Jedro

Če sodišče v postopku zavarovanja odloča o ugovoru zoper sklep, ki ga je samo izdalo, ni vezano na svoje prejšnje zaključke in pravna naziranja. Postopek za izdajo začasne odredbe postane kontradiktoren šele po vložitvi ugovora, in četudi ugovorni razlogi neposredno morda ne vplivajo na ugotovitve o obstoju tistih dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo prejšnjo odločitev, je ta vpliv lahko posreden, saj sodišče šele po predstavitvi spornega razmerja z obeh plati pridobi širši in predvsem zanesljivejši vpogled v to razmerje. Na odločanje sodišča o predlogu za izdaje začasne odredbe lahko tudi odločilno vpliva časovna komponenta, t.j. ocena o nujnosti predlaganih ukrepov zavarovanja, ki primarno terja od sodišča tehtanje interesov in prizadetosti pravnega položaja obeh strank v primeru izdaje/neizdaje začasne odredbe, še preden je sodišče v zadostni meri seznanjeno z vsemi okoliščinami, ki bi mu omogočile polni preizkus zahtevanih predpostavk.

Slabo likvidnostno in premoženjsko stanje dolžnika lahko napotuje le na zaključek o objektivni nevarnosti za uveljavitev terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo (I). Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o zavarovanju opr. št. Zg 27/2021 z dne 19. 11. 2021 je razveljavilo in upnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 17. 11. 2021 zavrnilo (II). Odločilo je še, da je upnik dolžan dolžnici povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 551,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (III).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor zoper sklep o zavarovanju začasno odredbo zavrne, podrejeno da, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je v sklepu o zavarovanju z začasno odredbo z dne 19. 11. 2021, s katerim je ugodilo upnikovemu predlogu, ugotovilo obstoj obeh predpostavk za izdajo začasne odredbe iz prvega in drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in da je v izpodbijanem sklepu zavzelo povsem nasprotna stališča, četudi se odločilna dejstva niso v ničemer spremenila, oz. dolžnikov ugovor ni imel vpliva na relevantno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče, če v postopku zavarovanja odloča o ugovoru zoper sklep, ki ga je samo izdalo, ni vezano na svoje prejšnje zaključke in pravna naziranja. Postopek za izdajo začasne odredbe postane kontradiktoren šele po vložitvi ugovora, in četudi ugovorni razlogi neposredno morda ne vplivajo na ugotovitve o obstoju tistih dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo prejšnjo odločitev, je ta vpliv lahko posreden, saj sodišče šele po predstavitvi spornega razmerja z obeh plati pridobi širši in predvsem zanesljivejši vpogled v to razmerje. Na odločanje sodišča o predlogu za izdaje začasne odredbe lahko tudi odločilno vpliva časovna komponenta, t.j. ocena o nujnosti predlaganih ukrepov zavarovanja, ki primarno terja od sodišča tehtanje interesov in prizadetosti pravnega položaja obeh strank v primeru izdaje/neizdaje začasne odredbe, še preden je sodišče v zadostni meri seznanjeno z vsemi okoliščinami, ki bi mu omogočile polni preizkus zahtevanih predpostavk.

5. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi zaključka, da upnik ni uspel izkazati obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ in da tudi ni izkazal, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel zgolj neznatno škodo. Z verjetnostjo upnikove terjatve (na podlagi dolžnikovih ugovornih navedb) se ni ukvarjalo, zato so pritožbene trditve, s katerimi upnik utemeljuje svojo denarno terjatev do dolžnika, neupoštevne. Preizkus pravilnosti odločitve sodišča se v primeru, če je sodišče vsebinsko obravnavalo le eno predpostavko za izdajo začasne odredbe, opravi na podlagi domneve, da so ostale izkazane. Vprašanje njihovega obstoja se odpre šele po ugotovitvi, da je bila odločitev sodišča o neobstoju prve predpostavke napačna.

6. Zaključek prvostopnega sodišča, da upnik ni verjetno izkazal subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, pa je bil po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Upnik je to nevarnost prvenstveno utemeljeval s trditvami o slabem finančnem položaju dolžnika, o njegovi plačilni nesposobnosti. Slabo likvidnostno in premoženjsko stanje dolžnika lahko napotuje le na zaključek o objektivni nevarnosti za uveljavitev terjatve (ki je predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 272. člen ZIZ). Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ so strožji, zahteva se subjektivna nevarnost, ki jo predstavlja neko konkretno in aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove denarne terjatve (pri čemer ni potrebno, da bi imel dolžnik dejanski namen izigrati določenega upnika). Za izkaz subjektivne nevarnosti za uveljavitev upnikove terjatve bi torej moral upnik, kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, izkazati aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja poplačila njegove terjatve, česar pa ni konkretizirano trdil. 7. Tudi dejstva, na katera se sklicuje pritožba, da dolžnik ne plačuje terjatev drugim upnikom, bi lahko pričala le o njegovi plačilni nesposobnosti. Že po naravi stvari pa neplačevanje terjatev drugim upnikom ne napolnjuje zahtevanega standarda "dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena".

8. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da dolžniku z izdano začasno odredbo (s prepovedjo razpolaganja dolžnikovemu dolžniku s terjatvijo) ne more nastati nobena škoda. Prepoved razpolaganja z dolžnikovim premoženjem (terjatvijo) posega v bistvena upravičenja imetnika tega premoženja. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik nima izvršilnega naslova. Restriktiven pristop je še zlasti potreben, kadar se sredstvo zavarovanja nanaša na prepoved oziroma omejitev razpolaganja z likvidnimi sredstvi, ki jih ne nazadnje vsak poslovni subjekt potrebuje za redno poslovanje, in še toliko bolj, če je, kot trdi upnik, dolžnik v likvidnostnih težavah ali celo insolventen. V takšni situaciji si upnik z začasno odredbo ne more več zagotoviti privilegiranega položaja in začasna odredba v taki situaciji presega domet in namen zavarovanja, kot ga je ureja 270. člen ZIZ.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi neuspeha s pritožbo upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.