Jedro

Glede na takšne okoliščine obravnavane zadeve mora biti tožeči stranki, ki je v stečajnem postopku prijavila terjatev, temelječo na izvršilnem naslovu, in ki je bila s strani upravitelja prerekana, kar pomeni, da je obstoj terjatve sporen, omogočeno, da v sodnem postopku uveljavi svojo pravico, ki jo zasleduje v stečajnem postopku, to je, da doseže poplačilo svoje terjatve.

V obravnavanem primeru gre za spor, ki izvira iz stečajnega postopka. V skladu z 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so okrožna sodišča, ne glede na vrednost spora pristojna da sodijo v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom in to ne glede na to, da gre za terjatve iz 314. člena ZFPPIPP (prim. VSL sodba II Cp 933/2018).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke (razen glede terjatve v višini 474.891,78 EUR) in glede stroškovnega izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in glede tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja ločitvenih pravic in naložitve prednostnega plačila zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvenih pravic sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in odločilo, da stroške postopka nosi tožeča stranka.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja, da je bila tožba vložena na podlagi napotitvenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani CSt 138/2020 z dne 26. 5. 2020 v zvezi s stečajnim postopkom nad toženo stranko. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da ni podana sodna pristojnost in ne pristojnost Upravnega sodišča Republike Slovenije, ampak pristojnost upravnega organa prve stopnje, ki pa je že izdal odločbe, ki so pravnomočne in izvršljive ter prerekane s strani stečajne upraviteljice. Sodišče pri tem ne pove, pred katerim upravnim organom bi naj tožeča stranka vložila predmetno tožbo. Opozarja, da posledice izpodbijanega sklepa niso neznantne, zato bi morala odločitev sodišča temeljiti na kompleksni obravnavi, predvsem uporabi materialnega prava, ki v danem primeru obsega več pravnih področij. Insolvenčno področje je specialno pravno področje, ki zahteva poglobljeno obravnavo in napotuje na več institutov, pri čemer pa neupoštevanje enega pomeni izgubo pravic. Nevložitev tožbe bi za tožečo stranko pomenila izgubo pravic v stečajnem postopku in to kljub izvršilnim naslovom, ki jih ni moč več izpodbijati. Glede ločitvene pravice sodišče prve stopnje spregleda namen le te, ki je v prednostnem plačilu iz prodaje predmetov, na katerih je le ta vpisana. Zato so zatrjevanja sodišča materialno pravno napačna. V primeru, da šteje sodišče pripravljalno vlogo tožeče stranke kot spremembo tožbe, pa je le ta v skladu s 184. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopustna do konce obravnave. Tudi v primeru, če se tožena stranka spremembi protivi, jo lahko sodišče dovoli, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Opozarja tudi na neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje tožeči stranki glede označbe tožeče stranke in glede vrednosti spornega predmeta.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom istega zakona ugotavlja naslednje.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu je tožeča stranka na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča St 1996/2019 z dne 24. 2. 2020 Okrožnega sodišča v Ljubljani, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani CSt 138/2020 z dne 26. 5. 2020 zoper toženo stranko vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatev in ugotovitev obstoja ločitvenih pravic. Z vlogo z dne 18. 9. 2020 je tožeča stranka poleg zahtevka na ugotovitev obstoja ločitvenih pravic, postavila tudi zahtevek na prednostno plačilo zavarovane terjate iz premoženja, ki je predmet ločitvenih pravic. Terjatve, katerih ugotovitev obstoja uveljavlja v tem postopku, naj bi temeljile na izvršilnih naslovih, pravnomočnih upravnih odločbah. Tožena stranka je zahtevku oporekala z obrazložitvijo, da pri terjatvah, ki so predmet tožbenega zahtevka, ne gre za terjatve v smislu 314. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prerekanju (v nadaljevanju FPPIPP), sicer pa so upravne odločbe, iz katerih izvirajo terjatve, razen v zvezi s terjatvijo v višini 402.319,89 EUR, ki je predmet še odprtega upravnega spora, vse pravnomočne. V zvezi z zahtevkov na ugotovitev obstoja ločitvenih pravic pa je tožena stranka opozorila na napačno postavljen le ugotovitveni zahtevek.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep sprejelo z obrazložitvijo, da odločanje o (ne)obstoju obravnavanih terjatev ne spada v sodno pristojnost, ampak bi morala in mogla tožeča stranka ugotovitev obstoja obravnavanih terjatev zahtevati pred pristojnim upravnim organom prve stopnje, ne pa pred splošnim sodiščem, niti pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, glede terjatve, v zvezi s katero je v teku upravni spor pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, pa je podana tudi negativna procesna predpostavka litispendenca. V zvezi z zahtevkom glede ločitvene pravice pa odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe temelji na presoji, da tožeča stranka v skladu z 305. členom ZFPPIPP nima pravnega interesa za vložitev tožbe s tožbenim zahtevkom na ugotovitev obstoja ločitvene pravice pri nepremičninah, medtem ko je tožeča stranka dajatveni tožbeni zahtevek postavila prepozno, to je po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka.

Obrazložitev glede zahtevka na ugotovitev obstoja ločitvene pravice

8. Prvi odstavek 305. člena ZFPPIPP določa, da mora upnik, katerega ločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, če ni v 306., 307. ali 308. členu ZFPPIPP drugače določeno. Upoštevaje takšno določbo prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP tako za uveljavljanje ločitvene pravice ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek, saj ugotovitvena sodba ne vzpostavlja stanja, ki bi tožniku omogočalo prednostno poplačilo njegovih terjatev. Smisel uveljavljanja ločitvene pravice namreč z izdajo ugotovitvene sodbe ne bi bil dosežen, saj šele s sodbo, s katero je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, upnik lahko doseže svoj cilj (tako tudi sodba VSRS III Ips 150/2015).

9. V obravnavani zadevi je tožeča stranka, potem ko je ob vložitvi tožbe postavila zgolj ugotovitveni zahtevek, s pripravljalno vlogo z dne 18. 9. 2020 postavila tudi dajatveni zahtevek ustrezno določbi prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da postavitev dajatvenega zahtevka predstavlja spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje tudi dopustilo. Spremenjeno tožbo je tožeča stranka vložila po izteku zakonskega prekluzivnega roka, zaradi česar je ločitvena pravica na podlagi četrtega odstavka 305. člena ZFPPIPP prenehala. Presoja sodišča prve stopnje glede zahtevka iz naslova ločitvene pravice je tako v procesnem in materialnem pravu pravilna in so nasprotna pritožbena izvajanja neutemeljena.

Obrazložitev glede zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve

10. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve, kar zadeva tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve, so odločilna naslednja pravno relevantna dejstva, ki pritožbeno niso izpodbijana: − tožeča stranka je v stečajnem postopku na toženo stranko priglasila terjatev, katere ugotovitev obstoja zahteva s to tožbo; − terjatev je stečajni upravitelj prerekal; − na ustrezen postopek glede prerekane terjatve je bila napotena tožeča stranka; − terjatev temelji na izvršilnih naslovih, s katerimi je odločeno o stroških upravnih izvršb; − izvršilni naslovi (razen za terjatev v višini 474.891,78 EUR, za katero je v teku upravni spor) so pravnomočni.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da za ugotavljanje (ne)obstoja obravnavanih terjatev po prerekanju le teh strani upraviteljice ni podana sodna pristojnost, ampak bi morala in mogla tožeča stranka ugotovitev obstoja obravnavanih terjatev zahtevati pred pristojnim upravnim organom prve stopnje, ne pa pred splošnim sodiščem, niti pred upravnim sodišče Republike Slovenije, glede terjate, v zvezi s katero je v teku upravni spor pred Upravnim sodišče RS, pa je podana negativna procesna predpostavka litispendenca. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje takšno stališče zavzelo zato, ker je menilo, da v pravdnem postopku ne more posegati v upravne odločbe, niti ne more v pravdnem postopku znova odločati o tistem, o čemer je že odločal pristojni upravni organ, prav tako ne more sodišče v pravdnem postopku preizkušati (ne)pravilnosti izdanih upravnih odločb, ali ugotavljati pravnomočnost upravnih odločb, niti ne more ugotavljati, ali so bile izvršljive upravne odločbe (delno ali v celoti) izpolnjene.

12. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost presoje sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve v višini 402.319,89 EUR (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi 474.891,78 EUR). Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v zvezi z navedeno terjatvijo v teku upravni spor pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija, zaradi česar je glede te terjatve podana litispendenca kot negativna procesna predpostavka za obravnavanje v tem postopku in kar predstavlja podlago za zavrženje tožbe glede zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve v višini 474.891,78 EUR.

13. Kar zadeva preostale terjatve glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da temeljijo na pravnomočnih izvršilnih naslovih, pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča, s tem ko je presodilo, da v predmetni zadevi ni podana sodna pristojnost, tožeči stranki neutemeljeno odreklo pravico do sodnega varstva in kar je v nasprotju z določbo 23. člena Ustave Republike Slovenije.

14. Sodišče druge stopnje se pri presoji zadevne pritožbe ne spušča v presojo pravilnosti napotitvenega sklepa stečajnega sodišča (ker to presega meje pristojnosti pritožbenega sodišča) in tudi ne v pravilnost presoje, da gre pri terjatvah, ki so predmet obravnavane zadeve, za terjatve iz 314. člena ZFPPIPP in za katere v primeru prerekanja terjatev veljajo posebna pravila.

15. Dejstvo je, da je bila po prerekanju zadevne terjatve s strani upravitelja (ki je hkrati prerekal tudi ločitveno pravico), na ustrezen postopek glede prerekane terjatve napotena tožeča stranka (ki je v pritožbenem postopku napotitveni sklep neuspešno izpodbijala), napotitev pa je temeljila na določbi drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP. Po navedeni določbi mora namreč upnik, katerega ločitvena pravica je prerekana, če je prerekana tudi terjatev, s tožbo iz prvega odstavka 305. člena tega zakona zahtevati tudi ugotovitev obstoja prerekane terjatve ne glede na to, ali terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Posledica nevložitve takšne tožbe pomeni za upnika prenehanje terjatve.

16. Glede na takšne okoliščine obravnavane zadeve mora biti tožeči stranki, ki je v stečajnem postopku prijavila terjatev, temelječo na izvršilnem naslovu, in ki je bila s strani upravitelja prerekana, kar pomeni, da je obstoj terjatve sporen, omogočeno, da v sodnem postopku uveljavi svojo pravico, ki jo zasleduje v stečajnem postopku, to je, da doseže poplačilo svoje terjatve.

17. Ne glede na dejstvo, da bi gramatikalna razlaga pravil iz 314. člena ZFPPIPP (kadar gre za prerekanje terjatev za plačilo davkov ali prispevkov ali drugo terjatev, o kateri pristojni državni organ odločba po uradni dolžnosti in ne na predlog ali zahtevo upnika, ki je imetnik te terjatve in za katere se določbe 300., 301. in 302. člena ZFPPIPP ne uporabljajo) kazala na to, da prerekanja tovrstnih terjatev ni mogoče uveljavljati s tožbo v pravdi, sodišče druge stopnje ne pritrjuje prvostopnemu sodišču, da za ugotavljanje (ne)obstoja obravnavanih terjatev po prerekanju le te s strani upravitelja ni podana sodna pristojnost, ter da bi morala tožeča stranka ugotovitev obstoja obravnavanih terjatev zahtevati pred pristojnim upravnim organom.

18. Kar zadeva terjatve iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP, tretji odstavek 314. člena določa, da mora tisti, ki je prerekal terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP, mora v enem mesecu po objavi sklepov o preizkusu terjatev prijaviti svojo udeležbo v postopku, v katerem pristojni državni organ odloča o prerekani terjatvi, in je upravičen v tem postopku opravljati tista procesna dejanja ali vložiti tožbo v upravnem sporu, ki jih je upravičen opravljati dolžnik (tretji odstavek 314. člena ZFPPIPP). Takšen način uveljavitve prerekane terjatve v obravnavanem primeru, ko je na ustrezni postopek napotena tožeča stranka kot upnik, in upravitelj, ki je terjatev prerekal, ni uporabljiv.

19. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa so izvršilni naslovi, iz katerih izhajajo obravnavane terjatve, pravnomočni, kar pomeni, da so postopki pred upravnim organom pravnomočno zaključeni. Tožeča stranka je ugotovitve obstoja obravnavanih terjatev pred upravnimi organi in tudi ne v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije zato ne more zahtevati, kar tožeča stranka utemeljeno uveljavlja v pritožbi.

20. V stečajnem postopku so predmet prerekanja lahko tudi terjatve, ki temeljijo na izvršilnem naslovu. V zvezi s terjatvami iz upravnih postopkov, za katere po 314. členu ZFPPIPP veljajo posebna pravila prerekanja tovrstnih terjatev, ni zakonske določbe, ki bi možnost prerekanja tovrstnih terjatev, ki temeljijo na izvršilnem naslovu, izrecno izključevala, čeprav bi na to kazala razlaga petega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Ali je bila v stečajnem postopku pred izdajo napotitvenega sklepa opravljena presoja o izpolnjenosti pogojev iz petega odstavka 314. člena ZFPPIPP, iz podatkov sodnega spisa ni razbrati. Po navedeni določbi namreč ne glede na tretji odstavek 314. člena ZFPPIPP izjava o prerekanju terjatve iz prvega odstavka tega člena nima pravnega učinka in terjatev velja za priznano, če v skladu s pravili postopka, v katerem pristojni državni organ odloča o terjatvi iz prvega odstavka tega člena, ni več mogoče izpodbijati obstoja te terjatve niti s pravnim sredstvom niti s tožbo v upravnem sporu, ali če je dolžnik kot zavezanec za davek sam izračunal terjatev v obračunu davka.

21. V okoliščinah obravnavanega primera je, kot je to razbrati iz napotitvenega sklepa stečajnega sodišča (v zvezi s sklepom VSL CSt 138/2020) napotitev temeljila na določbi drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP. Po tej določbi, katere uporaba za terjatve iz 314. člena tega zakona ni izključena, mora upnik prerekane terjatve ugotovitev terjatve zahtevati s tožbo. Odločanje o tožbah spada v sodno pristojnost. 22. Po presoji sodišča druge stopnje je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da pravila iz drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP za terjatve iz 314. člena tega zakona ni mogoče uporabiti dosledno, ker bi prišlo do posega odločanja rednih sodišč v upravne zadeve. Pri odločanju o zahtevku na ugotovitev (ne)obstoja terjatev se pravdno sodišče namreč ne spušča (ponovno) v presojo vsebine, temelja in višine te terjatve, saj terjatev temelji na izvršilnem naslovu in bi s ponovnim ugotavljanjem terjatve posegli v učinke pravnomočnosti. V pravdi zaradi ugotovitve (ne)obstoja take terjatve je mogoče uspešno uveljavljati samo trditve, ki bi ji bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, torej ugovor, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve.

23. V obravnavanem primeru gre za spor, ki izvira iz stečajnega postopka. V skladu z 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so okrožna sodišča, ne glede na vrednost spora pristojna da sodijo v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom in to ne glede na to, da gre za terjatve iz 314. člena ZFPPIPP (prim. VSL sodba II Cp 933/2018).

24. Sodišče prve stopnje je postopkovna pravila o pristojnosti glede zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve (delno) nepravilno uporabilo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje glede zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve (razen glede terjatve v višini 474.891,78 EUR) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa je odločitev sodišča prve stopnje v procesnem in materialnopravnem pogledu pravilna, zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od končnega uspeha v postopku, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovna odločitev.

25. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje sprejeti svojo pristojnost in o zahtevku meritorno odločiti. Pri tem bo moralo upoštevati obseg obravnavanja v že nakazani smeri in temu ustrezno upoštevati, da je trditvenemu in dokaznemu bremenu, ko gre za zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, tožeča stranka z zatrjevanjem in dokazovanjem izvršilnih naslovov za terjatve, ki so predmet obravnavanja, povsem zadostila in je tožena stranka tista, na kateri je dokazno breme, da je prerekana terjatev iz utemeljenega razloga prenehala.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.