Jedro

Tožnik je v posledici trojnega zloma spodnje čeljusti trpel 10 dni hude, najmanj en mesec srednje hude ter eden do dva meseca lahke telesne poškodbe, ob tem pa je prestajal tudi razne nevšečnosti. Odškodnina v višini 1,000.000,00 SIT za telesne bolečine kot jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče, je glede na navedeno previsoka.

Primerno zadoščenje iz tega naslova predstavlja znesek

800.000,00 SIT. Iz naslova sekundarnega strahu je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 100.000,00 SIT, kar je primerno zadoščenje za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino za negmotno škodo v znesku 900.000,00 SIT (devetsto tisoč 00/100), od 1.1.2002 do dneva sodbe z obrestmi po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od izreka sodbe dalje do dneva plačila pa z veljavnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 121.894,00 SIT (sto enaindvajset tisoč osemsto štiriindevetdeset 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe do dneva plačila, vse na transakcijski račun tožnikovega pooblaščenca pri NKBM d.d., PE Ptuj, v roku 15 - ih dni, da ne bo izvršbe.

V presežku 600.000,00 SIT se tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki

16.417,00 SIT (šestnajst tisoč štiristo sedemnajst 00/100) stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 1,100.000,00 SIT nepremoženjske škode od 1.1.2002 do dneva sodbe z obrestmi po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od izreka sodbe dalje do dneva plačila pa z veljavnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 232.675,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe do dneva plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe (sporna vrednost v pritožbi je 1,100.000,00 SIT) se pritožuje toženec, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Prvo očitano kršitev naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, ko je ugotovilo, da je toženec tožnika udaril in mu zadal poškodbo. Tožnik (pravilno toženec) je ves čas postopka zanikal, da bi toženca (pravilno tožnika) telesno poškodoval, njegovo izpovedbo pa so potrdile tudi zaslišane priče. Izpovedbe teh prič je sodišče zmotno ocenilo kot pristranske, saj tudi druga dejstva kažejo, da gre tožencu in pričam verjeti.

Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik obravnavanega dne aktivno udeležen v prekršku zoper javni red in mir, o katerem pa zaradi časovne odmaknjenosti dogodka toženec ni mogel pridobiti podrobnejših dokazov pristojnega državnega organa, neuradno pa je izvedel, da je šlo za pretep, v katerem je tožnik dejansko tudi utrpel telesno poškodbo, iz naslova katere sedaj toži odškodnino od toženca. Poleg tega policija zoper nobenega od udeležencev prometne nezgode ni podala predloga za prekršek, čeprav iz poročila policije izhaja, da je tožnik kršil več cestnoprometnih predpisov, iz navedenega poročila pa tudi izhaja, da tožnik po nesreči ni bil telesno poškodovan.

Nepravilnosti so se očitno dogajale tudi ob sprejemu tožnika v P. bolnišnico, saj zdravstveno osebje takoj po tem, ko jim je tožnik dejal, da ga je poškodovala neznana oseba, o tem ni obvestilo policije, poleg tega pa bi glede na uradni zaznamek, ki ga je izdelal policist D. F. (toženec se z njegovo vsebino sicer ne strinja), iz katerega izhaja, da je prišlo do pretepa, policija v zvezi s tem morala predlagati uvedbo postopka za prekršek, a ga ni. V zvezi s sporno prometno nesrečo in prekrškom se je tako dogajalo več nepravilnosti na strani policije, ki so tožencu onemogočile pridobivanje potrebnih dokazov o udeležbi tožnika v večih konfliktih, zlasti v zvezi s soudeleženci teh konfliktov, ki bi znali potrditi, da je tožnik utrpel poškodbo ob drugem dogodku istega dne. Ob upoštevanju teh dejstev tudi tožnikova izpovedba ni tako prepričljiva, da bi lahko na njej z gotovostjo utemeljili zaključek, ki je v nasprotju z izpovedbami vseh preostalih prič in toženca. Zmotno uporabo materialnega prava toženec uveljavlja v zvezi z višino odmerjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu, ki je glede na dejanske ugotovitve, prisojena v previsokem znesku. Po navedenih očitkih se zavzema za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa za spremembo izpodbijane sodbe v smeri prisoje nižje odškodnine in pravdnih stroškov.

Tožnik ni podal odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo relevantna dejstva, ter da ni zašlo v uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, da pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zadnje je narekovalo delno spremembo izpodbijane sodbe, kot izhaja iz nadaljevanja.

Tožnik od toženca v predmetni zadevi s tožbo uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo v zvezi s telesno poškodbo, ki naj bi mu jo prizadejal toženec po prometni nesreči, ki sta jo imela dne 7.4.1996. Toženec naj bi namreč takrat tožnika s pestjo udaril v spodnjo čeljust in mu jo pri tem zlomil ter premaknil. Toženec je dejstvo, da je tožnika udaril, sprva priznaval z navedbo, da je z udarcem zgolj poskušal preprečiti tožnikov napad, kasneje je navedel, da ga je dejansko le z rokami odrinil od sebe na ta način, da ga je sunil v predel prsi, nato pa je trdil, da ga ni udaril. Nikoli ni priznal, da bi pri navedenem udarcu tožnik utrpel telesno poškodbo, iz naslova katere sedaj uveljavlja nepremoženjsko škodo. Navajal je, da naj bi tožnik poškodbo čeljusti utrpel v pretepu, v katerem je bil udeležen pred prometno nezgodo oziroma, da naj bi jo utrpel v prometni nezgodi, ko naj bi z glavo udaril v volan.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da gre verjeti tožniku. S takšnimi zaključki se strinja tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljene so pritožbene navedbe, v katerih toženec graja ugotovljeno dejansko stanje. Med seboj skladnih dokazov, ki jih je predložil tožnik (tožnikova izpovedba, uradni zaznamek in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke), izpovedbe toženčevih sorodnikov, ki so trdili, da toženec tožnika ni udaril, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo ovreči, saj so njihove izpovedbe v delu celo same med sabo v nasprotju (nekatere priče so izpovedale, da sta se pravdni stranki po prometni nezgodi pogovarjali, nekatere, da se nista) nenazadnje pa je treba upoštevati tudi, da je toženec sprva tudi sam navajal, da je tožnika udaril. Glede pritožbenih navedb, v katerih toženec graja delo policije in dejstvo, da zaradi poteka časa ni mogel pridobiti dokazov in podatkov v potrditev svojih navedb, čeprav ti še obstajajo arhivirani v elektronski obliki, pa je pripomniti, da sodišče v pravdnem postopku odloča zgolj na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, saj je na pravdnih strankah, da svoje navedbe dokažejo. Dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji odločanja, je tako pravilno in popolno ugotovljeno, zato je treba pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Delno utemeljena pa je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s prisojeno višino odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki v tem delu ni predmet pritožbene graje, je namreč prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja v smislu določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, upoštevaje pri tem ustavljeno sodno prakso, ki se je razvila v podobnih primerih ter načelo individualizacije škode, odmerjena v previsokem znesku. Odškodnina, ki jo je prvostopenjsko sodišče prisodilo v odmeno za prestani sekundarni strah, pa je primerna in v skladu z 200. členom ZOR.

Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je izvedenec medicinske stroke, spec. otorinolaringolog v izvidu in mnenju navedel, da je tožnik v posledici trojnega zloma spodnje čeljusti trpel 10 dni hude, najmanj en mesec srednje hude ter eden do dva meseca lahke telesne poškodbe, ob tem pa je prestajal tudi razne nevšečnosti, povezane s samim zdravljenjem in naravo poškodbe (drugi odstavek na strani 5 izpodbijane sodbe in prvi odstavek na strani 6 izpodbijane sodbe). Odškodnina v višini 1,000.000,00 SIT za telesne bolečine kot jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče, je glede na navedeno previsoka.

Primerno zadoščenje iz tega naslova predstavlja znesek

800.000,00 SIT, zato se v obsegu 200.000,00 SIT pritožbi toženca ugodi, medtem ko za večje znižanje prisojene odškodnine ni zakonske podlage in je treba pritožbo v presežku za to postavko zavrniti.

Iz naslova sekundarnega strahu (iz naslova primarnega strahu tožniku ni prisodilo odškodnine, saj se zaradi vinjenosti in z njo povezane nerazsodnosti dogodka ni prestrašil) je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 100.000,00 SIT, kar je glede na poškodbe, ki so pri tožniku povzročale strah za izid zdravljenja, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, pridobljenih na podlagi izvedenskega mnenja, le za kratek čas, primerno zadoščenje za nastalo škodo in to tudi glede na tožnikovo osebnost. Za znižanje odškodnine iz tega naslova ni nobene zakonske podlage, zato je treba pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava iz tega naslova zavrniti kot neutemeljeno. Zgoraj navedeno delno znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo (od 1,100.000,00 SIT na 900.000,00 SIT) je spremenilo uspeh pravdnih strank, ki zahteva tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji odločanja. Tožnik je tako uspel 60 %, toženec pa 40 % in je od na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroškov (v znesku 462.757,00 SIT) upravičen do povrnitve 277.654,00 SIT, toženec pa do 155.760,00 SIT.

Po delnem pobotanju pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji odločanja, je tako toženec tožniku dolžan plačati 121.894,00 SIT.

Zgoraj navedeno je narekovalo delno spremembo izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa zavrnitev pritožbe kot neutemeljene (353. člen ZPP).

Toženec je s pritožbo delno uspel, zato mu v obsegu uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP), ki znaša 18,18 % gredo tudi stroški pritožbenega postopka. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP tako, da je tožencu priznalo stroške za: - sestavo pritožbe 375 točk - pregled sodbe in poročilo stranki 50 točk - 20 % DDV - sodno takso v znesku 34.200,00 SIT, kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke v znesku 110 SIT, 90.300,00 SIT, tako, da je glede na uspeh s pritožbo, tožnik dolžan tožencu povrniti

16.417,00 SIT.

Določila ZOR je sodišče uporabilo v skladu s določbo

1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.