Jedro

Iz neizpodbite pogodbe med strankama, sklenjene že pred uveljavitvijo SZ, izhaja tožnikova obveznost izprazniti stanovanje do določenega datuma, to pa ustvarja pravni položaj, kakršnega zajema določba prvega odstavka 148. člena SZ, po kateri lastnik ni dolžan skleniti najemne pogodbe, če je, med drugim, imetniku mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR). Takšna pogodba oziroma tožnikova obveznost nadomešča postopek, ki bi ga lahko ubrala tožena stranka v smislu tretjega odstavka 60. člena ZSR, po kateri v primeru, če družinska stanovanjska hiša še ni dograjena, imetnik stanovanjske pravice pa bi jo lahko dogradil, potrdi sodišče odpoved stanovanjskega razmerja in določi izpraznitveni rok... Tožena stranka potemtakem ne bi bila dolžna skleniti s tožnikom najemne pogodbe za nedoločen čas, to pa jo odvezuje plačati tožniku odpravnino na podlagi navedenih zakonskih določb.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej pravdi za plačilo 30 odstotkov vrednosti stanovanja po 126. členu stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 220.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1992 do plačila ter ji poravnati pravdne stroške, medtem ko je tožbeni zahtevek za plačilo obresti za čas od 9.10. do 13.11.1992 zavrnilo. Med drugim je zavzelo stališče, da je pomembna okoliščina, da je bil tožnik ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice, da bi lahko po pogodbi s toženo stranko stanoval v stanovanju do 16.4.1993, da pa je stanovanje izpraznil samoiniciativno oziroma na prigovarjanje tožene stranke že prej, ta pa pred navedenim datumom ne bi imela pravice zahtevati izpraznitve stanovanja, česar ji niti pogodba sama ne omogoča. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in to sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala izročiti tožniku 55.000,00 DIN, ta pa se je obvezal stanovanje v določenem roku izprazniti. Če tega ne bi storil, bi lahko tožena stranka zahtevala izpraznitev stanovanja, ne da bi mu zagotovila najpotrebnejše prostore. Tožniku bi na vsak način prenehalo stanovanjsko razmerje.

Proti tej sodbi je vložila tožeča stranka revizijo in predlagala, naj ji vrhovno sodišče ugodi in sodbo spremeni tako, da bo pritožbo tožene stranke zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava 126. člena v zvezi s 148. členom SZ. Poudarja, da je bil tožnik ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice; da je stanovanje izpraznil predčasno, med drugim tudi zato, ker je tožena stranka potrebovala stanovanje; da pogodba med strankama sploh ni dvostransko obvezujoča; da bi moral po pogodbi v primeru, da se ne bi izselil, takoj vrniti prejeto posojilo, ostal pa bi lahko v stanovanju; da tožena stranka kredita sploh ni dala, marveč ga je dobil pri LB - Pomurski banki, kot vsak drug občan, zapis na pogodbi, ki jo prilaga reviziji, da se kredit daje na račun tožene stranke, pa je izposlovala ta na tožniku nerazumljiv način.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve o tem, kako je tožnik pridobil posojilo za dograditev hiše, so nove in so dejanske narave, kot ugotavlja že revident sam. S tem skuša izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zaradi povedanega je tudi vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, kakršnega ugotovita nižji sodišči, in na tej podlagi sme presojati, ali je odločitev sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo, materialnopravno pravilna ali ne.

Do vrnitve 30 odstotkov vrednosti stanovanja (odpravnine) ima pravico tisti, ki ima pravico do trajne uporabe stanovanja (arg. iz tretjega odstavka 126. člena SZ). Iz neizpodbite pogodbe med strankama, sklenjene že pred uveljavitvijo SZ, izhaja tožnikova obveznost izprazniti stanovanje do določenega datuma, to pa ustvarja pravni položaj, kakršnega zajema določba prvega odstavka 148. člena SZ, po kateri lastnik ni dolžan skleniti najemne pogodbe, če je, med drugim, imetniku mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR). Takšna pogodba oziroma tožnikova obveznost nadomešča postopek, ki bi ga lahko ubrala tožena stranka v smislu tretjega odstavka 60. člena ZSR, po kateri v primeru, če družinska stanovanjska hiša še ni dograjena, imetnik stanovanjske pravice pa bi jo lahko dogradil, potrdi sodišče odpoved stanovanjskega razmerja in določi izpraznitveni rok... Tožena stranka potemtakem ne bi bila dolžna skleniti s tožnikom najemne pogodbe za nedoločen čas, to pa jo odvezuje plačati tožniku odpravnino na podlagi navedenih zakonskih določb. Pokažejo se torej kot pravno nepomembne revizijske trditve, da je bil tožnik ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice. To je res bil, vendar s pridržkom iz prvega odstavka 148. člena SZ. Res je izpraznil stanovanje predčasno, kar je bila spričo želje tožene stranke vsekakor humana in hvalevredna poteza, vendar pa ni spremenila tožnikovega položaja, kar zadeva pravico do odpravnine. Ali je šlo za dvo- ali enostransko obvezujočo pogodbo, je za rešitev tega spora nepomembno, saj je relevantna le tožnikova obveznost izprazniti stanovanje. In končno, na ravni pravnega sklepanja o tem, da bi tožnik lahko ostal v stanovanju, če prevzete obveznosti ne bi izpolnil, je takšna trditev neutemeljena, saj bi tožeča stranka lahko zahtevala izpraznitev stanovanja že na podlagi 58. člena SZ, saj tožnik ni imel sklenjene najemne pogodbe, niti ne bi mogel iz opisanih razlogov sodno izposlovati njene sklenitve. Iz pogodbe same pa nikakor ne izhaja, da bi v primeru neizpolnitve tožnikove obveznosti ta lahko ostal v stanovanju, saj takšno sklepanje nasprotuje samemu namenu pogodbe, razvidnem že iz njenega naslova (pogodba o roku izpraznitve stanovanja), to je, doseči izpraznitev stanovanja do določenega datuma. Menda stranki nista imeli v mislih, da se mora tožnik izseliti, če pa se ne bo po svoji krivdi, naj ostane še naprej v stanovanju Reviziji po povedanem torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kakšnega razloga, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).