Jedro

Določba prvega odstavka 182. člena ZPPSL velja le za tiste postopke likvidacije, ki jih na podlagi tretjega odstavka 1. člena istega zakona izvaja sodišče, torej za sodne ali prisilne likvidacije, ne velja pa za redne ali prostovoljne, avtonomne, zunajsodne likvidacije. Redno likvidacijo družbe z omejeno odgovornostjo, začeto na podlagi sklepa skupščine, izvaja družba sama po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD).

Dejanska in pravna podlaga za odločitev v tej zadevi sta poroštveni izjavi vsakega od tožencev z dne 30.9.1994. Povezava teh izjav z dogovorom o zavarovanju terjatev zato ni pravno pomembna. Obe poroštveni izjavi sta bili jasni in s sklicevanjem na obveznost kupca iz (bodoče) kupne pogodbe dovolj določeni (46. in 50. člen ZOR). Razlogi pritožbenega sodišča o možnosti zavarovanja bodoče terjatve so skladni s pravno teorijo in sodno prakso. Zato dejstvo, da naj bi bila kupna pogodba sklenjena nekaj dni po zapisu poroštvenih izjav, ni pomembno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi poroštvenih izjav z dne 30.9.1994 naložilo tožencema, da morata nerazdelno plačati tožnici 20.208.505,66 SIT s pripadki. Sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijske razloge več bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in zavrženje tožbe, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da se je postopek začel kot gospodarski spor, ker je bila tožena tudi K. d.o.o. T., ta pa je prišla v stečaj. Stečajna upraviteljica je postopek prevzela, vendar je tožnica tožbo proti temu tožencu umaknila. Preostala toženca razloga za umik ne vesta, ker nista dobila kopije umika. Čeprav sta po umiku na strani tožene stranke ostali le dve fizični osebi, revizija trdi, da bi moral postopek še naprej teči pred gospodarskim oddelkom in ne pred pravdnim, ki tudi ne pozna dovolj gospodarskega, zlasti pogodbenega in stečajnega prava. Zato uveljavlja procesno kršitev tretjega odstavka 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred sodiščem prve stopnje. V postopku je prišlo tudi do kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnica ni imela pravdne sposobnosti oziroma je ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati oziroma ni imel ustreznega pooblastila. Med postopkom je bil v letu 1999 proti tožnici uveden postopek redne likvidacije, ki ima po prvem odstavku 182. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) iste pravne posledice kot uvedba stečajnega postopka. Zato bi moralo sodišče po 205. členu ZPP postopek prekiniti, nato pa od tožnice zahtevati novo pooblastilo za zastopanje. Revizija trdi, da sodbi ne pojasnjujeta odločilnih dejstev, zlasti pa drugostopenjska sodba ni odgovorila na pritožbene navedbe o dogovoru o zavarovanju terjatev. V nadaljevanju revizija obširno povzema dosedanje trditve obeh tožencev, jih tudi na novo materialnopravno opredeljuje in ponuja svojo razlago dogovora o zavarovanju terjatev, poroštvenih izjav in kupne pogodbe. Revizijsko sodišče bo te trditve podrobneje povzelo v nadaljevanju te sodbe, ko hkrati nanje tudi odgovorilo.

V pravočasni dopolnitvi revizije toženca prilagata obvestilo banke, da je tožnica dejansko v likvidaciji in da je banka zaprla transakcijski račun, ker na njem dvanajst mesecev ni bilo prometa.

Revizija z dopolnitvijo je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki glede trditev v dopolnitvi revizije pojasnjuje, da ima svoj račun odprt pri drugi banki, je pa res že več let v postopku prostovoljne redne likvidacije, ki še ni zaključen.

Revizija ni utemeljena.

Iz podatkov spisa (redna št. 35) in sodnega registra izhaja, da je tožnica res v postopku redne likvidacije. Razlog za začetek tega postopka je sklep njene skupščine z dne 25.5.1999, ki je bil vpisan v sodni register 16.7.1999, torej med to pravdo. Vendar revizija v zvezi s to okoliščino neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno namreč zatrjuje, da je imel začetek tega postopka na podlagi prvega odstavka 182. člena ZPPSL enake posledice kot uvedba stečajnega postopka. Navedena zakonska določba velja le za tiste postopke likvidacije, ki jih na podlagi tretjega odstavka 1. člena istega zakona izvaja sodišče, torej za sodne ali prisilne likvidacije, ne velja pa za redne ali prostovoljne, avtonomne, zunajsodne likvidacije. Sodna in redna likvidacija sta urejeni vsaka v različnem zakonu in različnem postopku, izvajata ju različna organa, pravne posledice začetka ene in druge likvidacije so drugačne, drugačen je tudi vpliv na sposobnost biti stranka in procesno sposobnost. Redno likvidacijo družbe z omejeno odgovornostjo, začeto na podlagi sklepa skupščine, izvaja družba sama po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in zanjo ne veljajo določbe ZPPSL (glej npr. sodba III Ips 110/2003). Tako je tudi v obravnavanem primeru. Ker ZGD ne posega na področje pravdnega postopka, sam ZPP pa v 4. točki 205. člena določa kot razlog za prekinitev postopka nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka, so neutemeljena nadaljnja izvajanja revizije, kako bi moralo ravnati sodišče po prekinitvi postopka.

Relativne procesne kršitve, storjene v postopku na prvi stopnji, so lahko predmet revizijskega obravnavanja samo, če jih je stranka (neuspešno) uveljavljala v pritožbi (primerjaj 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Toženca zatrjevane relativne procesne kršitve tretjega odstavka 17. člena ZPP, da naj bi se zadeva morala še naprej obravnavati pred gospodarskim oddelkom prvostopenjskega sodišča, v pritožbi nista uveljavljala. Ker pomeni tako revizijsko uveljavljanje relativne procesne kršitve nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev, revizijsko sodišče te trditve ni obravnavalo. Zato samo še pojasnjuje, da je zmotna revizijska trditev, da se je postopek proti prvotni prvi toženki K. d.o.o. v stečaju končal z umikom tožbe. Sklep sodišča z dne 15.11.2001, ki ga je pooblaščenka revidentov prejela, se glasi, da se tožba tožeče stranke proti takratni prvi toženki zavrže, zaradi umika nasprotne tožbe takratne prve toženke proti tožeči stranki pa se postopek v tem delu ustavi.

Neutemeljeno je vsebinsko uveljavljanje procesne kršitve o pomanjkanju razlogov v pritožbeni sodbi o odločilnem dejstvu, da dogovor o zavarovanju terjatev ni veljaven zato, ker ga stranke niso podpisale. Pritožbeno sodišče je na tretji strani svoje sodbe pojasnilo, da sta podlaga obveznosti obeh tožencev njuni poroštveni izjavi, in nato odgovarjalo na pritožbene trditve glede teh izjav. Odgovor pritožbenega sodišča je skladen s prvim odstavkom 360. člena ZPP, po katerem mora pritožbeno sodišče presoditi le odločilne pritožbene navedbe. Tudi po mnenju revizijskega sodišča okoliščine v zvezi z dogovorom o zavarovanju terjatev (ki naj bi bil po revizijskih izvajanjih neveljaven) niso odločilne.

Odločilna dejanska podlaga za razsojo v tej zadevi so ugotovitev obeh sodišč: - da sta tožnica I. d.o.o. T. in I. T. d.o.o. (kasneje K. d.o.o.), katere družbenika sta bila oba toženca, sklenila pogodbo o prodaji oziroma nakupu dela tožničinih poslovnih prostorov za ceno 450.000 DEM, ki se jih je kupec zavezal plačati s prevzemom tožničinega dolga 250.000 DEM do banke, 200.000 DEM pa odplačati obročno; - da sta se toženca s poroštvenima izjavama z dne 30.9.1994 kot poroka in plačnika nerazdelno zavezala izpolniti veljavno in zapadlo obveznost kupca nasproti upniku I. d.o.o. T. (tožnici kot prodajalki) in drugemu upniku E. d.o.o. S. iz naslova in pod pogoji te prodajne pogodbe; - da je dolg kupca na dan 31.12.1997 znašal 221.011,80 DEM oziroma vtoževani tolarski znesek; - da tožničina terjatev v kasneje začetem in končanem stečajnem postopku po I. T. d.o.o. T. oziroma K. d.o.o. T. ni bila plačana.

Zato sta obe sodišču na podlagi določb 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) odločili, da je tožbeni zahtevek proti obema tožencema utemeljen. S tako materialnopravno presojo se strinja tudi revizijsko sodišče. V odgovor na pritožbenim trditvam enake revizijske trditve ponovno poudarja, da sta dejanska in pravna podlaga za odločitev prav poroštveni izjavi vsakega od tožencev z dne 30.9.1994. Povezava teh izjav z dogovorom o zavarovanju terjatev (za katerega revizija po eni strani zatrjuje neveljavnost, po drugi pa se nanj sklicuje) zato ni pravno pomembna. Obe poroštveni izjavi sta bili jasni in s sklicevanjem na obveznost kupca iz (bodoče) kupne pogodbe dovolj določeni (46. in 50. člen ZOR). Razlogi pritožbenega sodišča o možnosti zavarovanja bodoče terjatve so skladni s pravno teorijo in sodno prakso. Zato dejstvo, da naj bi bila kupna pogodba sklenjena nekaj dni po zapisu poroštvenih izjav, ni pomembno.

V nasprotju z vsebino obeh poroštvenih izjav je revizijska trditev, da naj bi se toženca kot poroka in plačnika zavezala le v razmerju do drugega upnika E. d.o.o. Zavezala sta se tudi v razmerju do tožnice kot prodajalke. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih svoje sodbe izrecno ugotovilo, da ni dokazan prehod tožničine terjatve na E. d.o.o. Revizijsko vztrajanje pri tej možnosti zato nedovoljeno posega na ugotovljeno dejansko stanje (prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP), je pa tudi v nasprotju s trditvami obeh tožencev v postopku na prvi stopnji, da takratni (večinski) lastnik tožnice ni hotel prodati svojega deleža E. d.o.o. Odločitev obeh sodišč o zavrnitvi ugovora o pomanjkanju tožničine aktivne legitimacije je torej materialnopravno pravilna.

Zakaj je zmotno stališče, da naj bi poroštvena obveznost prenehala s sklenitvijo kupne pogodbe, sta pravilno pojasnili že obe sodišči. Pogodbenika sta se namreč v točki IX.3. dogovorila, da ta pogodba ukinja in nadomešča vsak drug pisni ali ustni sporazum, pogodbo ali dokument, o katerem sta se pogodbeni stranki sporazumeli pred podpisom pogodbe in se nanaša na predmet pogodbe. Obe sodišči sta pravilno opozorili, da gre za prejšnje dogovore samih pogodbenih strank, toženca pa nista pogodbeni stranki. V reviziji sicer prvič omenjata, da naj bi bila zanesljivo mišljena kot pogodbeni stranki tudi onadva kot družbenika kupca, vendar gre v tem delu revizije za nedovoljeno revizijsko novoto, ki je poleg tega v nasprotju z izrecno trditvijo v prvi točki odgovora na tožbo, da sta bili pogodbenici kupne pogodbe le obe družbi, ne pa tudi fizične osebe. Tako stališče v postopku na prvi stopnji je bilo tudi bolj logično, saj bi sicer morala toženca dolg plačati kot glavna dolžnika neposredno na podlagi kupne pogodbe.

Revizija se na novo sklicuje na zakonske določbe o novaciji pogodbe, do katere naj bi prišlo glede na vsebino točke IX.3. kupne pogodbe, vendar pri tem prezre, da lahko obveznost prenovijo le pogodbeniki, toženca pa to nista. Revizijsko novo sklicevanje na splošni načeli o vestnosti in poštenju ter prepovedi zlorabe pravic je nejasno, saj ga revizija povezuje z izpovedjo priče M. T., ki naj bi bila nerazumljiva in nejasna, čeprav sodišči svoje odločitve nista oprli na izpoved priče in tega dokaza tudi nista ocenili.

Glede na že večkrat poudarjeni pomen obeh poroštvenih izjav kot dejanske (na podlagi 1004. člena ZOR pa tudi pravne) podlage za odločitev v tej zadevi so pravno neupoštevna revizijska izvajanja o pomenu posameznih določb (nepodpisanega) dogovora o zavarovanju terjatev. Revizijsko sodišče na ta izvajanja ne bo odgovorilo.

Uveljavljeni revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso podani. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo obeh tožencev.