Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 902/2015

ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.902.2015 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

razlike v plači obveznost plačila izvedba dokaza zmotna uporaba materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Višje delovno in socialno sodišče
24. marec 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dogovor med tedanjim družbenikom tožene stranke in tožnikom o višini plače za toženo stranko zavezujoč. Zato je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo skladno z ustnim dogovorom o plačilu po urni postavki, ne glede na to, da je v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi določen drugačen znesek plače. Tak dogovor ni nezakonit in v kolikor delavec dokaže, da mu ni bila izplačana plača v skladu z zatrjevanim ustnim dogovorom, je upravičen do plačila razlik v plači med dejansko izplačanimi zneski in pripadajočo plačo, izračunano skladno s takim dogovorom. Dejansko stanje v zvezi z vsebino ustnega dogovora o višini tožnikove plače pa je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza s pridobitvijo prevoda elektronskega sporočila. Obe stranki tega postopka sta elektronsko sporočilo predlagali kot dokaz, prav tako sta se strinjali, da bo sodni tolmač to sporočilo prevedel v slovenski jezik na naroku za glavno obravnavo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ni razvidno, zakaj do tega ni prišlo. Ker ni prišlo do umika tega dokaznega predloga, bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti. Glede na trditev tožene stranke, da je obstajal ustni dogovor o plačilu po urni postavki v bruto znesku, ni mogoče zgolj iz dejstva, da je v sporočilu naveden znesek, sklepati, da gre za neto znesek. Odločilen je namreč kontekst, v katerem se ta številka nahaja. Šele iz prevedene listine bo sodišče prve stopnje lahko v povezavi z drugimi dokazi ugotovilo, ali je veljal med strankama tega postopka dogovor o urni postavki v bruto ali neto znesku, kar je za ugotovitev višine prikrajšanja tožnika bistveno. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovitev o dogovorjeni neto urni postavki zmotno oprlo na stališče, da je splošno znano, da se delavci in delodajalci pogovarjajo o neto zneskih. Odločilno namreč je, kaj sta se dogovorila tožnik in tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača razliko neto plače v skupnem znesku 6.568,73 EUR, od tega: - za mesec avgust 2013 znesek 1.966,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013 do plačila, - za september 2013 znesek 1.670,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2013 do plačila, - za oktober 2013 znesek 1.254,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2013 do plačila, - za november 2013 znesek 448,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 do plačila in - za december 2013 znesek 1.229,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2014 do plačila, ter mu od v sodbi navedenih bruto zneskov posameznih mesečnih plač za obdobje od avgusta do decembra 2013 obračuna in plača prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega ter socialnega zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do dneva plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 1.126,30 EUR tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013 navidezna pogodba brez učinkov, saj po njenem mnenju stranki nista želeli, da velja drug posel namesto navideznega. Meni, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je pogodba izpodbojna oziroma trditi, da gre za navidezno pogodbo. Ker tega ni trdil, po mnenju tožene stranke tega sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati. Dalje navaja, da je tožnik spremenil svoje trditve glede podpisa pogodbe z dne 11. 9. 2013, zaradi česar zatrjuje njegovo neverodostojnost. Meni, da gre za nesoglasje volj, če tožnik ni vedel, kaj podpisuje. Dejstvo, da je družbenik tožene stranke tožniku obljubil dodatno plačilo za čas dela v Nemčiji (13,00 EUR bruto na uro), po njenem mnenju ne narekuje ugotovitve neveljavnosti podpisane pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013. Meni, da pogodba o zaposlitvi, v kateri bi bilo določeno plačilo v znesku 13,00 EUR neto na uro, ne bi bila skladna s slovensko zakonodajo. Pove, da je razlika med dogovorjeno minimalno plačo in plačo po urni postavki 13,00 EUR bruto na uro dela s strani družbenika tožene stranke obljubljeni dodatek za delovno uspešnost. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je splošno znano, da se delodajalci in delavci dogovarjajo za neto znesek plače. Da je šlo za dogovor o plačilu v višini 13,00 EUR bruto na uro v času dela tožnika v Nemčiji, po mnenju tožene stranke izhaja iz izvedenih dokazov (elektronskega sporočila z dne 14. 12. 2013 in pogodbe št. ...) in iz pravil logičnega razmišljanja, saj bi bila takšna plača za toženo stranko ekonomsko gledano nesmiselna. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek pokazal, da sta družbenik tožene stranke A.A. in tožnik sklenila dogovor o plači v višini urne postavke 13,00 EUR neto, saj tega ne potrjuje noben izveden dokaz, celo sodišče samo pa v obrazložitvi sodbe navaja, da je takšen dogovor (le) verjeten. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da zapis 13,00 EUR v elektronskem sporočilu z dne 14. 12. 2013, ki je sestavljeno v tujem jeziku, dokazuje dogovor o plači v višini 13,00 EUR neto na uro, dokaz je namreč mogoče upoštevati le cel, poleg tega zapis kaže na bruto znesek, ker govori o odtegnjenih davkih. Da sporno elektronsko sporočilo ni bilo prevedeno, je po prepričanju tožene stranke izključno napaka sodišča, saj sta tožnik in tožena stranka na naroku za glavno obravnavo podala soglasje, da ga sodni tolmač prevede. Meni še, da obljube in dogovori, ki jih sklepa družbenik kapitalske družbe, družbe ne zavezujejo. Navaja še, da je bil od 1. 8. 2013 do 11. 9. 2013 tožnik zaposlen za krajši delovni čas od polnega zaradi izpolnitve pogojev za napotitev na delo v tujino oziroma zaradi pridobitve potrebnih listin, pri čemer je bil v tem času doma v Bosni in Hercegovini in so bili razlogi za nedelo na njegovi strani (neizpolnjevanje pogojev za delo v Nemčiji). Sodišču prve stopnje očita kršitev razpravnega načela, ker ni opravilo predlaganih uradnih poizvedb niti ni upoštevalo potrdila ZZZS o odjavi z dne 11. 9. 2013, iz katerega izhaja, da je bil v tem obdobju tožnik zaposlen za krajši delovni čas od polnega 5 ur na teden. V zvezi s plačilom za mesec december 2013 nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik prejel le 6,00 EUR, saj iz izpiska opravljenih transakcij izhaja, da je tožnik 20. 1. 2014 prejel 350,23 EUR plače in 16. 12. 2013 akontacijo plače v višini 170,00 EUR. Nasprotuje tudi izračunu domnevno premalo izplačanih plač. Nadalje še navaja, da je izrek sodbe v delu, v katerem govori o bruto zneskih in plačilu prispevkov, nerazumljiv, sodba v tem delu ni obrazložena in je tudi sicer napačna. Zatrjuje odločanje mimo zahtevka, saj plačilo prispevkov za mesec december 2010 ni bilo predmet postopka. Meni, da način izračuna bruto zneskov ni jasen, za to bi moral biti postavljen izvedenec finančne stroke. Trdi še, da je že plačal davke in prispevke za izplačane plače v neto znesku 4.222,27 EUR, zato mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo plačilo vseh davkov in prispevkov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in se mu naloži povrnitev njenih stroškov pravdnega postopka. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ves čas postopka napačno navajalo naziv tožene stranke, ki se pravilno glasi B., d. o. o., C. 33, D., kar je treba v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno upoštevati.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnika za plačilo neizplačanih plač za obdobje od 1. 8. 2013 do 22. 12. 2013, ko je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki. Ugotovilo je, da je med tožnikom in toženo stranko obstajal dogovor, da se tožniku plača plačuje po urni postavki 13,00 EUR neto na uro, zato je njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 21/2013 – ZDR-1) v celoti ugodilo.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dogovor med tedanjim družbenikom tožene stranke A.A. in tožnikom o višini plače (z upoštevanjem urne postavke 13,00 EUR/h) za toženo stranko zavezujoč. Da je bil A.A. pristojen za dogovarjanje o višini plače tožnika, izhaja iz njegove izpovedi, izpovedi tožnika in iz izpovedi tedanje direktorice tožene stranke. Drugačna pritožbena navedba tako ni utemeljena.

8. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo skladno z ustnim dogovorom o plačilu po urni postavki ne glede na to, da je v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi določen drugačen znesek plače (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 697/2011 z dne 26. 10. 2011). Tak dogovor ni nezakonit in kolikor delavec dokaže, da mu ni bila izplačana plača v skladu z zatrjevanim ustnim dogovorom, je upravičen do plačila razlik v plači med dejansko izplačanimi zneski in pripadajočo plačo, izračunano skladno s takim dogovorom. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je šlo pri pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013 za navidezno pogodbo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je treba upoštevati zgolj pogodbeno dogovorjeno plačo. 9. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je bilo dejansko stanje v zvezi z vsebino ustnega dogovora o višini tožnikove plače zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, ter da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza s pridobitvijo prevoda elektronskega sporočila A.A. z dne 14. 12. 2013 (listina A 12). Obe stranki tega postopka sta navedeno elektronsko sporočilo predlagali kot dokaz, prav tako sta se strinjali, da bo sodni tolmač to sporočilo prevedel v slovenski jezik na naroku za glavno obravnavo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 4. 2015 ni razvidno, zakaj do tega ni prišlo, ker pa ni prišlo do umika tega dokaznega predloga, bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti. Pritožba utemeljeno opozarja, da navedenega sporočila ni mogoče upoštevati parcialno, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Glede na trditev tožene stranke, da je obstajal ustni dogovor o plačilu po urni postavki v višini 13,00 EUR/h bruto, ni mogoče zgolj iz dejstva, da je v navedenem sporočilu naveden znesek 13,00 EUR/h, sklepati, da gre za neto znesek. Odločilen je namreč kontekst, v katerem se ta številka nahaja. Šele iz prevedene listine bo sodišče prve stopnje lahko v povezavi z drugimi dokazi ugotovilo, ali je veljal med strankama tega postopka dogovor o urni postavki 13,00 EUR/h v bruto ali neto znesku, kar je za ugotovitev višine prikrajšanja tožnika bistveno. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev o dogovorjeni neto urni postavki zmotno oprlo na stališče, da je splošno znano, da se delavci in delodajalci pogovarjajo o neto zneskih. Odločilno je, kaj sta se dogovorila tožnik in tožena stranka.

10. Pritožnica navaja še, da se sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je bila za čas med 1. 8. in 11. 9. 2013 med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega za 5 ur na teden, ni opredelilo do predloženega dokaza - potrdila o odjavi (listina B 4), niti ni izvedlo predlaganih dokazov (poizvedb, predlaganih v vlogi z dne 6. 1. 2015). Tudi v tem delu je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč preuranjeno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala zaposlitve za krajši delovni čas od polnega, saj je na to sklepalo zgolj iz dejstva, da tožena stranka ni predložila pogodbe o zaposlitvi za to časovno obdobje, do predložene listine pa se ni opredelilo. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj navedenega dokaza ni izvedlo, kar je prav tako kršitev določb pravdnega postopka.

11. Glede na to, da je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno in glede na ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z vpogledom v elektronsko sporočilo z dne 14. 12. 2013 (A 12) ter v ta namen pridobiti prevod tega sporočila v slovenski jezik, po potrebi napraviti predlagane poizvedbe pri ZZZS, ZPIZ oziroma Zavodu RS za zaposlovanje, in na podlagi izvedenih dokazov skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ugotoviti odločilno dejstvo, za kakšen obseg delovnega časa je bil zaposlen tožnik v obdobju od 1. 8. do 11. 9. 2013. V nadaljnjem postopku bo moralo ugotoviti še naslednja pravno pomembna dejstva: ali se je dogovor med tožnikom in toženo stranko za plačilo po urni postavki 13,00 EUR nanašal na bruto ali neto znesek, ali je ta dogovor veljal za ves čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki ali zgolj za čas dela v Nemčiji, koliko je tožnik prejel plačil ter ali so bili za prejeta neto izplačila plačani prispevki (in davki). Pri tem bo moralo upoštevati tudi s strani tožene stranke predložene dokaze ter izpovedi prič in strank, in nato ugotoviti višino prikrajšanja tožnika pri plači. 12. Pri ponovnem odločanju o zahtevku bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom, ki ga je postavil tožnik, upoštevati predpise, ki se nanašajo na obračun plače in plačilo davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. – ZDavP-2,) določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato treba navesti le mesečne bruto zneske plač in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov (ne pa tudi od davkov in prispevkov), izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov.

13. V zvezi s trditvijo, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo zahtevka, saj plačilo prispevkov za mesec december 2010 ni bilo predmet postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izreku izpodbijane sodbe res prišlo do pisne pomote. Iz zahtevka, ki ga je postavil tožnik, je razvidno, da se letnica pravilno glasi 2013. Glede na to, da je bila izpodbijana sodba v celoti razveljavljena, je ta pritožbena navedba neodločilna.

14. Ker je izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo, druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia