Up-235/01

8. 10. 2003

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. z Ž., ki ga zastopa mag. B. B., odvetnica v Z., na seji dne 8. oktobra 2003

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 136/2001 z dne 12. 3. 2002, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1202/2000 z dne 16. 3. 2001 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju, št. Pd 279/96 z dne 31. 5. 2000 v delu, ki se nanaša na odločitev o odpravnini in o stroških postopka, se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2.Pritožnik in nasprotna udeleženka družba C. C., d.o.o., V., sama nosita stroške postopka z ustavno pritožbo.

Obrazložitev

A.

1.Pritožniku je prenehalo delovno razmerje na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - v nadaljevanju ZPPSL) po potrjeni prisilni poravnavi. Od delodajalca je med drugim zahteval plačilo odpravnine v višini, kot pripada delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju ZDR90). Sodišče prve stopnje je ta njegov zahtevek zavrnilo, Višje sodišče pa je zavrnilo tudi pritožbo zoper takšno odločitev. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Svojo odločitev so sodišča utemeljila z obrazložitvijo, da za priznanje te pravice v času, ko je pritožniku prenehalo delovno razmerje, ni bilo pravne podlage. Pravno podlago za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo v postopku prisilne poravnave, je uveljavil šele 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 53/99 - v nadaljevanju ZJSRS-C), ki pa priznava to pravico le delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi tega zakona.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožnik ustavno pritožbo. Z vlogo z dne 20. 5. 2003 je ustavno pritožbo razširil tudi na sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in kršitev 22. člena Ustave ter kršitvi 15. in 23. člena Ustave.

3.ZPPSL naj ne bi določal, da pripadajo delavcem pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom (drugi odstavek 8. člena), šele od uveljavitve posebnega zakona dalje, temveč naj bi jim te pravice priznaval že od uveljavitve ZPPSL dalje. Pravica do odpravnine naj bi bila torej pritožniku dana že pred prenehanjem delovnega razmerja, le točno določena naj bi bila šele leta 1999. Pritožnik opozarja tudi na to, da ni nobenih razlogov za drugačno obravnavanje delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi ZJSRS-C oziroma pred njo. Če ZJSRS-C delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred njegovo uveljavitvijo, res ne daje pravice do odpravnine, je po njegovem mnenju neustaven. Zatrjuje tudi, da je pravni položaj delavcev, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, drugačen od pravnega položaja tistih, ki jim delovno razmerje preneha v stečaju. Izpodbijanim sodbam tudi očita, da so očitno napačne in pomenijo samovoljen odstop od enotne in ustaljene sodne prakse. Zatrjuje tudi, da je bil v primerjavi s trajno presežnimi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu, obravnavan neenako, čeprav gre tudi v primerih prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca za prenehanje zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje dne 22. 4. 2003 sprejel v obravnavo. Dne 4. 9. 2003 je sprejel v obravnavo tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Predlog za izdajo začasne odredbe je Ustavno sodišče dne 10. 7. 2003 zavrnilo.

5.V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) in 22. člena Ustave je Ustavno sodišče ustavno pritožbo ter vlogo, s katero je bila ta dopolnjena, poslalo Vrhovnemu sodišču in Višjemu sodišču, na podlagi 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (bivši delodajalec kot tožena stranka).

6.Višje sodišče se v odgovoru sklicuje na razloge za zavrnitev zahtevka pritožnika za plačilo odpravnine, kot izhajajo iz izpodbijanih sodb Višjega in Vrhovnega sodišča. Ob tem poudarja, da so pravne razlage, na katerih temelje izpodbijane sodbe, izhajale iz splošno sprejetega razumevanja določb delovnopravne zakonodaje v razmerju do stečajne zakonodaje, katerega bistvo je bilo, da tretji odstavek 36.f člena ZDR90 ni uzakonil pravice do odpravnine za delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi prisilne poravnave ali stečaja. Izpodbijane odločitve so skladne z izoblikovano enotno sodno prakso glede teh vprašanj, drugačna odločitev v posamični zadevi pa bi bila v nasprotju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

Iz odgovora nasprotne stranke v delovnem sporu izhaja, da iz navedb v ustavni pritožbi ne izhaja, da bi pritožnik neustavnost očital odločitvam sodišč, temveč da izpodbija 19. člen ZJSRS-C, ki bi moral po njegovem mnenju delavcem, ki jim preneha delovno razmerje po potrjeni prisilni poravnavi, pravico do odpravnine priznati tudi za nazaj, čeprav to ob upoštevanju 155. člena Ustave ni možno. Izpodbijano stališče je namreč skladno z zakonsko ureditvijo, ki tem delavcem pravice do odpravnine, v času, ko je delovno razmerje prenehalo pritožniku, ni priznavala. Prereka navedbe pritožnika, da je bila podlaga za priznanje pravice do odpravnine že v ZPPSL, v zvezi z navedbami pritožnika o različnem pravnem položaju delavcev, ki jim delovno razmerja preneha v prisilni poravnavi oziroma v stečaju, pa dodaja, da nimajo s predmetno zadevo nobene zveze. Meni, da niso podani formalni pogoji za obravnavo ustavne pritožbe, ker Vrhovno sodišče še ni odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

7.Razširitev ustavne pritožbe na to sodbo je treba glede na to, da je bila sodba pritožniku vročena šele dne 20. 5. 2003, šteti za pravočasno. Vročitev sodbe Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti odvetnici, ki je pritožnika zastopala v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku z revizijo, namreč ni mogoče šteti za veljavno vročitev pritožniku, saj ni izkazano, da bi bila pooblaščena tudi za zastopanje pritožnika v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

8.Pritožnik izpodbija odločitve sodišč, ki temeljijo na stališču, da za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je v postopku prisilne poravnave prenehalo delovno razmerje pred uveljavitvijo ZJSRS-C, ni bilo pravne podlage.

9.V odločbi št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94 in OdlUS III, 113) je Ustavno sodišče odločalo o ustavnosti 51. člena ZPPSL. Pri tem je ugotovilo, da je bila izpodbijana določba v neskladju z 2. členom Ustave, ker zakonodajalec s posebnim zakonom ni uredil pravic delavcev, ki jim bo na podlagi te določbe prenehalo delovno razmerje, kot je to napovedal v drugem odstavku 8. člena ZPPSL. V obrazložitvi odločbe je poudarilo, da gre za opustitev ureditve dodatnih pravic, ki naj bi poleg tistih, določenih v ZPPSL, pripadale delavcem, ki jim delovno razmerje preneha na omenjeni način.

Predmet presoje Ustavnega sodišča v tej zadevi je bila torej ustavnost ureditve posebnega načina prenehanja delovnega razmerja, ob dejstvu, da v času presoje zakonodajalec še ni sprejel napovedane posebne ureditve. Do vprašanja, ali bi tudi tem delavcem, če zakonodajalec ne bi napovedal posebne ureditve, pripadale pravice po splošni delovni zakonodaji, se Ustavno sodišče v tej zadevi ni opredelilo. V zvezi s to pravico je v tej odločbi ocenilo le, da namenu zakonodajalca za sprejem posebne zakonske ureditve, ki bi pravice delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, zagotovila iz posebnih finančnih virov in ne iz sredstev delodajalca, ni mogoče odrekati legitimnosti. Pri tem pa se tudi ni opredelilo do tega, da bi bila samo takšna zakonska ureditev skladna z Ustavo.

10.Do vprašanja, ali delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave, pripada odpravnina že na podlagi splošnega predpisa, to je 36.f člena ZDR90, se je Ustavno sodišče podrobneje opredelilo šele v sklepu št. U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 40/03 in OdlUS XII, 33), ko je ocenjevalo pobude za presojo ustavnosti 19. člena ZJSRS-C. Ob tem je ugotovilo, da je posebne, dodatne pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, zakonodajalec uredil s sprejemom Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 in nasl. - v nadaljevanju ZJSRS) leta 1997. Zakon je tem delavcem zagotovil jamstvo za poplačilo vsaj določenega dela njihovih terjatev, ki jih imajo do svojega insolventnega delodajalca, s strani posebnega sklada. Zakonodajalec je te pravice delavcev uredil za nazaj, od uveljavitve ZPPSL dalje. Gre za posebno, dodatno varstvo delavcev, ki je potrebno prav zaradi posebnosti položaja v primeru insolventnosti, ko delodajalec nima več dovolj sredstev za poplačilo vseh svojih obveznosti in je delavce kot posebej ranljivo skupino njegovih upnikov treba posebej zavarovati oziroma jih zaradi njihovega šibkejšega položaja glede na druge upnike obravnavati privilegirano. Glede pravice teh delavcev do odpravnine pa je iz razlogov, podrobno obrazloženih v omenjenem sklepu, ki jih zato Ustavno sodišče na tem mestu ne ponavlja, ugotovilo, da je pravno podlago za njeno priznanje že od uveljavitve ZPPSL dalje predstavljal 36.f člen ZDR90.

11.Stališče v izpodbijanih sodnih odločbah je drugačno. Po stališču sodišč namreč za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZJSRS-C, ni bilo pravne podlage. Takšno stališče je po oceni Ustavnega sodišča v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ureditev, ki delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave, ne bi priznavala pravice do odpravnine, pri čemer pa je trajno presežnim delavcem, ki postanejo to na podlagi določb v smislu ZDR90, ta pravica nesporno priznana, bi bila namreč v neskladju s to ustavno določbo. Posledično velja to tudi za odločbe sodišč, ki temeljijo na takšnem razumevanju materialnopravnih predpisov. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave namreč zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. To pa nadalje pomeni, da je lahko uvedeno razlikovanje skladno z Ustavo samo, če za različno ali enako ureditev obstajajo razumni in stvarni razlogi. Razumni razlogi za to, da delavcem, ki jim preneha delovno razmerje kot tehnološkim viškom po ZDR90, odpravnina pripada, delavci, ki jim preneha delovno razmerje v postopku prisilne poravnave, pa do nje niso upravičeni, po oceni Ustavnega sodišča niso podani. Obojim namreč preneha delovno razmerje zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca, pri čemer pa ni najti razlogov, da glede samega priznanja pravice do odpravnine ne bi bili izenačeni.

Dejstvo, da se njihovi delodajalci morda ne nahajajo v enako težkem finančnem položaju, lahko namreč vpliva kvečjemu na določitev zavezanca za plačilo odpravnine, ne pa tudi na samo priznanje te pravice. Navedeno velja tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-17/94, ki jo je mogoče razumeti kvečjemu tako, da iz nje izhaja stališče Ustavnega sodišča, da lahko zakonodajalec pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo v postopku prisilne poravnave, uredi tudi tako, da to ne bo finančno obremenjevalo delodajalcev. Iz te odločbe pa ne izhaja, da bi lahko bila ustavno sprejemljiva tudi ureditev, ki pravice do odpravnine tem delavcem sploh ne bi priznavala, kar je Ustavno sodišče obrazložilo tudi v sklepu št. U-I-138/00.

12.Odločitve sodišč, ki so pritožnikov zahtevek zavrnila kljub temu, da je bilo iz sredstev Jamstvenega sklada delavcem kot pritožniku zagotovljeno le delno izplačilo te pravice (19. člen ZJSRS), postavljajo pritožnika v neenakopraven položaj z delavci, ki jim je kot tehnološkim viškom prenehalo delovno razmerje na podlagi ZDR90, za kar pa, kot obrazloženo, ni utemeljenih razlogov. Zato je bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami pritožniku kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

13.Glede na ugotovljeno kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča, sodbo Višjega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o odpravnini in o stroških postopka, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bodo morala sodišča pri odločanju upoštevati tudi stališča Ustavnega sodišča glede pravne podlage za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave.

V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik in nasprotni udeleženec iz delovnega spora ne navajata. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić