanja. Posledično zato tudi ni mogoče sklepati, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku opr. št. II K 60018/2013, ki teče zoper tožnika pri Okrajnem sodišču v Mariboru. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki določa objektivni kriterij za dodelitev BPP. Na podlagi vpogleda v kazenski spis je tožena stranka ugotovila, da se tožniku očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za katerega je zagrožena kazen do treh let zapora. V zadevi je bila že opravljena glavna obravnava dne 28. 5. 2014, državni tožilec pa je glede dokazov predlagal zaslišanje oškodovancev, priče in policista ter vpogled v dokazno gradivo. V primerih, ko obramba s pomočjo zagovornika ni obvezna, je v skladu s sodno prakso treba pri odločanju o postavitvi zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom. Po drugi stranki pa v kazenskem postopku velja načelo iskanja resnice, ki sodišču nalaga ugotavljanje dejstev, tudi v koristi obdolženca, po uradni dolžnosti, da velja domneva nedolžnosti, zaradi česar se obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, kakor tudi, da mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Glede na višino zagrožene kazni po mnenju tožene stranke ne gre za kaznivo dejanje, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu dodeli zagovornik. Prav tako gre za kaznivo dejanje, za katero lahko državni tožilec odstopi zadevo v postopek poravnavanja. V zvezi z osebnostjo prosilca je tožena stranka ugotovila, da je bil imenovani že večkrat obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine (več kot 20 krat), zato je postopek prosilcu že znan, prav tako pri njem ni najti okoliščin, da ne bi razumel obtožbe ter da se ne bi bil zmožen sam braniti. Storitev očitanega kaznivega dejanja pa je podkrepljena tudi z listinami, in sicer z zapisnikom o sprejemu ovadbe, zapisnikom o prepoznavi osebe po fotografijah. V zadevi pa tudi ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj niti za zapleteno dejansko stanje. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 5. 2014 je razvidno, da je prosilec obtožbo razumel, prav tako ga je sodišče po uradni dolžnosti poučilo o njegovih pravicah. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči v neskladju z namenom, ki ga zasleduje ZBPP, saj je pričakovanje prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP.
Tožnik v laični tožbi navaja, da želi zagovornika, ker ima dne 11. 7. 2014 zaslišanje v postopku. Dne 28. 5. 2014 je že bila obravnava, ki pa je bila preložena, ker ni imel zagovornika po BPP. Zaradi navedenega je dne 29. 5. 2014 podal izpoved v pisni obliki. Zaradi zdravstvenih težav, ki so prisotne že dalj časa, ni v zdravstveni kondiciji, da bi razumel obtožnico. Zato je tudi zaprosil za sodnega izvedenca psihiatrične stroke, da opravi preiskave njegovega zdravstvenega stanja. Po opravljenem zdravniškem pregledu, ki ga naj določi pristojno sodišče, in po terapijah je pripravljen stopiti pred sodnika ob prisotnosti BPP zagovornika. Trenutno prestaja kazen zapora, ki bo iztekla dne 11. 9. 2014. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.
Tožba ni utemeljena.
Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Z zakonom je lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejeno s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek 3. člena ZBPP). Pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči sta določena v 13. in 24. členu ZBPP. Prvi pogoj se nanaša na tako imenovani subjektivni pogoj, to je izpolnjevanje finančnega cenzusa, medtem ko se drugi pogoj nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in če je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V skladu z določbo tretjega odstavka istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale.
Navedena določba 24. člena ZBPP ne samo da daje pravno podlago, temveč tudi nalaga organu za brezplačno pravno pomoč, da pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči upošteva tudi okoliščine in dejstva konkretne zadeve. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013. V obravnavanem primeru je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč v okviru kazenskega postopka. Pravica do zagovornika, kot je že navedla tožena stranka, v našem pravnem redu ni absolutna. Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani s pomočjo zagovornika, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, pa ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. V konkretnem primeru ne gre za postopek, kjer je obvezna obramba v smislu določb Zakona o kazenskem postopku, zato se za postavitev zagovornika uporabljajo določbe ZBPP. To pomeni, da mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ta zakon, med drugim tudi pogoj iz 24. člena.
ZBPP v okviru 24. člena, ki se nanaša na dejstva in okoliščine zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, govori tudi o interesu pravičnosti, na kar napotuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem gre za to, da se zagotovi pravica do poštenega sojenja. Ali je ta zagotovljena z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V upravno sodni praksi se je glede navedenega oblikovalo stališče, da je pri tem treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Upoštevaje navedene okoliščine se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na težo očitanega kaznivega dejanja, zbrano dokazno gradivo, v postopku predlagane dokaze ter osebnost tožnika niso izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka postopka ter da ne bi mogel podati svojega zagovora in predlagati dokazov ter odgovarjati na posamezna vprašanja. Posledično zato tudi ni mogoče sklepati, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe.
Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožbeni ugovori tožnika. Tožnik v tožbi sam navaja, da je dne 29. 5. 2014 v kazenskem postopku že podal pisno izjavo, prav tako je bila opravljena že glavna obravnava. Zgolj z zahtevo za postavitev izvedenca psihiatrične stroke pa tožnik ni izkazal, da ni sposoben razumeti obtožnice, zlasti v povezavi tudi s procesnim jamstvi, na katera mora paziti kazensko sodišče po uradni dolžnosti.
Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).