Jedro

Zavarovalno premijo je dolžan plačati sklenitelj zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 284.614,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti 132.289,00 SIT pravdnih stroškov. Nadaljnji zahtevek na plačilo 1.186.414,60 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu glede zneska 679.100,60 SIT z zamudnimi obrestmi in izrek o pravdnih stroških. V ostalem pa je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodbi ugotavljata, da je zavezanec za plačilo premije po zavarovalni polici št.482783 tožeča stranka kot dajalec leasinga. Zato je neplačano premijo po tej polici tožena stranka utemeljeno ugovarjala v pobot terjatvi tožeče stranke. Dejstva, da sodba prve stopnje ne obravnava pogodbe o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, sodišče druge stopnje ni štelo kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ta pogodba ne nanaša na odločilna dejstva.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženi stranki očita pasivnost v pravdanju, sodišču pa, da je zavarovalno polico, s katero je tožeča stranka slučajno razpolagala in jo predložila, razlagalo njej v škodo. Ni pa upoštevalo pogodbe o poslovnem sodelovanju med strankama in je ni dokazno ocenilo. Meni, da bi sodišče to moralo storiti, saj je dolžno odgovoriti celo na neumnosti, ki jih navajajo stranke. Za omenjeno pogodbo navaja, da je bistvena, ker dokazuje, da je bila tožeča stranka samo posrednik med toženo stranko in jemalci leasinga. Zato ji je tožena stranka celo priznavala provizijo. Navaja, da je pomembno razmerje med strankama, ne pa med tožečo stranko in jemalci leasinga. Izpodbija pobotno terjatev po temelju, ker meni, da bremeni jemalce leasinga, in zanika, da bi jo priznala po višini. Meni, da je z zavarovanjem zavarovan njen premoženjski interes, saj gre za osebne avtomobile, ki so v njeni lasti, dokler je v teku pogodba o leasingu. To je razvidno iz zavarovalnih polic.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99)v tem gospodarskem sporu uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Pravno razmerje med pravdnima strankama opredeljuje zavarovalna polica za avtomobilsko zavarovanje št... z dne 4.2.1994. V tej polici je tožeča stranka označena kot sklenitelj - zavarovanec. Določen je predmet, obseg in trajanje zavarovanja. Posebej je določena zavarovalna premija, ki jo je po 912. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) dolžan plačati sklenitelj. To je v obravnavanem primeru tožeča stranka. Po 14. členu Splošnih pogojev pogodb o leasingu tožeče stranke mora pogodbo o kasko zavarovanju skleniti dajalec leasinga, po 1. členu pa je predmet leasinga ves čas trajanja pogodbe do plačila odkupa, last dajalca leasinga. To je tudi sicer značilnost pogodbe o leasingu. Zato je razumljivo, da je zavarovalno pogodbo za avtomobil, ki ga je tožeča stranka dala v leasing, sklenila tožeča stranka kot zavarovanec. Zato je v popolnem nasprotju z zavarovalno polico in s splošnimi pogoji pogodb o leasingu revizijska trditev, da je bil sklenitelj zavarovalne pogodbe jemalec leasinga. Sklenitelj je bila tožeča stranka, ki jo zato tudi bremeni plačilo premije.

Sodba druge stopnje je pravilno odgovorila na pritožbeni očitek, da sodba prve stopnje ne obravnava pogodbe o poslovnem sodelovanju med strankama. Ta pogodba namreč ne ureja tistega pravnega razmerja med strankama, ki je odločilno za rešitev tega gospodarskega spora.

Temelj za zahtevek na plačilo zavarovalne premije je zavarovalna polica z dne 4.2.1994 št.482783. S pogodbo o poslovnem sodelovanju pa se je tožeča stranka zavezala, da bodo vsi avtomobili, ki jih odda v leasing, zavarovani pri toženi stranki. Pogodba res smiselno določa, da bodo zavarovanja sklepali jemalci leasinga. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako, saj je zavarovanje sklenila tožeča stranka. Iz tega sledi, da pogodba o poslovnem sodelovanju v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker je stranki nista upoštevali in sta sklenili zavarovanje po polici št.482783 ne glede na pogodbo poslovnem sodelovanju. Zato se ta pogodba ne nanaša na odločilna dejstva.

Sodišče prve stopnje s tem, da je ni obravnavalo, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa je na pritožbeni ugovor tožeče stranke odgovorilo pravilno.

Na glavni obravnavi dne 24.4.1997 (l. št. 21 in 22) je pooblaščenec tožeče stranke izjavil, da "znesek domnevne in po toženi stranki zatrjevane kompenzacije v višini 1.186.414,60 SIT med strankama ni sporen". Na tem temeljita izpodbijani sodbi, ko ugotavljata znesek pobotne terjatve tožene stranke. Tožeča stranka v reviziji izpodbija terjatev tožene stranke tudi po višini. S tem na nedovoljen način izpodbija dejanske ugotovitve (3. odst. 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče teh revizijski navedb ne more obravnavati.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).