Jedro

Sodišče mora nameniti posebno skrbnost temu, da bi njegovo procesno vodstvo pri strankah ne povzročilo zastraševalnega učinka (takoimenovan chilling effect), zaradi katerega bi bila stranka omejena v srčiki pravice do izjavljanja pred sodiščem, s čimer bi bilo ogroženo učinkovito in resnično varstvo njenih pravic.

Pri vprašanju, ali konkretno izjavljanje stranke v resnici ogroža avtoriteto sodstva, se je treba vprašati, ali bi množično dopuščanje tovrstnega izražanja pred sodišči ogrozilo ugled in avtoriteto sodstva do te mere, da bi bila realno ogrožena vladavina prava in s tem načelo pravne države.

Vsebina konkretne pritožnikove izjave je po prepričanju Vrhovnega sodišča takšna, da je zaradi varstva avtoritete sodstva ni mogoče tolerirati. Bistvo njegove kritike namreč ni razprava o stvari sami (ad rem), marveč gre za preskok k razpravi o predstavnikih sodišča (ad personam). Ker takšna razprava za varstvo pritožnikovih pravic in interesov v sodnem postopku sploh ni potrebna in koristna, od nje ostane le še žaljivost sama in torej v pravno sredstvo ne sodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Toženec je v svoji vlogi zapisal naslednje: „Neizpodbitno dejstvo, da je podpisnik in pisec sklepa pod zgornjo opravilno številko (P 58/2008 Okrožnega sodišča na Ptuju) strokovno podhranjen, kar navdaja sum, da je z njegovo izobrazbo oziroma priznanimi kvalifikacijami nekaj hudo narobe. Saj si ni mogoče drugače predstaviti dejstev, da lahko nekdo v pravdnem postopku P 58/2008 z ustrezno izobrazbo stori toliko procesnih napak. Ali gre v tem primeru izključno za pomanjkljivo strokovno znanje ali pa: - za namensko krivo in pristransko sojenje, katere indice na to je v tem postopku žal težko prezreti. Ni razumljivo tudi dejstvo, da se venomer ponavlja pisec pri tovrstnih sklepih in to ne glede na že vse predhodne sodbe Upravnega sodišča, ki so balast te pravde. Za boljšo podučitev pisca univ. dipl. pravnika s pravosodnim izpitom pa bi vseeno predlagali. Naj ne škoduje več ljudem, ker se slednje venomer vrača. In še: - naj preštudira Zakon o socialnem varstvu (ZSV-UPB2, str. 282, 27. člen prva alineja prvega odstavka). Sama interpretacija pisca sklepa, opirajoči se na indice s katerimi manevrira in dokazuje neobstoje premoženje je podlo in bolno. In v nadalje misel o skrivanju premoženja na ta način še bolj. Vredna vsega obsojanja, nehigieničnega pristopa k tej problematiki, nestrokovnega dela oziroma njegovega dela z namenom pristranskosti in škodovanja.“.

2. Višje sodišče v Mariboru je toženca za navedeni zapis kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR.

3. Proti sklepu vlaga pritožbo toženec. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, „implicitno pa“, kot trdi, iz naslova zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V uvodu pritožbe navaja, kaj je zapisal v ugovoru zoper sklep. Ob preučitvi sklepa in s tem dela Višjega sodišča v Mariboru je po njegovem težko prezreti dejstvo, da je naslovno sodišče najprej obravnavalo takoimenovano kršitev pritožnika napram razpravljajočemu sodniku, šele kasneje pa samo pritožbo v zvezi s plačilom sodne takse. Poudarja, da je v teku pravdnega postopka že štirikrat podal zahtevek za izločitev razpravljajočega sodnika. Podal je tudi kazensko ovadbo. Zato meni, da je sklep Višjega sodišča v Mariboru preuranjen in ne temelji na popolni ugotovitvi dejanskega stanja. To bi bilo mogoče šele ob preučitvi dejanskega spisa in podanih predlogov. Po ukrepu ni mogoče preseči zgolj izključno na podlagi enega ugovora na sklep. Zato ni mogoče reči, da je pritožnik izrekel nekaj, kar ni resnično. Ob tem pa se sklicuje še na svojo ustavno pravico do izjasnitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik se sklicuje na svobodo izražanja, s čimer implicira, da mu je bila ta z izpodbijanim sklepom kršena.

6. To, da je s sklepom o kaznovanju stranke zaradi njenih žaljivih izjav poseženo v svobodo izražanja, ni dvoma. Vendar vsak poseg v ustavno in konvencijsko pravico še ni ustavnopravno in konvencijsko nedopusten. Poseg je dopusten, če je to nujno za varstvo kakšne druge ustavne in/ali konvencijske pravice. Takšni ustavni vrednoti sta tudi načelo pravne države (2. člen Ustave), katerega nujni sestavni del je tudi avtoriteta sodišča ter pravica (tudi nasprotne stranke) do normalnega sodnega varstva.

7. Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) kot enega izmed dopustnih razlogov za poseg v svobodo izražanja, izrecno našteva tudi varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva (drugi odstavek 10. člena EKČP).

8. Poseg v svobodo izražanja zaradi varstva avtoritete in nepristranskosti sodstva z instrumentom kaznovanja strank za žaljive vloge (11. člen ZPP), je torej dopusten. Tako ostane le še vprašanje, ali je bilo tudi konkretno ravnanje (izražanje) pritožnika takšno, da je varstvo avtoritete in nepristranskosti sodišča terjalo izrek denarne sankcije.

9. V zadevi U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 je Ustavno sodišče med drugim zapisalo: „Žaljive vloge (tako kot vsake vloge, ki se oddaljujejo od relevantnega ali ki so pretirano obremenjene s čustvenim nabojem) obremenjujejo sodni postopek in otežujejo njegovo izvedbo, povzročajo nevarnost, da se navedbe strank oddaljijo od tistega, kar je za odločitev v sporu bistveno, predvsem tudi otežujejo zasledovanje cilja mirne rešitve spora oziroma sklenitve sodne poravnave.“.

10. V zadevi Up-309/05 z dne 15. 5. 2008 je Ustavno sodišče navedlo še naslednje razloge: „Prav zaradi tega, ker nastopa v sodnem postopku in je njegova pravica do svobode izražanja namenjena varovanju pravic drugih, je omejena bolj kot je lahko omejena pravica do svobode izražanja kateregakoli posameznika na javnem mestu.“.

11. Sodišče mora nameniti posebno skrbnost temu, da bi njegovo procesno vodstvo pri strankah ne povzročilo zastraševalnega učinka (takoimenovan chilling effect), zaradi katerega bi bila stranka omejena v srčiki pravice do izjavljanja pred sodiščem, s čimer bi bilo ogroženo učinkovito in resnično varstvo njenih pravic.

12. Pri vprašanju, ali konkretno izjavljanje stranke v resnici ogroža avtoriteto sodstva, se je treba vprašati, ali bi množično dopuščanje tovrstnega izražanja pred sodišči ogrozilo ugled in avtoriteto sodstva do te mere, da bi bila realno ogrožena vladavina prava in s tem načelo pravne države.

13. Vsebina konkretne pritožnikove izjave je po prepričanju Vrhovnega sodišča takšna, da je zaradi varstva avtoritete sodstva ni mogoče tolerirati. Bistvo njegove kritike namreč ni razprava o stvari sami (ad rem), marveč gre za preskok k razpravi o predstavnikih sodišča (ad personam). Ker takšna razprava za varstvo pritožnikovih pravic in interesov v sodnem postopku sploh ni potrebna in koristna, od nje ostane le še žaljivost sama in torej v pravno sredstvo ne sodi.

14. Ker gre za žaljive vrednotne ocene in ne za trditve o dejstvih, pa tudi dokazovanje njihove resničnosti ne pride v poštev.

15. Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep o kaznovanju, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je zato Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.