Jedro

Tožnica pritožbe zoper prvostopenjski sklep na drugostopenjski organ toženca ni vložila, temveč je vložila direktno tožbo na sodišče. Ker tožnica ni izčrpala rednih pravnih poti in je prvostopenjski sklep postal pravnomočen, se tožba zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan, ne da bi sodišče obravnavalo in raziskalo navedbe tožnice v tožbi, ki se nanašajo prav na razloge za nevložitev pravnih sredstev zoper upravne akte tožene stranke. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je imela tožnica možnost vložiti pritožbo, vendar tega ni storila. Tožnica vztraja, da ni imela realne možnosti vložiti pravna sredstva, saj so jo, ne glede na to, da je bil izdan pravilen pravni pouk v odločbah, referentke pri toženi stranki ustno zavajale, da se ni mogoče pritožiti, kar je nedopustno. Tožnica ni upala v konflikt z njimi, saj je mislila, da ji želijo pomagati, zato je s pritožbo počakala, dokler ni začela s strani DURS-a prejemati odločbe za posamezne mesece. Po vložitvi pritožbe pa je bila le-ta kot prepozno vložena zavržena. Trenutno je zoper tožnico v teku tudi že davčna izvršba. Tožnica je že v tožbi predlagala dokaze, med drugim njeno zaslišanje in pa zaslišanje A.A., ki je vodila postopek pri toženi stranki, vendar pa sodišče njenih navedb v izpodbijanem sklepu sploh ni omenilo. Zaradi slabega finančnega stanja si odvetnika ni mogla privoščiti, za brezplačno pravno pomoč pa je izvedela šele potem, ko jo je sodišče pozvalo na dopolnitev tožbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica je dne 3. 10. 2012 vložila tožbo zoper sklep tožene stranke opr. št. ... z dne 24. 5. 2012, s katerim je prvostopenjski organ tožene stranke kot prepozno vloženo, zavrgel pritožbo tožnice, vloženo zoper odločbo Območne enote B., št. ... z dne 1. 2. 2012. Socialni spor je dopusten v primeru, ko so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom. Tožba mora biti vložena pravočasno. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Nadalje je v 2. odstavku 63. člena ZDSS-1 določeno, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, kar očitno med strankama tudi ni sporno, tožnica pritožbe zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 24. 5. 2012 na drugostopenjski organ sploh ni vložila, pa čeprav je bila v pravnem pouku pravilno poučena glede postopka, v zvezi z vložitvijo pritožbe. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila direktno tožbo na sodišče in to šele dne 3. 10. 2012. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izpolnjena osnovna procesna predpostavka, torej da zavarovanec izčrpa redne pravne poti pri toženi stranki, ter da nato v primeru, da se ne strinja z dokončno odločbo, v zakonsko določenem 30-dnevnem roku vloži tožbo pri sodišču. Ker tožnica ni izčrpala rednih pravnih poti in je sklep z dne 24. 5. 2012 postal pravnomočen to pomeni, da ni obstajala pravna podlaga, da bi sodišče v socialnem sporu presojalo pravilnost in zakonitost pravnomočnega sklepa tožene stranke, datiranega z dne 24. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tožničino tožbo zavrglo, kajti kot je to določeno v 75. členu ZDSS-1, po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primeru, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni razčiščevalo, zakaj tožnica ni pravočasno vložila pritožbe zoper izpodbijani upravni akt, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za rešitev predmetne zadeve ni odločilno. Izpodbijani sklep datiran z dne 24. 5. 2012 je namreč že postal pravnomočen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.