Jedro

Zapustnik je v navedeni izjavi sicer priznal tožnico za svojo hčer, „vključno s pravico do dedovanja“, ni pa izjavil, da ji zapušča svoje premoženje ali njegov del. Zapustnik v tej izjavi ni razpolagal s svojim premoženjem. Ker izjava z dne 10. 5. 2004 nima značilnosti oporoke, v njej izraženo priznanje očetovstva nima pravnega učinka.

Brez pomena je tudi tožničino sklicevanje na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. To namreč ne sme odločati o spornih dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine, ampak mora v takem primeru skladno z 210. členom ZD prekiniti zapuščinski postopek in stranke napotiti na pravdo. Potemtakem napotitev na pravdo ne pomeni prejudiciranja spornega razmerja med zapustnikom in tožnico, ki bi lahko bilo podlaga za dedovanje po zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi soba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da je neveljavna pisna oporoka pred pričama, ki jo je 5.9.2005 v Kliničnem centru v Ljubljani napravil oporočitelj I. L.. Tožnici je naložilo, da mora tožencema povrniti pravdne stroške, in sicer prvemu 890,86 EUR, drugemu pa 1.227,95 EUR, obema z zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnica vztraja, da jo je zapustnik priznal za svojo zakonito hčer v oporoki z dne 10.5.2004. V zvezi s tem bi sodišče moralo upoštevati tudi odločbo o priznanju pravice do otroškega dodatka z dne 21.5.1955, ki je javna listina. Sodišče tej izjavi volje ni podelilo značaja oporoke, o tem pa v sodbi ni navedlo nobenih razlogov. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, zakaj sodišče izjave zapustnika z dne 10.5.2004 ni obravnavalo kot oporoko, ko pa je iz nje jasno razviden namen zapustnika razpolagati s svojim premoženjem, saj sicer ne bi zapisal, da tožnici priznava tudi pravico do dedovanja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala biti posvojena, da bi lahko dedovala po zapustniku. Tožnica se v zvezi s tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 89/95, kjer je nujna dedinja uveljavila svojo dedno pravico na podlagi izjave o priznanju očetovstva, ki jo je zapustnik dal v pravdi zaradi plačila preživnine, čeprav očetovstvo ni bilo vpisano v matično knjigo. Sicer pa je glede na napotitveni sklep že zapuščinsko sodišče očitno štelo, da je tožnica svojo dedno pravico na podlagi odločbe z dne 21.5.1955 izkazala za verjetno. Tožnica je predlagala, naj sodišče vpogleda v zapuščinski spis, kar je sodišče sicer storilo, vendar se v razlogih sodbe do tega dokaza ni opredelilo, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki vplivajo na presojo pravnega interesa iz 61. člena Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04). Na podlagi izvedenih dokazov je lahko zanesljivo sklepalo, da tožnica ne bi mogla dedovati po zapustniku, ne kot zakonita in ne kot oporočna dedinja. O vseh svojih ugotovitvah je navedlo jasne, razumljive in neprotislovne razloge, obenem pa se je v zadostni meri opredelilo do vseh bistvenih trditev in dokazov, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3, 45/08 in 57/09) zato ni podana. Enako velja za kršitev iz 15. točke 2. odst. istega člena, ki je tožnica v pritožbi niti ni konkretizirala, saj ni jasno, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje med sodbenimi razlogi o izvedenih dokazih in njihovo dejansko vsebino.

6. Zapustnikova izjava z dne 10.5.2004 tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja oporoke. Po 8. členu ZD lahko oporočitelj z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon. Bistvene značilnosti oporoke so, da gre za enostransko, preklicno, strogo osebno in oblično izjavo volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zapustnik v navedeni izjavil sicer priznal tožnico za svojo hčer „vključno s pravico do dedovanja“, ni pa izjavil, da ji zapušča svoje premoženje ali njegov del. Zapustnik torej v tej izjavi ni razpolagal s svojim premoženjem. Za takšno razpolaganje gre namreč takrat, ko oporočitelj za primer smrti nameni svojemu premoženju drugačno usodo, kot bi mu šla, če bi nastopilo dedovanje po zakonu. Zapustnik v navedeni izjavi tožnice ni postavil za svojo (edino) dedinjo. Nasprotno, njegova izjava, da ji priznava pravico do dedovanja „kot v zakonski zvezi rojeni hčeri“, kaže, da jo je s priznanjem očetovstva hotel napraviti za svojo zakonito (in ne morebiti oporočno) dedinjo.

7. Ker izjava z dne 10.5.2004 nima značilnosti oporoke, pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da v njej izraženo priznanje očetovstva nima pravnega učinka. Po 88. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/04-UPB1 do 101/07) lahko oče prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki. Zapustnikova izjava z dne 10.5.2004 predstavlja zasebno listino in zato ne izpolnjuje pogojev za veljavno priznanje očetovstva. Brez podlage pa je tudi tožničino sklicevanje na odločbo o pripoznanju pravice do otroškega dodatka z dne 21.5.1955. Po tej odločbi, ki jo je izdal Zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani, je bil zapustnik upravičen do otroškega dodatka za tožnico in drugega toženca. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da oba otroka dejansko vzdržuje, iz nobenega dela odločbe pa ni mogoče povzeti, da bi zapustnik pri navedenem zavodu priznal svoje očetovstvo za tožnico. Brez dvoma gre za javno listino, ker pa ne vsebuje izjave o priznanju očetovstva, v tej pravdi nima nobene dokazne vrednosti. Čeprav je sodišče prve stopnje ta dokaz v izpodbijani sodbi prezrlo, to ni vplivalo na rezultat dokazovanja oziroma na pravilnost in zakonitost sodbe. Ponujena primerjava navedene izjave s primerom iz sodne prakse, na katerega se sklicuje pritožba, ni sprejemljiva. Kot že navedeno, odločba ne vsebuje izjave o priznanju očetovstva, zato je ni mogoče enačiti s priznanjem očetovstva, ki je bilo dano na zapisnik v pravdi zaradi plačila preživnine. Brez pomena je tudi tožničino sklicevanje na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. To namreč ne sme odločati o spornih dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine, ampak mora v takem primeru skladno z 210. členom ZD prekiniti zapuščinski postopek in stranke napotiti na pravdo. Potemtakem napotitev na pravdo ne pomeni prejudiciranja spornega razmerja med zapustnikom in tožnico, ki bi lahko bilo podlaga za dedovanje po zakonu. Končna presoja tega razmerja je bila pridržana pravdnemu sodišču, ki pri odločanju ni bilo vezano na stališče zapuščinskega sodišča o tem, čigava dedna pravica je verjetnejša. Prav tako se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do tožničinih izjav, ki jih je podala v zapuščinskem postopku. Drugačno pritožbeno stališče nasprotuje razpravnemu načelu, ki velja v pravdnem postopku.

8. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Manjkajočo dokazno oceno odločbe z dne 21.5.1955 je nadomestilo pritožbeno sodišče, saj so stranke imele možnost obravnavanja tega dokaza v postopku na prvi stopnji. Ker tudi kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni bilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 3. alinejo 358. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

9. Zavrnitev pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Tožnica, ki je s pritožbo propadla, upoštevaje 155. člen ZPP in 1. odst. 165. člena istega zakona, do njihovega povračila ni upravičena.