Jedro

Razpoložljiv čas in začetek opravljanja dela v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega I.K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 13519/2018 z dne 18. 6. 2019 sklenilo, da se kazen, ki je bila izrečena obsojenemu I.K. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 13519/2018 z dne 22. 3. 2018, zaradi neopravljenega dela v splošno korist v celoti izvrši. 2. Zoper sklep se je obsojenec pritožil po svojih zagovornikih zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo pritožbenih navedb je v zatrjevanju, da se obsojenec ni izmikal stiku s svetovalci probacijske enote, temveč je bil ves čas v kontaktu s svetovalko iz pristojne probacijske enote in z njegovo mentorico iz D.L.K. CIPROŠ Maribor. Nadalje zatrjuje, da je obsojenec sklenil tripartitni dogovor, v skladu s katerim bi naj z opravo dela v splošno korist pričel dne 18. 5. 2019, vendar je bil dejanski dogovor z mentorico drugačen. Le-ta mu je dejala, da ga bo poklicala, ko naj bi pričel z delom, zato je obsojenec čakal na klic, ki pa ga ni prejel. Zato se je sam angažiral in poklical mentorico, ki se mu je opravičila, češ da je prišlo do „šuma v komunikaciji“. Za takšno ravnanje pa obsojeni I.K. ne more odgovarjati, saj je izkazal pripravljenost, da delo čim prej opravi. Poleg tega se rok za opravo dela v splošno korist izteče šele aprila 2020, zato gre za preuranjeno odločitev sodišča, saj niti ena okoliščina ne kaže, da obsojenec do začetka aprila 2020 dela v splošno korist ne bo opravil. 5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pritožniki ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni zapora, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo I K 13519/2018 z dne 22. 3. 2018, saj obsojenec, kljub večkratnim pozivom in sklenjenemu dogovoru za opravljanje dela v splošno korist, z delom še ni pričel, pri čemer se je izmikal stiku s svetovalci probacijske enote. Ne gre prezreti niti, da je obsojenec dogovor o opravljanju dela v splošno korist (po številnih prizadevanjih in pozivih probacijske službe) sklenil šele dne 8. 5. 2019, pri čemer bi delo moral začeti opravljati dne 18. 5. 2019, pa vendar dogovorjenega dne, na delo ni prišel. Nadalje sodišče prve stopnje pod 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno izpostavlja, da enajsti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sankcionira med drugim tudi celotno ali delno neizpolnjevanje nalog ali izmikanje stikom s svetovalcem v okviru dela v splošno korist oziroma drugačne kršitve obveznosti iz dela v splošno korist, in sicer z izvršitvijo izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela. Navedbe, da se rok za opravo dela v splošno korist izteče čez skoraj eno leto so tako brez pomena, ko je po drugi strani jasno, da je z delom enkrat pač treba začeti.

6. Obsojenec pa z delom v splošno korist ni niti začel, za svojo opustitev pa ni izkazal opravičljivega razloga, medtem ko so navedbe, da je obsojenec čakal na klic mentorice iz D.L.K. CIPROŠ Maribor in da je prišlo do „šuma v komunikaciji“, zanikane z dopisom predsednice iz D.L.K. CIPROŠ Maribor z dne 4. 6. 2019, iz katerega izhaja, da se obsojeni na delo ni oglasil in da upa, da bo delo lahko nadaljeval v kakšni drugi organizaciji. Tega dejstva ne more omajati niti priložen izpisek mobilnega operaterja, s katerim bi naj obsojenec dokazoval svojo pripravljenost za delo in čakanje na klic mentorice, ki se z obsojenim očitno ni imela priložnosti srečati.

7. Obsojenec svoje obveznosti torej ni opravil, niti je ni začel opravljati, kljub temu, da je bil že s sodbo I K 13519/2018 izrecno opozorjen, da v kolikor ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz dela v splošno korist, lahko sodišče odloči, da se izrečena kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela. Prav tako je bil dne 10. 5. 2019 pred sodiščem izrecno poučen, da lahko sodišče v primeru neopravljenega dela v sklepom odloči, da se kazen izvrši. Razlogi za neizpolnjevanje nalog, pa tudi izmikanje stikom s svetovalci, so torej izključno na strani obsojenca, kar pomeni, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. Tako zgolj obsojenčevo pritožbeno zatrjevanje o njegovi pripravljenosti, da z delom prične takoj, ko bo mogoče, ko je hkrati očitno, da sam v tej smeri ni storil ničesar (razen sklenitev dogovora z dne 8. 5. 2019, pri čemer ni prišlo do realizacije slednjega), na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin, ni nobeno zagotovilo, da bi obsojenec svoje obveznosti tudi dejansko izpolnil. Ob tem tudi ni mogoče prezreti, da je pritožba povsem brez vsebine glede razlogov, ki bi mu morda onemogočali opravljanje dela v splošno korist in s tem posledično izpolnjevanje nalog, ki so mu bile naložene s pravnomočno sodbo.

8. Po obrazloženem, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar več, do česar bi se moralo višje sodišče posebej opredeliti, je bilo potrebno pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Čeprav pritožnik (po svojih zagovornikih) s pritožbo ni uspel, ga je višje sodišče, glede na do sedaj znane gmotne razmere, plačila sodne takse oprostilo (11. člen Zakona o sodnih taksah).