Jedro

Po določbi sedmega odstavka 25. člena ZDen povračilo vlaganj fizičnim osebam ni omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine, Bistveno je le, da gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala. Takšna vlaganja se ob upoštevanju ustrezne amortizacije vrnejo v celoti.

Premoženje, v katerega je vlagala tožnica, je na denacionalizacijske upravičence prešlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, več kot 10 let pred izdajo izpodbijane odločbe o povračilu odškodnine zaradi vlaganj. V takem primeru pa je organ, tudi upoštevaje višino na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZDen priznane odškodnine, dolžan preizkusiti, ali so še podani razlogi za uporabo ureditve v korist denacionalizacijskih upravičencev iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, to je v obliki odloženega plačila in v okviru katere imajo obresti funkcijo nadomestila za uporabo denarja v pogojih časovno odloženega izplačevanja odškodnine. Ker v obravnavani zadevi tak preizkus ni bil opravljen, je glede na okoliščine danega primera zmotno uporabljena tudi določba tretjega odstavka 25. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 464-470/99-122 z dne 28. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 285,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da so zavezanci za povrnitev vlaganj A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E., dolžni izplačati upravičenki F.F., odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirano stanovanje, v izmeri 105,86 m2, v 4. nadstropju objekta …, v skupni višini 1.860,83 EUR in sicer A.A. 930,42 EUR, B.B. 232,50 EUR, C.C. 232,50 EUR, D.D. 232,50 EUR ter E.E. 232,50 EUR. Odškodnina se izplačuje v 10 enakih letnih obrokih. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 7. 6. 1999 vložila zahtevo za povrnitev vlaganj v višini 15.700 DEM ter navedla, da je v stanovanje vlagala v letih od 1985 – 1989 ter obnovila vodovodno inštalacijo, elektro inštalacijo, plinsko inštalacijo in izvedla investicijo v novo centralno ogrevanje. Nepremičnina, stanovanje v izmeri 105,86 m2, je bilo vrnjeno denacionalizacijskim upravičencem z vzpostavitvijo lastninske pravice v njihovo korist z odločbo, ki je postala pravnomočna dne 14. 5. 1994. Zavezanci za povrnitev vlaganj so dediči denacionalizacijskih upravičencev. Na podlagi cenitvenega poročila z dne 5. 6. 2012, ki ga je izdelal izvedenec G.G., je organ ugotovil, da je razlika med vrednostjo stanovanja v času nacionalizacije in v času denacionalizacije 3.669,46 DEM. Iz dopolnitve cenitvenega poročila pa izhaja, da je izvedenec ocenil vrednost investicijskih vlaganj tožnice na znesek 14.964,08 DEM. Glede na to, da vlagateljem, v skladu z določbo petega odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter veljavno upravno in sodno prakso pripada pravica do povrnitve vlaganj le v tistem delu celotne vrednosti investicij, s katerim so povečali vrednost nepremičnine do te mere, kolikor je denacionalizacijski upravičenec ob denacionalizaciji pridobil večvredno nepremičnino, se vlagateljici pravica do povrnitve vlaganj prizna le v višini 1.860,83 EUR, kar je razlika med vrednostjo predmetne nepremičnine v času nacionalizacije in denacionalizacije.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil ter se v obrazložitvi strinjal z razlogi prvostopnega organa.

Tožnica v tožbi napada izpodbijano odločitev, ker so napačno uporabljene določbe ZDen. Organ se sklicuje na peti odstavek 25. člena ZDen, čeprav bi moral biti uporabljen sedmi odstavek 25. člena ZDen. Vrednost vlaganj, ki jih je izvedla tožnica, je 14.964,80 DEM, kot je ocenil tudi izvedenec. Jedro spora v zadevi je v izhodišču, torej v razlikovanju oseb, ki so vlagale. V konkretnem primeru gre za vlaganja fizične osebe, ki jih določba sedmega odstavka 25. člena ZDen ne omejuje. Ta določba ne ščiti denacionalizacijskega upravičenca le z razliko med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in ob vračanju. Fizične osebe ne morejo trpeti prikrajšanja iz razloga, ker je vrednost nepremičnine že predhodno od samega podržavljenja do začetka najema fizične osebe, ki je potem vlagala v stanovanje, padla. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, ker se je že od leta 1959 do leta 1985, ko se je tožnica v stanovanje vselila in pričela z adaptacijskimi deli, vrednost nepremičnine dejansko zmanjšala. Prav iz tega razloga je prišlo do zakonske določbe sedmega odstavka 25. člena ZDen. Nesprejemljivo je, da se sedaj tožnici priznava le presežek v razlikah vrednosti, ne pa celotna vlaganja. Tožnica je nasprotovala tudi dinamiki plačil. Očitno je bilo mišljeno kot predpostavka, da bodo najemniki oziroma upravičenci do vračila še vedno lahko živeli v stanovanju, v konkretnem primeru pa je situacija drugačna, saj se je tožnica bila prisiljena izseliti pred nasiljem. Tožnica je prepričana, da je do sporne odločitve prišlo zaradi očitnih pristranosti osebe, ki je vodila postopek in bi morala biti iz odločanja izločena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo prvostopnega organa odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek, vendar drugi pooblaščeni osebi, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom A.A. je na tožbo odgovorila, sklicuje se na sodno prakso Upravnega sodišča, predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Tožnica ima prav, da je upravni organ uporabil napačno pravno podlago, ko se je v zvezi z izpodbijano odločitvijo skliceval na peti odstavek 25. člena ZDen. Pravna podlaga, ker je tožnica fizična oseba, ki je v denacionalizirano nepremičnino vlagala, je sedmi odstavek 25. člena ZDen. Prav pa ima tožnica tudi, da je sedmi odstavek 25. člena ZDen napačno uporabljen, ker je organ priznal tožnici vlaganja zgolj v višini, ki pomeni razliko v vrednosti nacionaliziranega in denacionaliziranega stanovanja.

Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 5/2013 z dne 19. septembra 2013 izhaja stališče, da je sedmi odstavek 25. člena ZDen, ki je bil v ZDen vnesen naknadno z ZDen-B, ter ureja povračila vlaganj fizičnih oseb, razumeti tako kot izhaja iz gramatikalne razlage, da lahko fizične osebe povračilo vlaganj zahtevajo brez omejitev iz prejšnjih odstavkov 25. člena ZDen in v celoti, če je izpolnjen pogoj glede povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. To pomeni, da zanje ne veljajo omejitve o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen in imajo pravico do celotnega povračila tistih vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine. Povedano drugače, po tej določbi ZDen povračilo vlaganj fizičnim osebam ni omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine. Bistveno je le, da gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala. Takšna vlaganja se ob upoštevanju ustrezne amortizacije vrnejo v celoti. Drugačna razlaga sedmega odstavka 25. člena ZDen, ki bi upoštevala le to, da za povračilo vlaganj fizičnih oseb ne veljajo omejitve iz prejšnjih odstavkov (četrti in peti odstavek 25. člen ZDen), bi bila v nasprotju z izrecno zakonsko določbo. Glede na siceršnjo besedilo sedmega odstavka 25. člena ZDen, ki izrecno izključuje omejitve iz prejšnjih odstavkov 25. člena ZDen, pa bi bila v takem primeru odveč tudi besedna zveza „v celoti“. Glede na navedeno je organ zmotno uporabil določilo sedmega odstavka 25. člena ZDen.

Po stališču Vrhovnega sodišča v isti sodbi pa ima tožnica tudi prav, da iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je organ uporabil določbo tretjega odstavka 25. člena ZDen. Po tretjem odstavku 25. člena ZDen se rok plačila odškodnine, ki ne sme biti krajši od deset let in drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji. V obravnavani zadevi, v kateri je odločba o denacionalizaciji obravnavane nepremičnine postala pravnomočna dne 14. 5. 1994, to je več kot 10 let pred izdajo izpodbijane odločbe, je zato po stališču Vrhovnega sodišča treba preizkusiti, ali gre za tak primer, na katerega se nanaša ureditev iz tretjega odstavka 25. člena ZDen. Upoštevati je treba, da je bil sedmi odstavek 25. člena ZDen, ki je materialnopravna podlaga izpodbijane odločbe, v ZDen vnesen z ZDen-B (šesti člen ZDen-B). Za primere kakršen je obravnavani, v katerih je bilo o denacionalizaciji že odločeno s pravnomočno odločbo, je Zden-B v 24. členu določil tudi nov rok za vložitev zahtev iz 25. člena ZDen. V tem roku je v tej zadevi obravnavano zahtevo vložila tudi tožnica. Izpodbijana odločba, ki ne upošteva, da je od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji preteklo že več kot 10 let in da tožnica ni zavezanka za vrnitev podržavljenega premoženja, temveč najemnica denacionaliziranega stanovanja, tožnico postavlja v neenak položaj z ostalimi upravičenci do vračila vlaganj glede na čas odločanja o njihovem zahtevku. V primerih, ko organ hkrati odloča o denacionalizaciji in povračilu vlaganj (oziroma ko med tema odločitvama ni bistvene časovne razlike), je hkrati z vračilom premoženja denacionalizacijskim upravičencem tem naložena tudi obveznost povračila vlaganj pod pogoji iz tretjega odstavka 25. člena ZDen (to je v roku, ki ne sme biti krajši od 10 let), pri čemer pa se tako določena odškodnina od takrat tudi obrestuje. Drugačen pa je položaj pri tožnici. Premoženje, v katerega je vlagala, je na denacionalizacijske upravičence prešlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, več kot 10 let pred izdajo izpodbijane odločbe o povračilu odškodnine zaradi vlaganj. V takem primeru pa je organ, tudi upoštevaje višino na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZDen priznane odškodnine, dolžan preizkusiti, ali so še podani razlogi za uporabo ureditve v korist denacionalizacijskih upravičencev iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, ki jih v odločbi U-I-129/95 navaja Ustavno sodišče, to je v obliki odloženega plačila in v okviru katere imajo obresti funkcijo nadomestila za uporabo denarja v pogojih časovno odloženega izplačevanja odškodnine. Ker v obravnavani zadevi tak preizkus ni bil opravljen, je glede na okoliščine danega primera zmotno uporabljena tudi določba tretjega odstavka 25. člena ZDen.

V ponovnem reševanju zadeve mora upravni organ najprej ugotoviti katera vlaganja je tožnica opravila, tožnica pa mora ta vlaganja ovrednotiti. V postopku z izvedencem pa bo potrebno vsako od ugotovljenih vlaganj oceniti ali gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala, nato pa od vrednosti odšteti ustrezno amortizacijo. Namreč sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi med strankami niti ni jasno ugotovljeno, katera vlaganja tožnica izkazuje in kako so ovrednotena. Namreč iz dopolnitve izvedeniškega mnenja z dne 18. 6. 2012 ne izhaja, da je izvedenec ovrednotil opravljena vlaganja, temveč gre za valorizacijo dokazil za ugotovitev višine vlaganj, pri čemer pa ni jasno, katera vlaganja naj bi na podlagi izdanih računov oziroma posojilne pogodbe bila opravljena in presoja njihove narave.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno oziroma je bilo tudi napačno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločba nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07, 107/13). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena ZPP (za vprašanje postopka, ki niso urejena s tem zakonom se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo določbe ZPP). Ugotoviti je, da je stranka z interesom predlagala zavrnitev tožbe, torej je bil njen interes na strani tožene stranke, in ker je bila v obravnavanem postopku odločba odpravljena, stranka z interesom do stroškov postopka ni upravičena.