Jedro

V obravnavani zadevi gre za ti. verzijsko terjatev v zvezi s preplačili invalidnine za telesno okvaro. Po 1. odst. 190. člena OZ v zvezi s 1. odst. 275. člena citiranega ZIPZ-1 mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to vrniti, če je mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Takšno dejansko stanje je podano tudi v konkretnem primeru. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da ni dolžna vrniti preplačila, ni utemeljen.

Glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče šteti, da bi tožena stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, četudi je to storila pomotoma ali pri tem ni bila dovolj skrbna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. .... z dne 17. 9. 2012 v zvezi z odločbo z dne 28. 2. 2012 in ugotovitev, da tožnica ni dolžna vračati preplačila v višini 177,63 EUR iz naslova izplačane invalidnine, saj je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o dolžnosti vračila neupravičeno prejetih zneskov, pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 195. člen Obligacijskega zakonika, po katerem od poštenega prejemnika ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno izplačanih zneskov zaradi telesne poškodbe, kar naj bi bila tudi telesna okvara, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Sodišče dejstev po tej določbi, torej poštenost in dobrovernost ni ugotavljalo, temveč se je postavilo na stališče, da je tožena stranka invalidnino za telesno okvaro izplačevala v napačni višini pomotoma, kar pa pomeni, da je plačevala neobstoječo obveznost in je lahko njena odgovornosti krivdna. V laični pritožbi predlaga, da sodišče zavrne zahtevek tožene stranke za vračilo preveč izplačane invalidnine.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo pred prvostopenjskim sodiščem dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je podrobno utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zaradi česar je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno poudariti predvsem naslednje.

V obravnavani zadevi gre za ti. verzijsko terjatev v zvezi s preplačili invalidnine za telesno okvaro, zato je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve izključno podana v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ). Po 275. členu citiranega ZIPZ-1 je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. V navedenem členu je še določeno, da zavod preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca, v ta namen izda odločbo o ugotovitvi preplačila, določi znesek preplačila in način, po katerem bo preplačilo povrnjeno. Hkrati ta določba daje možnost za odločitev, da se preplačilo povrne v obrokih, ki se odtegujejo od prejemkov, če oseba uživa pokojnino ali kakšno drugo pravico iz obveznega pokojninskega ali invalidskega zavarovanja. Po 1. odst. 190. člena OZ v zvezi s 1. odst. 275. člena citiranega ZIPZ-1 mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage to vrniti, če je mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Prav takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče in pred njim že tožena stranka v izpodbijanih upravnih aktih.

Ob upoštevanju ugovora zastaranj preplačanih mesečnih zneskov invalidnine, v skladu s 1. odst. 347. člena OZ, ki zastarajo v treh letih od vsakokratnega preplačila mesečnega zneska, so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnjeni zakonski pogoji za zahtevano vrnitev 177,63 EUR iz obdobja od 1. 3. 2009 do 30. 9. 2011. Sama višina ugotovljenega preplačila v izpodbijanih upravnih aktih, ki ga je tožnica dolžna vračati obročno v 12 mesecih od vročitve drugostopenjske dokončne odločbe niti ni sporna, in tudi sicer pritožba v tej smeri sodbe sodišča prve stopnje sploh ne izpodbija.

Ker je za verzijske terjatve značilen premik premoženja brez pravnega temelja in s tem obogatitev ene stranke na račun druge, v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uspešno zatrjevati krivdo toženega zavoda. Ne gre niti za stanje po 191. členu OZ, po katerem nima pravice zahtevati nazaj tisti, ki kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, razen če si je pridržal takšno pravico, iz materialnopravnih razlogov, ki so pravilno utemeljeni že v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da lahko gre za preplačilo iz 191. člena OZ takrat, ko je bilo opravljano z darilnim namenom, plačilo tujega dolga ali podobno, in da okoliščine konkretnega primera ni mogoče šteti, da bi tožena stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če tudi je to storila pomotoma ali pri tem ni bila dovolj skrbna.

Končno je zmotno tudi stališče pritožnice, po katerem bi bilo potrebno zahtevano preplačilo invalidnine za telesno okvaro presojati po 195. členu OZ. Navedena določba OZ namreč izključuje možnost zahtevati vračilo neutemeljeno plačanih zneskov odškodnin za ti. negmotno škodo zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če je bila plačana poštenemu prejemniku. Pri verizjski terjatvi zaradi vračila preveč izplačanih zneskov invalidnine za telesno okvaro, gre za neupravičeno prejete zneske denarne dajatve iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne za odškodninsko terjatev iz naslova deliktne odgovornosti v smislu 195. člena OZ, kot zmotno meni pritožnica, zato pritožbeno stališče, da bi bilo potrebno ugotavljati poštenost prejemnika, v konkretni zadevi pravno sploh ne more biti relevantno.

Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti pravilno in zakonito zavrnilo, je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.