Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.

Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2022 nezakonita (I. točka izreka) ter da je tožnici 7. 9. 2022 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki in je od 1. 10. 2022 v delovnem razmerju pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2019 za nedoločen čas na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v dializi I (II. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo in ji od 1. 10. 2022 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo za to obdobje prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter plača mesečna nadomestila plače v višini 2.320,97 EUR, zmanjšana za znesek denarnega nadomestila za brezposelnost za čas 19 mesecev od 1. 10. 2022 do 30. 4. 2024 v višini 892,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v višini 1.360,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da se jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja s podajo izjave o prevozu na delo z naslova A., Majšperk nima znakov kaznivega dejanja. Sklicuje se na vsebino te izjave, ki jo je tožnica podpisala in s tem potrdila, da jo daje zaradi uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela za razdaljo od kraja bivališča oziroma kraja, od koder se dejansko vozi na delo; da so navedbe v njej točne; da bo v 8 dneh prijavila vsako spremembo ter da se zaveda, da lahko toženka nadzira resničnost podatkov. Vztraja, da so znaki kaznivega dejanja goljufije izpolnjeni, saj je tožnica za pridobitev protipravne premoženjske koristi storila vse, kar je bilo v njeni sferi, toženka je zadržala izplačilo potnih stroškov za julij 2022. Opozarja, da je za izredno odpoved dovolj, da je izpolnjena ena izmed treh alternativno določenih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (VIII Ips 55/2017). Nasprotuje dokazni oceni izpovedi tožnice, ki je potrdila, da se je pred prihodom na delo in po odhodu z dela nahajala na naslovu v Celju ter tam občasno prespala, kar je potrdil tudi njen mož B. B., do izpovedi detektiva v zvezi s tem pa se sodišče ni opredelilo. Trdi, da za utemeljenost izredne odpovedi zadostuje že nekaj prihodov na delo iz drugega kraja, kot je naveden v izjavi. Sklicuje se na tožničino izpoved, da je na delo z naslova C. v Celju v obravnavanem mesecu šla vsaj desetkrat, v Majšperk se je peljala kakšnih desetkrat, včasih pa se je zvečer "vrnila v Celje". Meni, da sta tožnica in njen mož kot dom pojmovala bivališče v Celju, in ne v Majšperku. Zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do spreminjanja trditev tožnice glede okoliščin bivanja v Celju, dokazno pa so nepodprte navedbe o zdravstvenem stanju tožničinega očeta ter skrb za rože in mačka. Kot zgrešeno graja stališče sodišča prve stopnje, da dogovor o povračilu delnih stroškov iz leta 2015 ni bil preklican in je veljal tudi v spornem obdobju, kar naj bi upravičeno smatrala tožnica. Opozarja tudi na nedoslednost glede števila dni, za katere se je tožnici povrnil strošek iz Majšperka, saj iz izjav tožnice in izpovedi prič D. D. in E. E. izhaja 11 prihodov na mesec, in ne 10. Trdi, da z izjavo z dne 14. 7 .2021 ni bilo dogovorjeno uveljavljanje povračila stroškov prevoza le za enajst dni mesečno, tožnici to ni moglo biti neznano, saj je po letu 2015 podala še nekaj izjav glede uveljavljanja prevoznih stroškov, tudi mimo obdobij veljave potrdil o začasnem prebivanju. Navaja, da je tožnica obstoj posebnega dogovora o delni povrnitvi stroškov v spornem obdobju dokazovala le z lastno izpovedjo, ki zaradi različnih nedoslednosti niti ni verodostojna (v zvezi s predložitvijo izjave leta 2022), izpodbijana odločitev pa ni v okviru trditev strank. Trdi, da je dokazan tožničin namen pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini razlike med izplačanimi in dejanskimi potnimi stroški, ta izhaja tudi iz novih izjav o prevozu na delo z dne 9. 6. 2022 (1 dan po izteku veljavnosti potrdila o začasnem bivanju v Majšperku) in 22. 8. 2022 (po prejemu vabila na zagovor). Opozarja, da je tožnica julija 2022 na delo vsaj nekajkrat prišla z naslova v Celju. Nasprotuje ugotovitvi, da bi moral detektiv nadzor opravljati tudi na naslovu v Majšperku, saj je bil opravljen zaradi ugotovitve, od kod tožnica prihaja na delo in kam se z njega vrača, in ne njenega nahajanja v prostem času. Vztraja, da tudi če je tožnica kasneje šla v Majšperk, to ni odločilno, saj je bistveno, od kod je neposredno prišla na delo in kam se je neposredno po njem vračala. Nasprotuje ugotovitvi, da ni zanesljivo izključena možnost, da se tožnica po koncu delovnika in opravljenih opravkih v popoldnevu ni vrnila v Majšperk; tudi izpoved tožnice potrjuje navedbo neresničnih podatkov v izjavi o prevozu na delu za sporno obdobje. Nasprotuje odločitvi o reintegraciji tožnice, ki je v nasprotju z njenimi trditvami, da ji toženka ni zagotavljala dela, skladnega z omejitvami ZPIZ, oziroma njenim nezadovoljstvom na delu, ter v nasprotju z njeno začasno nezaposljivostjo zaradi začasne nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vprašanja, ali je tožnica sposobna opravljati delo na istem delovnem mestu. Zaradi zlorabljanja pravice v postopku (neupravičena diskreditacija toženke, prilagajanje stališč, trditve o drugačnem dejanskem stanju), bi po načelu pravičnosti tožnica morala povrniti stroške toženki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh odločilnih trditev in dokazov, tudi do izpovedi tožnice in detektivskega poročila, do nebistvenih (npr. zdravstvenega stanja tožničinega očeta) pa se mu ni treba opredeliti. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, toženka konkretno niti ne zatrjuje, v čem naj bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma pripisovanje drugačne vsebine od tiste, ki jo imajo v resnici. Ne drži niti očitek, da je sodišče prve stopnje sodilo zunaj trditvene podlage strank. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne predstavlja nobene od uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi prve in druge alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ki jo je toženka podala tožnici 7. 9. 2022 zato, ker naj bi v izjavi o prevozu na delo in z dela navedla napačne podatke o kraju, iz katerega prihaja na delo in za katerega so ji bili povrnjeni stroški prevoza, oziroma ni v roku 8 dni javila spremembe kraja bivanja. To kršitev naj bi tožnica storila s tem, da je v obdobju od 4. 7. do 30. 7. 2022 prihajala na delo in se vračala z dela na naslov C., Celje, v izjavi o prevozu z dne 14. 7. 2021 pa je navedla, da se dejansko vozi na delo z naslova začasnega bivališča A., Majšperk.

8. Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije.1 Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.

9. Odločitev sodišča prve stopnje pravilno temelji na ugotovitvi, da je tožnica vse od podaje izjave glede stroškov prevoza na delo in z dela z dne 30. 6. 2015 (listina B 14), s katero je uveljavljala stroške za prevoz na delo in z dela z naslova v Majšperku 11-krat na mesec, utemeljeno štela, da ima s toženko sklenjen dogovor o delnem povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela, saj je na delo dejansko prihajala del delovnih dni v mesecu z naslova stalnega bivališča v Celju, drugi del dni pa z naslova začasnega bivališča v Majšperku. Pravilna je dokazna ocena izpovedi tožnice, prič E. E. in D. D. ter listinske dokumentacije (zlasti dopisa toženke z dne 17. 6. 2015 - A 16 ter izjav o prevozu na delo in z dela za kasnejša leta), na podlagi katerih je utemeljen zaključek, da je vse od leta 2015 obstajal med strankama dogovor o uveljavljanju pravice do stroškov za prevoz na delo in z dela za določeno število dni meseca (11) z naslova začasnega bivališča v Majšperku. Toženka ni zatrjevala, da bi ta dogovor preklicala, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da ga niti tožnica ni preklicala s predložitvijo izjave z dne 14. 7. 2021 (B 5), s tem, da ni eksplicitno navedla, da uveljavlja plačilo stroškov zgolj za 11 dni mesečno. Glede na ugotovljene okoliščine (tožničin način življenja na dveh naslovih, njeno toženki znano dolgoletno prihajanje na delo alternativno z dveh naslovov in sklenitev ustreznega dogovora s toženko že leta 2015, predložitev izjave z dne 14. 7. 2021 na poziv toženke vsem zaposlenim ter veljavnost zadnjega potrdila o začasnem bivališču do leta 2022) pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev, da tožnica ni ravnala hudo malomarno ali naklepno s tem, da na izjavi z dne 14. 7. 2021 (tako kot na preteklih izjavah - B 14-B 17) ni izrecno pripisala, da uveljavlja povračilo stroškov z naslova začasnega bivališča le za 11 dni, in ne za vse delovne dni v mesecu. Za utemeljenost očitkov po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 bi morala toženka dokazati, da je v zvezi z izpolnitvijo izjave tožnica ravnala naklepno ali hudo malomarno, česar pa ni zmogla. Zgolj dejstvo, da je tožnica po poteku spornega obdobja, v katerem je toženka izvajala nadzor nad tem, od kod prihaja na delo, predložila dve kasnejši izjavi o prihodu na delo in z dela (B 17 in A 4), ne dokazuje ene od hujših oblik krivde glede izjave o povračilu stroškov prihoda na delo in z dela, ki je veljala julija 2022. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1 pa mora delodajalec dokazati, da je delavec ravnal hudo malomarno ali naklepoma.

10. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da je treba kot naslov, od koder je tožnica prihajala na delo in kamor se je vračala, šteti naslov v Celju, kamor je tožnica odšla neposredno po končani službi oziroma od koder je zjutraj na delo prišla, kar je ugotovil detektiv ob nadzoru. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov2 tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače),3 ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1. Sodišče prve stopnje tako ni spregledalo ugotovitev detektiva, da se je tožnica po službi ustavila na naslovu stalnega bivališča v Celju in da se je na istem naslovu oglasila, preden je zjutraj prišla na delo, vendar to ne zadostuje za ugotovitev o njenem vsakodnevnem prihodu na delo iz Celja. Glede na dokazane trditve tožnice, da se je na naslovu C., Celje, zgolj ustavila za nekaj časa, preden je po službi nadaljevala pot v Majšperk, kjer je nato tudi prespala in se naslednjega dne peljala na naslov C., Celje, kjer je pustila avto in nato peš odšla v službo, je na toženko prešlo dokazno breme, da je tožnica vse opazovane dneve tudi prespala v Celju ter ji tako strošek prevoza iz naslova v Majšperku ni nastal niti 11 dni v mesecu. Kaj takega pa ne izhaja ne iz ugotovitev detektiva ne iz kakega drugega dokaza, toženka namreč niti za en dan obdobja nadzora ni dokazala, da je tožnica prespala v Celju oziroma da na naslovu v Celju ni napravila vmesnega postanka na poti v službo oziroma na poti domov.

11. Ob pravilni ugotovitvi, da je imela tožnica s toženko sklenjen dogovor o povračilu stroškov z dveh naslovov oziroma je uveljavljala plačilo stroškov prevoza iz naslova v Majšperku za 11 dni v mesecu in da je na delo prihajala z enega ali z drugega od njiju, tako tudi v juliju 2022, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi. Toženka v pritožbi nasprotuje tudi odločitvi o reintegraciji tožnice, saj naj tožnica zaradi nezadovoljstva z delom oziroma neupoštevanja njenih omejitev niti ne bi bila zainteresirana za vrnitev na delo, vprašljivo pa se ji tudi zdi, ali je sposobna opravljati delo. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožničinemu zahtevku za reintegracijo, s katerim je kljub morebitnim očitkom toženki glede upoštevanja omejitev, ki jih ima po odločbi ZPIZ, očitno izrazila interes po vrnitvi na delo. Zgolj na podlagi trditve, da je bila tožnica v času brezposelnosti nekaj časa začasno nezmožna za delo iz zdravstvenih razlogov, ni mogoč sklep o tožničini (trajni) nesposobnosti za opravljanje dela pri toženki, ki pa za odločitev o njeni vrnitvi na delo niti ne bi bil odločilen, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeliti do njega.

12. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za naložitev stroškov toženke v plačilo tožnici. Povsem pavšalne ali zgrešene so njene trditve o tožničinem zlorabljanju pravic v postopku. Iz spisa ni mogoče razbrati, da bi tožnica kakorkoli diskreditirala toženko, v postopku je uspela, svojih pravic pa ni uveljavljala na nepošten način oziroma jih kakorkoli zlorabljala. Glede na to ni podlage za naložitev povračila toženkinih stroškov tožnici skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS‑1. 13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 in prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

16. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 234/2008 ter članek Filipčič Katje, Pomen znakov kaznivega dejanja pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v: Delavci in Delodajalci, št. 1, 2021, str. 31 in nasl. Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 55/2017 pa se nanaša na dokončano kaznivo dejanje, saj so bili v tem primeru stroški prevoza delavcu izplačani, v zadevi pa je bilo sporno povsem drugo vprašanje, tj. vprašanje oblike izvršitve dejanja goljufije, zato navedeni judikat v obravnavani zadevi ni uporabljiv. 2 Prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 765/2022. 3 To je nenazadnje zelo pogosto pri otrocih v skupnem skrbništvu, ki preživljajo čas izmenjaje npr. en teden pri materi, en teden pri očetu (t. i. model nihala, prim. npr. članek Kruhar-Winter Andreja, Skupno varstvo in vzgoja, Pravna praksa, št. 22, 2018, str. 15-17).