Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predhodno soglasje centra za socialno delo, če ga sodišče postavi za skrbnika za posebni primer, ni potrebno, vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je med centrom in tožnico zaradi postopkov, ki jih je vodil center (odvzema otroka, nastanitve otroka v zavod in prepovedi stikov tožnice z otrokom) porušeno medsebojno zaupanje, kar kaže na to, da zaradi navzkrižja interesov ne bi bilo smiselno postaviti Center za socialno delo B. za začasnega skrbnika tožnice za posebne primere. Postavljen skrbnik mora ščititi varovančeve pravice, koristi in interese in mu mora varovanec zaupati oziroma mora varovanec zaupati, da skrbnik ščiti njegove interese. Po določbi 183. člena ZZZDR center za socialno delo pri imenovanju skrbnika upošteva željo varovanca, če jih je zmožen izraziti ter želje njegovih najbližjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Po izrecni določbi 181. člena ZZZDR skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navskrižju s koristmi varovanca. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep o postavitvi centra za socialno delo kot skrbnika za posebni primer (v individualnem delovnem sporu, ki teče na tožbo tožnice zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožnici A.A. za delovni spor I Pd 713/2014 postavi skrbnika za poseben primer (I. točka izreka); za skrbnika za poseben primer se imenuje Center za socialno delo B. (II. točka izreka); dolžnost Centra za socialno delo B. je, da v delovnem sporu I Pd 713/2014 zastopa tožnico ter pri tem varuje njene premoženjske in druge pravice, koristi in interese. Ta dolžnost preneha po zaključenem postopku I Pd 713/2014 (III. točka izreka). Center za socialno delo B. je dolžan v roku 15 dni Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Resljeva 14, Ljubljana, obvestiti o tem, ali odobrava vsa dosedanje procesna dejanja tožnice in njene pooblaščenke C.C., ki sta jih opravili v sporu I Pd 713/2014, vključujoč podelitev pooblastila, ki ga je tožnica podala odvetnici C.C. za zastopanje v tem pravdnem postopku (IV. točka izreka).

2. Zoper naveden sklep se pritožuje Center za socialno delo B. iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je v 212. členu ZZZDR določeno, da lahko skrbnika, ob pogojih, ki jih določa zakon, postavi tudi organ, pred katerim poteka postopek, torej sodišče, vendar pa mora sodišče za postavitev skrbnika, glede na 180. člen ZZZDR, pridobiti soglasje osebe, ne glede na to, ali gre za fizično ali pravno osebo. Na podlagi 2. odstavka 182. člena ZZZDR se lahko skrbništvo naloži ustrezni pravni osebi, vendar zakon tu ne misli na centre za socialno delo. V skladu s 185. členom ZZZDR je samo in izključno center za socialno delo tisti organ, ki lahko odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo sam opravljal to dolžnost. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno skrbništvo naložilo centru z obrazložitvijo, da center naloge ne more odkloniti, ker je kot organ z javnimi pooblastili dolžan, na podlagi 218. člena ZZZDR, nalogo skrbnika za poseben primer opraviti. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti postaviti začasnega zastopnika iz liste začasnih zastopnikov (odvetnikov), ki se financirajo iz sredstev proračuna v skladu z 82. členom ZPP. Odločitev sodišča, da se center za socialno delo postavi kot skrbnik za poseben primer je nepravilna, saj center nikoli ni soglašal, da bi se ga postavilo za skrbnika, poleg tega center nima pravnih znanj, ki se za tak postopek zahtevajo in posledično tudi ne more primerno, kvalitetno, strokovno zastopati tožnice in pri tem varovati njene premoženjske in druge pravice in koristi v skladu z namenom skrbništva. Center ne more ščititi interesov tožnice, saj je center več let obravnaval tožnico v razmerju z družinskimi člani (vodil se je postopek odvzema otroka, nameščanje otroka v zavod, premeščanje otroka v drug zavod, postopek za prepoved stikov tožnice z otrokom). Pri obravnavi tožnice in njenega sina je prišlo tako daleč, da je tožnica, kljub vsem opozorilom pritožnika, da je ogroženo življenje njenega sina, storila stvari po svoje in odpeljala polnoletnega sina iz zavoda. Zaradi večkratnega neupoštevanja nasvetov, priporočil, navodil centra se je v celoti porušilo medsebojno zaupanje in center ne vidi nobene možnosti, da bi sploh lahko sodeloval s tožnico.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. ZPP v 80. členu sodišču nalaga, da ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi ali je tisti, ki nastopi kot stranka, pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Če ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika, sodišče zahteva, da pristojni organ za socialne zadeve postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi (2. odstavek 81. člena ZPP).

6. V primeru dvoma v pravdno sposobnost stranke (v predmetni zadevi je sodišče prve stopnje vanjo upravičeno podvomilo) mora sodišče vprašanje (ne)obstoja pravdne oziroma procesne sposobnosti rešiti v tekočem postopku. V primeru zaključka, da stranka ni procesno sposobna (kot v obravnavanem primeru) mora sodišče ukrepati v skladu z 80. členom in 2. odstavkom 81. člena ZPP.

7. Pravdna oziroma procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno opravlja procesna dejanja (77. člen ZPP). V predmetni zadevi je sodišče podvomilo v pravdno sposobnost tožnice, na podlagi zaslišanja dolgoletne psihiatrinje tožnice dr. D.D. ter sodne izvedenke dr. E.E.. Izvedenka je izpovedala, da tožnica ne razume povsem kompleksnosti predmetnega postopka pred sodiščem in da lahko v njem ščiti svoje pravice ter uveljavlja obveznosti, postopka pa tudi ni sposobna spremljati. Tožnica ima omejene intelektualne sposobnosti in poleg tega relativno šibek uvid v to, kaj se dogaja z njo in njenim življenjem. Enako pa je izpovedala tudi psihiatrinja dr. D.D.. Po njenem mnenju tožnica ne razume, kaj piše v sodnih pisanjih in tudi tedaj, ko je tožnica „najboljša“, ni sposobna dojeti, kaj se dogaja.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica v tem sodnem postopku ni procesno sposobna, saj ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in dogajanj v zvezi s postopkom, ter učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in je takšno stanje obstajalo že ob podaji pooblastila odvetnici za zastopanje v tem sporu. Pravilno je tudi zaključilo, da je potrebno tožnici postaviti skrbnika za poseben primer kot procesno nesposobni osebi, vendar pa je preuranjeno odločilo, ko je tožnici kot skrbnika za poseben primer, na podlagi 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/76 in naslednji) postavilo Center za socialno delo B.. Tej postavitvi skrbnika za poseben primer nasprotuje Center za socialno delo B. in navaja, da ni podal soglasja, da se ga postavi za skrbnika tožnici in da tudi ne razpolaga z ustreznimi pravnimi znanji, ki so za tak postopek potrebna in posledično tudi ne more kvalitetno, strokovno zastopati tožnice ter varovati njene premoženjske in druge pravice in koristi v skladu z namenom skrbništva. Pri tem je Center za socialno delo B. utemeljeno opozoril, da je tožnico več let obravnaval v zvezi s postopki odvzema otroka, nameščanja otroka v zavod, prepovedi stikov tožnici z otrokom in je že zaradi teh postopkov popolnoma porušeno medsebojno zaupanje strank, zato center ne vidi nobene možnosti, da bi lahko s tožnico sploh sodeloval. 9. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na sodno prakso v zvezi s postavitvijo skrbnika za posebne primere in da ni potrebno predhodno soglasje centra za socialno delo v primeru, če ga sodišče postavi za skrbnika, vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je med centrom in tožnico zaradi postopkov, ki jih je vodil center (odvzema otroka, nastanitve otroka v zavod in prepovedi stikov tožnice z otrokom) porušeno medsebojno zaupanje, kar kaže na to, da zaradi navskrižja interesov ne bi bilo smiselno postaviti Center za socialno delo B. za začasnega skrbnika tožnice za posebne primere. Postavljen skrbnik mora namreč ščititi varovančeve pravice, koristi in interese in varovanec mora zaupati skrbniku in predvsem zaupati, da skrbnik ščiti njegove interese. Po določbi 183. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami) center za socialno delo, pri imenovanju skrbnika, upošteva željo varovanca, če jih je zmožen izraziti ter želje njegovih najbližjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Po izrecni določbi 181. člena ZZZDR skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navskrižju s koristmi varovanca.

10. Glede na navedeno zakonsko določbo in predvsem glede na obrazložitev Centra za socialno delo B. v zvezi s postopki, ki jih zaradi pravic otrok vodil center zoper tožnico, je pritožba utemeljena.

11. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek (3. odstavek 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo potrebno tožnici postaviti začasnega skrbnika, glede katerega ne bodo obstajale okoliščine, ki bi zbujale dvom o njegovi nepristranskosti in kateri interesi ne bodo v koliziji s tožničinimi interesi, in sicer upoštevaje določbe 80. do 85.člena ZPP, pri čemer lahko sodišče na podlagi 2. odstavka 81. člena ZPP od organa, pristojnega za socialne zadeve, zahteva, da postavi skrbnika za poseben primer pravdno nesposobni osebi.