Jedro

Odločilno je, da je le-ta imel možnost vpliva na poslovanje družbe, ne pa da te možnosti ni izkoristil. M. A. je bil tisti, ki je prodal poslovni delež v družbi s finančnim dolgom, ki ga je sam ustvaril in spravil kupca v zmoto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da darilna pogodba, ki sta jo 21. 10. 2004 sklenila M. A. in A. A., in prodajna pogodba, ki sta jo 27. 10. 2004 sklenila M. A. in N. A., za v izreku opisane nepremičnine proti tožeči stranki nimata pravnega učinka (1. in 3. točka izreka) in da morata oba toženca za izterjavo terjatve tožeče stranke v višini 192.839.687,85 SIT (sedaj 804.705,75 EUR) dovoliti izvršbo na obe, v izreku sodbe opisani nepremičnini (2. in 4. točka izreka). Toženima strankama je še naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je drugi toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožeča stranka ob pravilni uporabi ZFPPod in odločbe Ustavnega sodišča U-135/00 nima terjatve do dolžnika M. A., ki je bil pasiven družbenik in torej ne odgovarja za obveznosti izbrisane družbe L. d. o. o. Ne strinja se z s strani višjega sodišča navedeno ustaljeno sodno prakso in poudarja, da v času izbrisa družbe L. d. o. o., M. A. v družbi ni bil aktiven, saj z družbo ni imel nobenega stika in je torej vprašljiva njegova možnost vplivanja na poslovanje družbe. Ta možnost bi bila le v tem, da bi umaknil pritožbo in pripoznal V. tožbeni zahtevek in še pred pravnomočnostjo odločitve prevzel posle, kar pa ni bila njegova dolžnost. Tudi če bi M. A. na dan izdaje prvostopenjske sodbe prevzel vodenje L. d. o. o. ne bi mogel ničesar več spremeniti, saj je V. že zamudil roke za ugovore v davčnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus: mesec dni po uvedbi inšpekcijskega pregleda v družbi L. d. o. o. je M. A., ustanovitelj te družbe, s pogodbo v obliki notarskega zapisa z dne 18. 9. 2002 odplačno prenesel celotni poslovni deleže na A. V., pri čemer mu je M. A. jamčil, da mu je finančno in premoženjsko stanje družbe pravilno prikazal. A. V. je v letu 2003 zoper M. A. vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu deleža oziroma podredno na razveljavitev le-te. Sodišče je s sodbo P 171/2003 z dne 3.11.2003 ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, višje sodišče pa je s sodbo I Cp 2156/2004 z dne 2. 3. 2005 prvostopenjsko sodbo potrdilo. 21. 6. 2004 je bila družba L. d. o. o. izbrisana iz sodnega registra. Po izbrisu družbe iz sodnega registra je Davčni urad Kranj začel postopek izterjave dolga izbrisane družbe. Zoper sklep o davčni izvršbi je M. A. vložil pritožbo dne 22. 6. 2005. Po uvedenem postopku davčne izterjave je A. M. z darilno pogodbo z dne 21. 10. 2004 podaril nepremičnino parc.št. 341/1 k.o. ... svojemu sinu - prvotoženi stranki. Dne 27. 10. 2004 pa je prodal nečaku – drugo toženi stranki - dvosobno stanovanje na Š., ter solastni delež stavbišča in stanovanjski stolpič v Šo. 7. Glede na dejanske ugotovitve, ki jih na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), da ima tožeča stranka terjatev do dolžnika M. A., da je dolžnik z darilno in kupoprodajno pogodbo oškodoval tožečo stranko, da je dolžnik vedel, da škoduje tožnici in da toženca nista uspela izpodbiti zakonske domneve, da sta ob sklenitvi pravnih poslov vedela, da dolžnik z razpolaganjem škoduje tožnici kot upnici, je ob pravilni uporabi 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika pravilen materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje.

8. V primeru izbrisa družbe po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) se šteje, da družbeniki prevzamejo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe (27. člen ZFPPod v zvezi s 394. členom takrat veljavnega ZGD), razen če dokažejo, da so imeli v družbi zgolj pasivno vlogo v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/02). Presoja, da M. A. ne predstavlja pasivnega družbenika v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 09. 10. 2002, je materialnopravno pravilna. Odločilno je, da je le-ta imel možnost vpliva na poslovanje družbe. M. A. je bil tisti, ki je prodal poslovni delež v družbi s finančnim dolgom, ki ga je sam ustvaril in spravil kupca v zmoto (implicirano v sodbi za razveljavitev prodaje). Vedel je, da je zoper njega vložena tožba na razveljavitev prodaje tega deleža (tožbenemu zahtevku je bilo kasneje pravnomočno ugodeno). Ne le da je M. A. imel možnost vpliva na poslovanje družbe, temveč je to možnost „ustvarjalno“ negativno v celoti tudi izkoristil. Da M. A. ni vedel za davčni postopek pa nedovoljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje o nasprotnem, ki je prestala tudi pritožbeni preizkus.

9. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo drugega toženca na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.