Jedro

Po določbi prvega odstavka 22.e člena ZSPJS se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna.

V spornem času je bila vodja oddelka za upravno notranje zadeve odsotna z dela. V času njene odsotnosti formalno nadomeščanje ni bilo urejeno, kljub temu pa je bilo delo vodje oddelka opravljeno. Navedene ugotovitve same po sebi še ne pomenijo, da je tožnica opravila dodatno delo oziroma delo, ki je presegalo pričakovane rezultate dela.

Povečanje števila rešenih upravnih postopkov, zlasti s področja registracije in izbrisa društev, ne pomeni povečanega obsega dela, saj je treba upoštevati trajanje in zapletenost različnih upravnih postopkov. Zato tožnica v spornem obdobju, razen za mesece maj, julij in oktober v letu 2014, ni opravljala dodatnega dela nad svojo redno delovno obremenitvijo oziroma pričakovanimi delovnimi rezultati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za mesece maj 2014, julij 2014 in oktober 2014 obračunati bruto plače v znesku 317,60 EUR mesečno, odvesti davke in prispevke in ji plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, tj. plačilo dodatka za povečan obseg dela za čas od vključno septembra 2013 do vključno aprila 2014, junij 2014, avgust 2014, september 2014 ter od vključno novembra 2014 do vključno decembra 2014 v višini 317,60 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 167,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka (III. točko izreka) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi tožnica lahko imela povečan obseg dela, če bi ob novih zadolžitvah še naprej opravljala svoje delo v nespremenjenem obsegu. Tožnica trdi, da je imela v času odsotnosti vodje oddelka za notranje upravne zadeve bistveno večji obseg dela. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnico razbremenila s prerazporeditvijo njenih nalog na druge zaposlene. Četudi bi bilo to ugotovljeno, je sodišče zmotno zaključilo, da tožnica ni dokazala povečanega obsega dela zaradi vodenja novih upravnih postopkov. Tožnica meni, da je sodišče spregledalo težo in časovno komponento različnih upravnih postopkov, ko se je oprlo na statistične podatke o obsegu njenega dela. Po oceni tožnice se je obseg njenega dela povečal za 80 %. Ob enakih vodstvenih nalogah in delnem prevzemu vodstvenih nalog vodje oddelka se je učinkovitost tožnice povečala na 81,73 %. Sicer pa so povečan obseg tožničinega dela potrdile tudi zaslišane priče. Tožnica je delo opravljala doma, ker ga je imela preveč, da bi ga opravila v službenem času. Po prepričanju tožnice izpovedba načelnice upravne enote ni verodostojna, saj je odgovorna za to, da se nadomeščanje odsotne vodje oddelka ni uredilo in je njene naloge morala opravljati tožnica.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek bodisi zavrne bodisi zniža višino dosojenega dodatka, tožnici pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da obseg dodatnega dela na račun volilnih opravil ni bil tolikšen, da bi bila tožnica upravičena do izplačila dodatka. Del volilnih opravil sicer spada v področje oddelka za upravno notranje zadeve oziroma referata, ki ga je vodila tožnica, opravljala pa jih je vodja oddelka. Glede na to, da je tožnica prevzela volilna opravila od vodje oddelka, ki za ta opravila ni nikoli prejela dodatka, ni podlage za izplačilo dodatka tožnici. Tožena stranka podredno ugovarja višini dosojenega dodatka. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi dodatka v najvišjem možnem odstotku. Višini dodatka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, kljub temu pa bi moralo sodišče glede na obseg volilnih opravil prisoditi dodatek največ v višini 5 %.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice v pritožbi in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ki jih uveljavlja tudi pritožba.

7. Neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni nikakršnih nasprotij med izrekom in razlogi sodbe, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Po določbi prvega odstavka 22. e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v času od septembra 2013 do decembra 2014 vodja oddelka za upravno notranje zadeve A.A. odsotna z dela in da v času njene odsotnosti formalno nadomeščanje ni bilo urejeno, kljub temu pa je bilo delo vodje oddelka opravljeno. Navedene ugotovitve same po sebi še ne pomenijo, da je tožnica opravila dodatno delo oziroma delo, ki je presegalo pričakovane rezultate dela. Neutemeljene so navedbe tožnice, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo le na izpoved načelnice upravne enote in da se ni opredelilo do statističnih podatkov o učinkovitosti tožnice. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica namesto vodje oddelka v letu 2014 sicer v celoti vodila postopke s področja društev in javnih prireditev. Vendar pa je bila obenem razbremenjena nalog, ki spadajo v delokrog njenega delovnega mesta vodje referata za javni red in mir, oziroma se je obseg vodenja postopkov s področja izdaje osebnih dokumentov in ugotavljanja dejanskega prebivališča zmanjšal zaradi prerazporeditve nalog na druge zaposlene. Tožnica ni v celoti nadomeščala odsotne A.A.. Takšen zaključek ni v nasprotju z izpovedjo B.B., da je tožnica prevzela vodenje postopkov v zvezi z društvi in javnimi prireditvami. Vodstvene naloge oddelka je v času odsotnosti vodje opravljala načelnica Upravne enote C. D.D., ki je tudi sama v celoti odločala v upravnih postopkih s področja društev in javnih prireditev. To izhaja zlasti iz izpovedi zaslišanih prič D.D. in A.A.. Takšno dokazno oceno pa potrjujejo tudi listinski dokazi, pri čemer tožnica s podatki o svoji učinkovitosti, ki je bila tudi sicer med nižjimi znotraj oddelka, ni dokazala povečanega obsega dela. Pritrditi je treba tudi oceni sodišča prve stopnje, da povečanje števila rešenih upravnih postopkov, zlasti s področja registracije in izbrisa društev, ne pomeni povečanega obsega dela, saj je treba upoštevati trajanje in zapletenost različnih upravnih postopkov oziroma izpoved A.A., da za branje vloge in statuta društva potrebuje približno eno uro. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, razen za mesece maj, julij in oktober v letu 2014, ni opravljala dodatnega dela nad svojo redno delovno obremenitvijo oziroma pričakovanimi delovnimi rezultati.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnica za mesece maj, julij in oktober v letu 2014 ni upravičena do dodatka za povečan obseg dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela tožnica poleg rednega dela v maju 2014 še volilna opravila v zvezi z zakonodajnim referendumom in z volitvami v ..., v juliju 2014 z volitvami v Državni zbor in v oktobru 2014 z lokalnimi volitvami, ter da je tožnica v tem volilnem obdobju imela povečan obseg dela. Iz izpovedi načelnice upravne enote namreč izhaja, da se je obseg dela v času volilnih opravil povečal, kar je dodatno delo. Ob upoštevanju te izpovedi je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v skladu z 22.e členom ZSPJS toženi stranki naložilo, da tožnici za navedene mesece plača vtoževani dodatek v znesku 317,60 EUR.

11. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni izpodbijala navedb tožnice, s katerimi je utemeljila višino dodatka (20 %), kot to zahteva 212. člen ZPP. Navedbe tožnice glede višine dodatka je izpodbijala šele v pritožbi. Te navedbe tožene stranke pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ker ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. S trditvijo, da je sodišče prve stopnje glede na zatrjevani obseg dodatnega dela ugotovilo le manjši obseg tega na račun volilnih opravil, zaradi česar bi bila tožnica upravičena do dodatka v višini 5 %, tožena stranka ni izkazala, da ni kriva za pozno navajanje.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožb na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.