Jedro

Sodišče je zahtevo za sodno varstvo po 66. členu ZUS zavrnilo. Tožnik ni izkazal kršitve njegove ustavne aktivne volilne pravice (43. člen) niti na volitvah poslancev državnega zbora RS dne 6.12.1992 v volilni enoti, niti, ko je državni zbor odločal o potrditvi poslanskih mandatov dne 23.12.1992 in je s sklepom zavrnil njegovo pritožbo zoper poročilo Republiške volilne komisije v zvezi z načinom izvolitve poslancev državnega zbora.

Izrek

Zahteva za sodno varstvo se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob obravnavi svoje mandatno-imunitetne komisije o pregledu potrdil o izvolitvi ter morebitnih pritožb kandidatov in predstavnikov list, s predlogom za potrditev mandatov za odločanje o spornih mandatih in za odločanje o pritožbah na 1. seji dne 23.12.1992 na podlagi 260. člena poslovnika takratne Skupščine Republike Slovenije in v zvezi s 1. odstavkom 7. člena začasnega poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije sprejela sklepe, po katerih se ne upoštevajo pritožbe ..., ker niso legitimirani za vložitev pritožbe po 109. členu zakona o volitvah v državni zbor, ter pritožba ..., ker se ne nanaša na odločitev volilne komisije (1. točka); zavrnejo se pritožbe tožnikov ..., (2. točka); potrdijo se mandati vseh poslancev Državnega zbora Republike Slovenije, izvoljenih na volitvah 6. decembra 1992, po seznamu izvoljenih kandidatov, ki je skupaj s potrdili o izvolitvi sestavni del tega poročila (3. točka).

Tožnik v zahtevi za sodno varstvo navaja, da je tožena stranka s svojo odločitvijo kršila 20. člen zakona o volitvah v državni zbor, po katerem se v vsaki volilni enoti voli 11 poslancev. Meni, da je navedeni zakon razumeti tako, da se v vsaki volilni enoti ne le voli, ampak tudi izvoli 11 poslancev. Ker je v peti volilni enoti bilo izvoljenih le devet poslancev in tudi potrjenih le devet mandatov, meni, da je bilo s tem kršeno načelo enakosti volilne pravice, kršene pa naj bi bile tudi druge ustavne določbe (2., 14., 43., 80. in 153. člen ustave Republike Slovenije). Meni tudi, da so nasprotna stališča republiške volilne komisije, mandatno-imunitetne komisije tožene stranke in izpodbijani sklep tožene stranke, ki je sledil stališčem in predlogom mandatno-imunitetne komisije, nepravilna in pomenijo izigravanje zakona ter kršitev ustave. Predlaga, da sodišče v skladu s 157. in 160. členom ustave Republike Slovenije razveljavi izpodbijani sklep z dne 23.12.1992, s tem zaščiti njegovo z ustavo zagotovljeno enako (aktivno) volilno pravico, s takšno sodbo uveljavi spoštovanje 2., 14., 43., 80. in 153. člena ustave Republike Slovenije ter 1., 2., 20. in 93. člena zakona o volitvah v državni zbor in toženi stranki naloži ponovno delitev in potrditev 50 mandatov poslancev državnega zbora na podlagi delitve ostanka glasov istoimenskim listam v volilnih enotah, ki imajo največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti. V dopolnitvi zahteve za sodno varstvo z dne 10.3.1993 pa je tožnik navedel, da je sprožil upravni spor z zahtevo za sodno varstvo zaradi odločitve tožene stranke, ki je s svojim aktom (potrditev mandatov poslancem državnega zbora) na 1. seji dne 23.12.1992 nezakonito določila način uporabe njegove aktivne volilne pravice, ki je po 43. členu ustave RS splošna in enaka.

Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za sodno varstvo navedla, da je iz zapisnika 1. seje njene mandatno-imunitetne komisije in sklepov, ki jih je sprejela na seji dne 23.12.1992, razvidno njeno ravnanje in odločanje v konkretnem primeru. Njena mandatno-imunitetna komisija in ona sama sta ob reševanju tožnikove pritožbe in drugih pritožiteljev ugotovila, da je bil postopek Republiške volilne komisije pri razdelitvi mandatov na ravni države izveden povsem v skladu z določbami 93. člena zakona o volitvah v državni zbor. Po mnenju tožene stranke določa 1. odstavek 93. člena pravilo, 2. odstavek istega člena pa izjemo od tega pravila, ki je v tem, da se največ polovica mandatov, ki jih dobijo istoimenske liste pri volitvi na državni ravni, dodeli mimo pravila iz 1. odstavka tega člena kandidatom po vrstnem redu na seznamu kandidatov s teh list, ki ga je določil predlagatelj list v skladu s 1. odstavkom 43. člena in ga predložil Republiški volilni komisiji v roku, ki je določen za vložitev list kandidatov. Po mnenju tožene stranke je Republiška volilna komisija pravilno najprej razdelila mandate po pravilu iz 1. odstavka 93. člena in šele nato mandate po določbi 2. odstavke tega člena, ki pomeni izjemo od pravila iz 1. odstavka. Pravilo, da se v vsaki volilni enoti ne le voli, ampak tudi izvoli 11 poslancev, velja po mnenju tožene stranke le za delitev mandatov po 1. odstavku 93. člena. Pri delitvi mandatov po 2. odstavku istega člena pa pravila iz 1. odstavka (vključno z določbo drugega stavka, po katerem se v primeru, če so v volilni enoti že razdeljeni vsi mandati, mandat dodeli listi v volilni enoti, v kateri ima lista naslednji največji preostanek glasov) ne veljajo. Po mnenju tožene stranke delitev mandatov po 2. odstavku 93. člena poteka po posebnih pravilih, upoštevajoč izključno vrstni red na seznamu kandidatov in ne glede na to, ali so v posamezni volilni enoti že razdeljeni vsi mandati. Torej ne bi bilo v skladu z zakonom, če bi se mandati delili najprej po določbah, ki pomenijo izjemo in šele nato po določbah, ki pomenijo temeljno pravilo. Tožena stranka navedenim stališčem njene mandatno-imunitetne komisije in nje same, glede na tožnikove navedbe, dodaja še naslednje: Tudi ne drži tožnikova trditev, da bi bilo pri obratnem vrstnem redu dodeljevanja mandatov iz preostanka glasov spoštovano načelo, naj bo v vsaki volilni enoti izvoljenih 11 poslancev. Ker stranke na svoje "nacionalne liste" lahko postavijo kateregakoli izmed svojih kandidatov, in to po poljubnem vrstnem redu, bi bilo torej možno, da bi vse stranke na vrh svojih list postavile kandidate iz iste volilne enote, ali, da bi posamezna stranka na vrh svoje liste postavila celo več kandidatov iz iste volilne enote, kar vse bi lahko, tudi pri takem načinu razdeljevanja mandatov, kakršnega zagovarja tožnik, prav tako povzročilo, da bi bilo iz posameznih volilnih enot izvoljenih več kot 11 poslancev, iz drugih pa manj. Predlaga, da sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Po določbah ustave Republike Slovenije sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena); če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena).

Po določbi 66. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odloča o zahtevi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic, če je bila takšna svoboščina ali pravica kršena z dokončnim posamičnim aktom, ni pa zagotovljeno drugačno sodno varstvo, sodišče, ki je pristojno za upravne spore (Vrhovno sodišče Republike Slovenije); pri tem uporablja smiselno določbe tega zakona (ZUS).

Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep tožene stranke (2. točka) značaj dokončnega posamičnega akta, za katerega je podano sodno varstvo po citirani določbi 66. člena ZUS.

Glede tega akta tožnik v zahtevi za sodno varstvo (z dne 3.2.1993) in v dopolnitvi te zahteve (z dne 10.3.1993) zatrjuje, da mu je tožena stranka s tem aktom nezakonito določila način uporabe njegove aktivne volilne pravice, ki je po 43. členu ustave Republike Slovenije splošna in enaka.

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom ni kršena tožnikova z ustavo določena aktivna volilna pravica (43. člen). Kaj takega namreč iz besedila izpodbijanega sklepa in obrazložitve tega sklepa v zvezi z obravnavo mandatno-imunitetne komisije tožene stranke o pregledu potrdil o izvolitvi ter morebitnih pritožb kandidatov in predstavnikov list, s predlogom za potrditev mandatov, za odločanje o spornih mandatih in za odločanje o pritožbah na 1. seji dne 23.12.1992, in iz odgovora tožene stranke na zahtevo za sodno varstvo ne izhaja. Tožnik je lahko na volitvah poslancev Državnega zbora dne 6.12.1992 v peti volilni enoti, kjer je, po navedbah v zahtevi za sodno varstvo, uveljavljal svojo z ustavo določeno volilno pravico, volil poslance Državnega zbora v skladu z določbami zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 - ZVDZ), in sicer 68. člena do vključno 83. člena tega zakona. Iz podatkov in listin v spisih tožene stranke in iz podatkov v listinah, ki jih je tožnik priložil dopolnitvi zahteve za sodno varstvo, ne izhaja, da bi bila takrat kršena tožnikova aktivna volilna pravica. Zatrjevana kršitev po presoji sodišča tudi ni podana v tem smislu, da bi tožena stranka z izpodbijanim sklepom nezakonito določila način uporabe tožnikove aktivne volilne pravice. Tožnik je namreč to svojo aktivno volilno pravico že uresničil, ne da bi bila kršena, na volitvah v peti volilni enoti, s tem, da je volil. Kasneje pa ta njegova pravica ob potrditvi mandatov poslancem v Državnem zboru (toženi stranki) dne 23.12.1992 tudi ni bila kršena, saj se potrditev mandatov poslancev Državnega zbora ni nanašala na tožnikovo aktivno volilno pravico, ampak na potrditev navedenih mandatov v Državnem zboru po seznamu izvoljenih kandidatov, ki je bil objavljen v poročilu Republiške volilne komisije o izidu splošnih volitev poslancev Državnega zbora z dne 15.12.1992 (Uradni list RS, št. 60/92). Pri tem pa sta se Republiška volilna komisija in tožena stranka po presoji sodišča držali določb ustave Republike Slovenije in citiranega zakona o volitvah v državni zbor (3. odstavek 82. člena in 4. odstavek 153. člena ustave ter določbe 90. do vključno 98. člena ter 109. člena zakona) in zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92- določbe 6., 7. in 8. člena).

Sodišče pa tožniku pojasnjuje, da enaka volilna pravica pomeni, da ima glas vsakega volilca enako vrednost, da ima pri volitvah v Državni zbor Republike Slovenije vsak volilec samo en glas in da njegov glas nima nobene prednosti pred drugimi volilci v isti volilni enoti, kar je izraz in potrditev ustavnega načela enakosti v pravicah in dolžnostih ter enakosti pred zakonom, kot tudi je v skladu s sodobnim pojmovanjem, da morajo imeti vsi volilci enako možnost vplivati na zasedbo poslanskih mest v predstavniškem telesu oziroma parlamentu. Tako pojmovana enaka aktivna volilna pravica pa, kot je že navedeno, kolikor se nanaša na tožnika, ni bila kršena niti pri njeni uresničitvi po tožniku v peti volilni enoti na volitvah poslancev državnega zbora dne 6.12.1992, niti s sprejemom izpodbijanega sklepa tožene stranke o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper odločitev Republiške volilne komisije.

Glede na navedeno so tožnikove navedbe v zahtevi za sodno varstvo neupoštevne. Sodišče pa se ni spuščalo v presojo primernosti navedenih ustavnih in zakonskih določb, saj zato sodišče ni pristojno in je to stvar ustavodajalca oziroma zakonodajalca (2. odstavek 15. člena in 87. člen ustave RS).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno po 2. odstavku 42. člena ZUS. Sodišče je ZUS uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).