Jedro

Toženka v pritožbi vztraja le še pri plačilu stroškov za fotokopiranje, „printanje“ (pravilno: tiskanje) in nakup kuvert, češ da je sodišču predložila „3 kg papirja“. Tudi za pritožbo je potrebovala kar deset tiskanih strani. Takšno toženkino ravnanje za učinkovito obrambo njenih pravic v postopku ni bilo potrebno, ampak, nasprotno, meji na zlorabo procesnih pravic. Znesek stroškov za fotokopije in poštnino, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje, je zato po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezen.

Svoje pomisleke o domnevni pristranskosti sodnice bi morala toženka uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Po drugem odstavku 72. člena ZPP bi lahko zahtevala izločitev sodnice najpozneje do konca glavne obravnave, vendar tega ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (stroškovnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožnica umaknila tožbo in se odpovedala zahtevku, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132316/2014 z dne 7. 10. 2014 (v 1. in 3. točki) in zavrnilo tožbeni zahtevek. Obenem je odločilo, da mora tožnica plačati toženki 62,07 EUR njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno stroškovno odločitev se je pravočasno pritožila toženka. V pritožbi se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izraža tudi dvom o nepristranskosti sodnice „M. H.“. Predlaga, naj se izrek o stroških spremeni tako, da mora tožnica plačati toženki 120,02 EUR stroškov z obrestmi, povrne pa ji naj tudi pritožbene stroške. Sodišče bi moralo svojo odločitev o stroških opreti na prvi odstavek 156. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je tožnica stroške povzročila po svoji krivdi. Tožnica namreč že polnih deset let nadleguje toženko z izterjavo neobstoječih terjatev. Sodišče je izpodbijano stroškovno odločitev le pavšalno obrazložilo. Predloženih toženkinih potrdil ni upoštevalo. Čeprav je sama sestavila svoje vloge, je morala plačati njihovo tiskanje in fotokopiranje. Sicer pa celo sodišče zaračunava za kopijo po 0,20 EUR. Poleg tega je imela toženka izdatke z nakupom kuvert. Vsi njeni stroški so razvidni iz stroškovnika, ki ga je hotela vložiti v spis, pa ji sodnica tega ni dovolila. Toženka zato stroškovnik prilaga svoji pritožbi. V postopku na prvi stopnji je bila kršena njena ustavna pravica do enakosti. Poleg tega je sodnica ves čas izražala pretirano naklonjenost do tožnice.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo po načelu uspeha v pravdi. Tožničina odpoved zahtevku in njegova posledična zavrnitev pomenita, da je tožnica v pravdi propadla. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora zato toženki povrniti vse njene pravdne stroške. Odveč je torej pritožbeni očitek, da je tožnica pravdne stroške povzročila po svoji krivdi. Brez pomena pa je tudi pritožbeno sklicevanje na druge sodne spore med pravdnima strankama.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev izčrpno ni pregledno obrazložilo. Sprejemljivo je pojasnilo, zakaj je zavrnilo posamezne priglašene stroške. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, upoštevaje okoliščine primera. Priglašeni toženkini stroški so po višini presegali vrednost spornega predmeta v tej pravdi, kar že samo za sebe dokazuje, da so bili pretirani. Toženka v pritožbi vztraja le še pri plačilu stroškov za fotokopiranje, „printanje“ (pravilno: tiskanje) in nakup kuvert, češ da je sodišču predložila „3 kg papirja“. Tudi za pritožbo je potrebovala kar deset tiskanih strani. Takšno toženkino ravnanje za učinkovito obrambo njenih pravic v postopku ni bilo potrebno, ampak, nasprotno, meji na zlorabo procesnih pravic. Znesek stroškov za fotokopije in poštnino, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje, je zato po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezen.

7. Svoje pomisleke o domnevni pristranskosti sodnice bi morala toženka uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Po drugem odstavku 72. člena ZPP bi lahko zahtevala izločitev sodnice najpozneje do konca glavne obravnave, vendar tega ni storila. Iz zapisnika z dne 3. 9. 2015 ni razvidno, da bi toženka sploh priglasila svoje pravdne stroške ali poskušala vložiti stroškovnik, še manj pa, da ji je sodnica to preprečila. Sicer pa je toženka podpisala zapisnik, ki je javna listina, brez ugovorov ali pripomb, zato ni podlage za dvom o resničnosti njegove vsebine. Zatrjevana kršitev toženkine ustavne pravice do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic v postopku je tako ostala nedokazana.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka pravilno upoštevalo vsa relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev v prvi sodbi.

9. Zavrnitev pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka, ki je s pritožbo propadla, do njihovega povračila ni upravičena.