Jedro

Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.

Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ).

Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov".

Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic.

Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati njene stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 2.470,50 EUR.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je izdajatelj medija posebnega pomena, TV SLO1, TV SLO2 in TV SLO3 (drugi odstavek 112. člena Zakona o medijih, ZMed). Tožena stranka pa je operater programov (drugi odstavek 112. člena ZMed), ki je v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZMed dolžan neodplačno razširjati televizijske programe posebnega pomena vsem uporabnikom njenih storitev. Navedene TV programe tožeče stranke je tožena stranka vključila v svoje osnovne programske sheme, ki so dostopne vsem uporabnikom njenih storitev. Tožeča stranka je po pooblaščencu Kabelski koordinaciji EBU (v nadaljevanju: EBU), ki je deloval v njenem imenu in za njen račun, s toženo stranko sklenila Licenčno pogodbo z dne 5. 10. 2016 (B6, v nadaljevanju: Licenčna pogodba). Priloga Licenčne pogodbe je še: (1) seznam javnih TV organizacij in programov, (2a) obrazec za poročanje, (2b) seznam retransmisiranih programov pri operaterju, (3) Aneks k licenčni pogodbi, (4) dodatek k licenčni pogodbi RTV Slovenija in operaterjem. Tožena stranka je istega dne skupaj s podpisano Licenčno pogodbo EBU poslala še Izjavo o pridržku v zvezi z retransmisijo programov tožeče stranke (v nadaljevanju: Pridržek, B6).

2. Licenčna pogodba je bila sklenjena za obdobje od 10. oktobra 2010 do 31. decembra 2014. Tožena stranka se je z Licenčno pogodbo zavezala, da bo plačala tožeči stranki za uporabo avtorskih in sorodnih pravic. Na podlagi plačila, določenega v osmem odstavku 10. člena Licenčne pogodbe, je tožeča stranka toženi stranki izdala račun št. 16-001 z dne 10. 5. 2016 v znesku 462.720,18 EUR z zapadlostjo 9. 6. 2016 za nadomestilo za navedeno obdobje. Račun naj bi bil plačan največ v šestih obrokih. Zadnji obrok je po Licenčni pogodbi zapadel v plačilo 31. 10. 2016. Predmet tožbenega zahtevka je neplačani račun.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi v bistvenem nespornega dejanskega stanja odločitev materialnopravno oprlo na tretji odstavek 112. člena ZMed, ki izdajateljem radijskih in televizijskih programov posebnega pomena nalaga, da operaterjem omogočijo neodplačno razširjanje njihovega programa, razen obveznosti iz naslova kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Pri tem se je opredelilo do položaja tožeče stranke, ki uresničuje javni interes, ker ima njen program posebni pomen (76. člen ZMed). Podlaga za uspeh tožeče stranke je odločitev sodišča, ki temelji na pogodbeni obveznosti tožene stranke o plačilu licenčnine za uporabo avtorskih in sorodnih pravic tožeče stranke. Pridržka v zvezi s programi tožeče stranke sodišče prve stopnje ni ocenilo kot pravno odločilnega dejstva v smislu 30. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka se je namreč sklicevala na molk EBU po prejemu podpisane Licenčne pogodbe in Pridržka, kar bi po mnenju tožene stranke pomenilo, da ni dolžna plačati tožeči stranki vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je oblikovalo stališče, da je bila Licenčna pogodba sklenjena. Kot nedopustno dejanje je ocenilo, da bi tožena stranka sklenila pogodbo in sprejela obveznost plačila programov, vključno s programi tožeče stranke, nato pa z enostransko izjavo svojo obveznost zanikala. 30. člen OZ ni pravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru, ker ureja pravne posledice molka v primeru, da ena stranka da ponudbo, druga pa glede tega molči. 4. Glede pomena druge pravne podlage, to je določb ZMed, ki jih je v bran svojemu stališču, da ni dolžna plačati vtoževanega zneska nadomestila, uveljavljala tožena stranka, pa je sodišče prve stopnje razložilo tretji odstavek 112. člena Zmed. Navedena določba namreč uzakonja obvezno brezplačno razširjanje programov izdajatelja, to je tožeče stranke in se nanaša izključno na ureditev tehničnih obveznosti, ki izvirajo iz pravnega razmerja med kabelskimi operaterji in RTV organizacijami glede obveznosti prenosa. Nikakor pa se tretji odstavek 112. člena ZMed ne nanaša na vprašanje opustitve plačila avtorske in sorodnih pravic. ZMed ureja vprašanja medijev, medtem ko je glavni predpis, ki ureja avtorske pravice Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP).

5. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo ugovor zastaranja tožene stranke z razlogi, da je v Licenčni pogodbi določeno, da je zadnji rok za plačilo obveznosti 31. 10. 2016, po računu pa je prvi rok za plačilo 9. 6. 2016. Predlog za izvršbo je bil vložen 30. 4. 2019, kar pomeni, da zastaranje ni nastopilo niti po 346. niti po 349. členu OZ. Kot končno pa je sodišče prve stopnje menilo, da je tožena stranka pogodbo sklenila, zato se ne more sklicevati na delno ničnost, ker je imela pomisleke glede svoje obveznosti. Pri tem se je sklicevalo na sodbo VSRS II Ips 226/2018, kjer je Vrhovno sodišče poudarilo, da bi bilo favoriziranje ničnosti v primeru, ko se stranka, ki je sama povzročila ničnost, sklicuje na ničnost in iz svojega protipravnega ravnanja išče koristi, tudi v nasprotju s samim namenom ničnosti ter načelom vestnosti in poštenja (nemo potes venire contra factum proprium).

**Pritožba tožene stranke**

6. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali pa pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu zavrne in toženi stranki povrne pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov brez zakonskih zamudnih obresti.

8. Pritožba ni utemeljena.

**Razlogi sodišča druge stopnje** _O Licenčni pogodbi_

9. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje jasnim in pravilnim razlogom sodišča prve stopnje o vsebini in pomenu Licenčne pogodbe, kot je zapisana. Pogodba namreč ustvarja medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank po pravilu "pacta sunt servanda." Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe (pred podpisom) seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ).1 Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.

10. Pridržek tudi ni sestavni del Licenčne pogodbe. V prvem odstavku 18. člena Licenčne pogodbe so stranke določile, da vse priloge k tej pogodbi predstavljajo sestavni del te pogodbe (in so navedene na koncu pogodbe kot priloge 1, 2a, 2b, 3, 4). Med njimi ni Pridržka. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člena OZ). Nadalje je nesporno dejstvo, da je Licenčna pogodba sklenjena in med strankama pravno učinkuje. Stranke so z Licenčno pogodbo med seboj uredile pretekle zadeve v zvezi z licenco za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano kabelsko retransmisijo programov javnih izdajateljev programov v okviru kabelske koordinacije EBU v Sloveniji, in sicer za obdobje od 10. oktobra do 31. 12. 2014 (gl. Uvodne ugotovitve in 12. člen Licenčne pogodbe).2 Tožena stranka v njej nastopa kot eden od operaterjev, ki se je javnim izdajateljem (oboje v smislu Uvodnih ugotovitev Licenčne pogodbe), konkretno tistim in za tiste programe, ki so navedeni v Prilogi št. 1 (med njimi so tudi trije programi tožnice: TVSLO1, TVSLO2 in TVSLO3), zavezala plačati nadomestilo v zameno za izvajanje licence za kabelsko retransmisijo skladno z 8. členom Licenčne pogodbe. 3

11. V okviru materialnopravne presoje Licenčne pogodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre pri Pridržku le za ponovitev salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe. Zaveza tožene stranke iz Licenčne pogodbe namreč brez Pridržka ne bi bila nič drugačna. Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: „... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov“, zato daje izjavo o pridržku glede tistih določb Licenčne pogodbe (in njenih prilog), ki vzpostavljajo odplačnost razširjanja programov, ki jih je izdajal javni zavod Radiotelevizija Slovenija, in si pridržuje pravico do brezplačnega razširjanja RTV Slo programov v skladu z določbami ZMed, pri čemer se tovrstno ravnanje ne more upoštevati kot kršitev Licenčne pogodbe.“

12. Po mnenju sodišča druge stopnje v Licenčni pogodbi zapisana salvatorična klavzula predstavlja tipično salvatorično klavzulo, katere namen je, da katerakoli določba pogodbe, za katero bi sodišče, upravni organ ali pristojni regulator ugotovil, da je neveljavna ali neizvedljiva, ne vpliva na preostali del pogodbenih obveznosti in pravic, če se nanje ne nanaša, neveljavno ali neizvedljivo pogodbo pa stranki nadomestita z veljavnim in izvedljivim določilom, ki je po svojemu poslovnemu, pravnemu in komercialnemu namenu najbližje neveljavnemu in neizvedljivemu določilu. Če bi torej bilo pravno stališče tožene stranke pravilno, do tožeče stranke ne bi imela obveznosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo njenih treh programov že zaradi salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe.

13. Zato upoštevajoč izraženo pravno stališče v prejšnjih točkah razlogov, sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene teze, da je v konkretnem primeru treba uporabiti drugi in tretji odstavek 29. člena ter 30. člen OZ. V bistvenem nesporno dejansko stanje namreč ne daje podlage za uporabo navedenih določb OZ. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo pravilno uporabilo. V povezavi z navedenimi razlogi sodišče druge stopnje tudi odgovarja na neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič A. A. in B. B. v zvezi s trditvami tožene stranke, da med pravdnima strankama Licenčna pogodba nikoli ni bila sklenjena ter glede vprašanja, ali se je pogodba nanašala tudi na programe tožeče stranke, kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč izvaja dokaze po prosti dokazni presoji (8. člen ZPP). Če je dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno na podlagi listinskih dokazov, potem ni treba izvesti dokaza z zaslišanjem prič. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru.

_Pomen ZMed za obveznost tožene stranke_

14. Tožena stranka ponovno uveljavlja, za kar se je zavzemala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bil namen zakonodajalca v ZMed ta, da se pravilo medsebojne neodplačnosti prenosa nanaša na vse obveznosti tožene stranke, torej tudi na neodplačnost glede avtorske in sorodnih pravic. Tožena stranka se sklicuje na zakonodajno gradivo obrazložitve sprememb k 37. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, št. 0070-7/2019 z dne 9. 7. 2020,4 ki oblikovane v zakonodajnem gradivu niso bile sprejete.

15. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je tretji odstavek 112. člena ZMed na področju programov posebnega pomena že ves čas lex specialis v razmerju do določb ZASP. Zato ni pravilno materialnopravno stališče, da je v veljavi princip neodplačnosti retransmisije programov posebnega pomena, kar vključuje programe tožeče stranke, vključno z neodplačnostjo plačila avtorske, sorodnih in drugih pravic izdajatelja programa.

16. Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic. Operaterjeva obveznost ureditve in plačila avtorskih pravic izrecno potrjuje tudi drugi in tretji odstavek 113. člena ZMed, ki dopuščata, da lahko operater prenaša in oddaja programe, kar vključuje tudi programe posebnega pomena, le na podlagi pisne pogodbe, iz katere je razvidna urejenost avtorsko pravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov. Obveznost kabelskega operaterja ni pogojevana ali omejevana z načinom uveljavljanja pravice kabelske retransmisije. To pomeni, da morajo kabelski operaterji razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

17. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje pravilnemu materialnopravnemu sklepanju sodišča prve stopnje, da je zakonodajalčev namen glede neodplačnosti omejen izključno na medijsko in ne avtorskopravno obveznost kabelskega operaterja do prenosa.

18. Tožena stranka izpostavlja tudi vprašanje, ali izjema v korist odplačnosti iz tretjega odstavka 112. člena ZMed velja tudi v primerih, ko se pravica kabelske retransmisije upravlja individualno. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.5 Da se omenjena določba ZMed na dejanski stan individualnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic ne more nanašati, je urejeno le navidezno. V resnici te situacije ne ureja, kar pomeni, da v zakonu obstaja pravna praznina. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed. Namen in cilj obeh je namreč v zagotavljanju premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, ne glede na način zbiranja nadomestila.6

19. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da uveljavljanje nadomestila iz naslova kabelske retransmisije, ki se uveljavlja individualno, v primerih dejanskih stanov iz drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed ni dopustno, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi iz tega razloga utemeljen.

20. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo ureditev operaterjeve obveznosti glede plačila avtorske in sorodnih pravic po drugem in tretjem odstavku 113. člena ZMed (predzadnji odstavek na strani 15 obrazložitve sodbe). Nerazumljivo je pritožbeno stališče, ki povezuje to določbo z zavzetim zmotnim stališčem sodišča glede veljavnosti pogodbe iz leta 2005, ker v tem delu razlogov pogodba iz leta 2005 ni omenjena. Zato ni jasno, kaj želi doseči tožena stranka s to pritožbeno navedbo in je s tem tudi ni mogoče upoštevati. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.

21. Sodišče prve stopnje je le kot dodatni argument glede pomisleka tožene stranke glede svoje obveznosti, ki pa je vseeno sklenila Licenčno pogodbo in že v fazi pogajanj napovedovala ničnost dela pogodbe, omenilo stališče, ki je bilo oblikovano v odločbi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 226/2018. Vendar za odločitev niso pravno odločilni pritožbeni razlogi o tem, kdo je bil odgovoren za zatrjevano ničnost dela pogodbe.

22. Sodišče druge stopnje še pripominja, da pravilo "must-carry" ne ukinja avtorskih in sorodnih pravic, kar utemeljuje tudi materialnopravni vidik, zlasti nemška in francoska sodna praksa, ki izrecno poudarja, da "must-carry" ni režim, ki bi dovolil dostop končnim uporabnikom brez zagotovitve spoštovanja pravic intelektualne lastnine.7

23. V pritožbi niso bili uveljavljani kakršnikoli zmotni razlogi glede stališča sodišča prve stopnje o (ne)zastaranju terjatve tožeče stranke. Sodišče druge stopnje tem razlogom sodišča prve stopnje v okviru materialnopravnega preizkusa sodbe v celoti pritrjuje.

24. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena od uveljavljanih niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Dolžna pa jih je povrniti tožeči stranki za stroške odgovora na pritožbo po Odvetniški tarifi (OT) v višini 3.375 točk, 22 odstotni DDV 743,50 točk, skupaj 4.117,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR), znašajo stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo 2.470,50 EUR. Stroške v tej višini je sodišče druge stopnje priznalo tožeči stranki. Ker tožeča stranka v pritožbi ni zahtevala plačila zakonskih zamudnih obresti, o njih sodišče druge stopnje ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1 Primerjaj, K. Podobnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 65- 66. 2 Sodišče druge stopnje opozarja na določbo drugega odstavka 113. člena ZMed, ki določa, da lahko operater prenaša in oddaja programe le na podlagi pisne pogodbe ali drugega dokumenta, iz katerega je razvidna urejenost avtorskopravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, ali z zakonom. 3 Enako stališče je bilo oblikovano v sodbi VSL V Cpg 469/2021, 18. 11. 2021. 4 Predlagana sprememba tretjega odstavka 112. člena ZMed se je glasila: "Obvezni prenos 112. člen "(3) Obveznost neodplačnega prenosa pomeni prepoved vsakršnih plačil, vključno s plačilom tehničnih stroškov prenosa programa in plačila avtorske, sorodnih in drugih pravic izdajatelja programa na njegovih lastnih oddajanjih, ne glede na to, ali gre za njegove lastne pravice ali pa so te nanj prenesli drugi imetniki pravic. Obveznost neodplačnega prenosa ne vpliva na morebitne obveznosti operaterja in izdajatelja programa iz naslova varstva in sorodnih pravic tretjih oseb." 5 Več glej: Vprašanje pravnih učinkov pravila obveznega prenosa na način uveljavljanja pravice kabelske retransmisije M. Ovčak Kos, PRAVO in ekonomija [Elektronski vir] : digitalno gospodarstvo / urednica Martina Repas. - 1. izd. - E-knjiga. - Maribor : Univerzitetna založba Univerze, 2020, stran 74 do 76, DOIHTTPS://doi.org/10.18690/978-961-286-366-1.4isbn978-961-986-366-1. 6 Prav tam, str. 75. 7 Trampuš M., Medijski pravili "must carry" in "must offer" v razmerju do avtorske in sorodnih pravic, Pravna praksa, št. 2, 2018, 18. januar 2018, priloga, str. II.