Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela na podlagi dopisa, ki ga je kot prilogo k zapisniku sestavil kontrolor. Ni torej točna njena navedba, da zapisnik sploh ni bil sestavljen. V upravnih spisih je namreč zapisnik, ki ga je sestavljal kontrolor, ga delno izpolnil in podpisal, priložil pa mu prej navedeni dopis. Tožnik s tem zapisnikom ni bil seznanjen niti ni bil seznanjen z dopisom kontrolorja in se zato o teh dokazih, za katerih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, ni imel možnosti izjaviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-5018/2015/10 z dne 14. 4. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je kot lastnik kmetijskega gospodarstva pri Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) uveljavljal neposredna plačila za leto 2015. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo vlogo tožnika za 0,08 ha za plačilne pravice zavrgel (1. točka izreka), izplačilo podpore za rejo dveh govedi pa zavrnil (2. točka izreka). Določil je, da pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka). V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je tožnikovo vlogo za plačne pravice za 0,08 ha zavrgel na podlagi tretjega odstavka 27. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2015 (Uradni list RS, št. 13/15, 30/15, 62/15, v nadaljevanju Uredba). Gre za kmetijsko parcelo z oznako št. ..., ki je manjša od 0,1 ha in se zato ta površina ne šteje za prijavljeno. Glede odločitve, da tožniku zavrne izplačilo podpore za rejo govedi, pa je prvostopenjski organ navedel, da je tožnik preprečil izvedbo pregleda za navzkrižno skladnost na kraju samem, kar je po določbi četrtega odstavka 16. člena Uredbe razlog za zavrnitev izplačila.

2. Tožnik je zoper odločitev vložil pritožbo, v kateri je oporekal trditvi prvostopenjskega organa, da je preprečil izvedbo pregleda, opozoril pa tudi, da ni prejel zapisnika, na podlagi katerega bi se lahko seznanil z ugotovitvami uradne osebe in s tem tudi ni imel možnosti, da bi podal svoje pripombe. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 33101-83/2016-3 z dne 8. 8. 2016, njegovo pritožbo zavrnilo, prav tako s sklepom zavrnilo njegov zahtevek za povračilo upravne takse. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi povzel vsebino opomb kontrolorja k zapisniku o pregledu z dne 5. 3. 2015. Ugotovil je, da je bil tožnik o pregledu obveščen dne 3. 3. 2015, da pa je s svojim ravnanjem pregled onemogočil. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU, št. C-536/09 z dne 21. 12. 2009, iz katere izhaja, da so preprečitev pregleda tako namerna dejanja, kot tudi vsako dejanje ali opustitev, ki ga je mogoče pripisati malomarnosti in s katerim je preprečen pregled. Tožnik je v obravnavanem primeru pregled preprečil z aktivnim dejanjem. Iz tega razloga zato zapisnik ni bil izdelan in njegove navedbe glede kršenja procesnih pravic niso utemeljene. Tožnik je bil ob vložitvi vloge, s katero je uveljavljal neposredna plačila za leto 2015, seznanjen z dolžnostjo, da mora zaradi ugotavljanja navzkrižne skladnosti dopustiti izvedbo pregledov na kraju samem in s posledicami, če tega ne bo storil. Drugostopenjski organ je zato tožnikovo pritožbo zavrnil. 3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da njegovemu zahtevku za neposredna plačila v letu 2015 ugodi, podredno pa, naj odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka. Tožnik še predlaga, naj se obravnavana zadeva združi z zadevo, ki se pri sodišču vodi pod opr. št. III U 241/2016, saj gre za zadevo, ki se nanaša na isto dejansko stanje, oziroma enako pravno podlago.

4. Tožnik navaja, da je pri odločanju o njegovi vlogi prišlo do kršitev procesnih in materialnih predpisov, kot tudi do napačne ugotovitve dejanskega stanja. Njegovo kmetijsko gospodarstvo izvaja ukrepe kmetijske politike že več let. Na kmetiji je imel večkrat različne kontrole prvostopenjskega organa, ki so doslej ugotovile pravilno izvajanje ukrepov. Pri kontrolah je vedno sodeloval, vedno je tudi prejel zapisnik, ki se mora ob kontroli sestaviti na kraju samem, kontrolor mu je zapisnik prebral, nanj je lahko podal svoje pripombe. Zapisnik je s tem postal dokaz o poteku in vsebini kontrole, prav tako o zaključkih kontrolnega pregleda. V obravnavanem primeru kontrola ni bila najavljena njemu osebno, pač pa je za to izvedel preko sovaščana A.A., kar ni običajna praksa. S kontrolorjem, ki je prišel dne 5. 3. 2015, je ves čas sodeloval. Pomagal mu je preverjati ušesne številke živali, izmeril je površino hleva, preveril površino zemljišč. Ob pregledu dokumentacije, ki jo hrani v papirnati obliki, pa je prišlo do neprimerne komunikacije s strani kontrolorja. Ni res, da naj ne bi dopustil izvedbe kontrole, saj sta s kontrolorjem skupaj pregledovala njegovo kmetijsko gospodarstvo. Pomen kontrole mu je poznan in pozna tudi svoje obveznosti. Prepričan je, da bi se kontrola lahko nadaljevala bodisi takoj ali v času, ki bi ga določil kontrolor, kar mu je tudi zatrdil, a nadaljevanja kontrole ni bilo. O kontrolnih aktivnostih kontrolorja ni prejel nobenega zapisnika, četudi je bila to dolžnost kontrolorja po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in podzakonskih aktih. Zato ni bil seznanjen z njegovimi ugotovitvami in vse do prejema izpodbijane odločbe ter odločbe drugostopenjskega organa ni vedel za kontrolorjevo mnenje glede kontrolnega pregleda njegove kmetije. S tem mu je bila odvzeta možnost, da bi se o tem izjavil in zato ni mogel zaščititi svojih pravic in interesov, niti mu ni bila dana možnost, da bi predstavil svoj vidik izvedbe kontrole. Napačna je torej ugotovitev tožene stranke, da kontrole ni dopustil. Odhod kontrolorja, ki je rekel, da se bo vrnil v naslednjih dneh, ne more predstavljati glavnega kriterija za zavrnitev njegove vloge.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj njegovo tožbo zavrne. Enako kot v drugostopenjski odločbi poudarja, da preprečitev kontrole niso samo aktivna dejanja, pač pa celo dejanja ali opustitve, ki jih je mogoče pripisati malomarnosti kmeta. Tožnikovo ravnanje je bilo preprečilo izvedbo kontrolnega pregleda, oziroma je tožnik tak pregled onemogočil. Njegove procesne pravice niso bile kršene, saj zapisnik o kontroli sploh ni mogel biti izdelan, tožniku pa je bilo že vnaprej poznano, kakšne so posledice, če kontrolo onemogoči. K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče se je uvodoma opredelilo do tožnikovega predloga za združitev obravnavanega postopka s postopkom, ki se vodi pod opr. št. III U 241/2016. Združitev postopkov ureja 42. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko sodišče s sklepom združi več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo. Tožnik pravilno navaja, da je pri tukajšnjem sodišču, poleg predmetnega upravnega spora, odprt tudi postopek v zadevi opr. št. III U 241/2016. Po podatkih vpisnika tožnik v slednjem postopku s tožbo izpodbija odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-5018/2015/6 z dne 1. 3. 2016, to odločbo pa je tožnik tudi priložil kot dokaz v obravnavani zadevi. Sodišče na tej podlagi ugotavlja, da je odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem postopku, kot tudi odločbo z dne 1. 3. 2016, ki jo izpodbija v zadevi opr. št. III U 241/2016, sicer izdal isti organ, vendar pa je razvidno, da je bil predmet obravnave, torej zahtevek, ki je bil tožniku zavrnjen, v postopkih različen. V obravnavanem primeru je namreč tožnik uveljavljal zahtevek za neposredna plačila za leto 2015 za rejo govedi ter 0,08 ha zemljišča, medtem ko v drugem primeru zahtevek za plačilo za območje z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami za 9,24 ha površine zemljišč, odločitev pa je bila v tej zadevi izdana prej, preden je bil opravljen pregled, ki je sporen v predmetni zadevi. Sodišče torej ugotavlja, da je predmet obravnave v zadevah različen in zato ni sledilo tožnikovemu predlogu, da bi se predmetni postopek in postopek, ki se vodi pod opr. št. III U 241/2016, združila v enotno obravnavo.

8. Tožnik s tožbo izpodbija celotno odločbo tožene stranke, četudi niti v pritožbi niti v tožbi ni oporekal odločitvi tožene stranke, sprejeti v 1. točki izreka, ko je zavrgla njegov zahtevek, s katerim je uveljavljal plačne pravice za 0,08 ha. Tožnik namreč ugotovljeni površini parcele ni nasprotoval, izhaja pa tudi iz podatkov upravnega spisa. Sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka utemeljeno oprla na določbo tretjega odstavka 27. člena Uredbe, vendar pa jo je nepravilno uporabila, torej je napačno uporabila ta materialni predpis. Tretji odstavek 27. člena Uredbe namreč določa, da se vloge in zahtevki za kmetijske parcele, ki so manjše od površine parcele, določene v prvem odstavku 5. člena Uredbe (to je manjše od površine 0,1 ha), zavrnejo in se ta površina parcele ne šteje kot prijavljena površina za posamezno skupino rastlin. Kljub taki dikciji predpisa je namreč tožena stranka tožnikov zahtevek v 1. točki izreka izpodbijane odločbe "zavrgla", namesto pravilno "zavrnila", torej napačno uporabila materialni predpis. Tožniku namreč ni mogoče očitati, da bi bil njegov zahtevek formalno nesposoben za obravnavo (na primer, nepopoln, prepozen, in podobno), kar bi utemeljevalo njegovo zavrženje, pač pa, da ni utemeljen po vsebini in bi ga zato tožena stranka morala zavrniti.

9. Tožnik je v tožbi vsebinsko nasprotoval le odločitvi tožene stranke, ki je v 2. točki izreka zavrnila njegov zahtevek za izplačilo podpore za rejo dveh govedi za leto 2015. Tožena stranka je to svojo odločitev oprla na odločbo četrtega odstavka 16. člena Uredbe, po kateri se vloge za pomoč in zahtevki za plačila zavrnejo, če upravičenec ali njegov pooblaščenec prepreči izvedbo pregleda na kraju samem, zlasti tako, da ne dovoli ali ne omogoči izvedbe pregleda. Tožena stranka namreč trdi, da je tožnik dne 5. 3. 2015 preprečil kontrolorju B.B., da bi opravil vnaprej najavljeni ogled. Iz upravnega spisa je razvidno, da je kontrolor ob ogledu sestavljal zapisnik št. 100347510/CC/1/1, ga delno izpolnil, nato pa mu kot prilogo priložil dopis z dne 6. 3. 2015, v katerem opisuje, kako je potekal ogled in kakšno je bilo ob tem tožnikovo ravnanje. Na tej podlagi je tožena stranka odločila, da je tožnik pregled preprečil in zato zavrnila njegov zahtevek za plačilo. Tožnik je tako v pritožbi kot tudi v tožbi takim ugotovitvam tožene stranke oporekal in zatrjeval, da mu ni bila dana možnost izjave, v kateri bi opisal svoje videnje dogajanja in da tudi ni bil sestavljen zapisnik, na katerega bi lahko podal svoje pripombe. Smiselno torej trdi, da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka.

10. Postopek odločanja o zahtevkih za neposredna plačila v kmetijstvu ureja IV. poglavje ZKme-1 kot posebni upravni postopek. Pred odločanjem o zahtevkih se izvrši kontrola na kraju samem z namenom, da se ugotovijo dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev (prvi odstavek 36. člena ZKme-1). Kontrolor pri kontroli na kraju samem postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek in o opravljeni kontroli sestavi zapisnik (9. odstavek 36. člena ZKme-1), kar pomeni, da mora, poleg pravil, ki jih določa ZKme-1, upoštevati tudi določbe ZUP.

11. Eno od temeljih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela na podlagi dopisa, ki ga je kot prilogo k zapisniku sestavil kontrolor. Ni torej točna njena navedba, da zapisnik sploh ni bil sestavljen. V upravnih spisih je namreč zapisnik, ki ga je sestavljal kontrolor, ga delno izpolnil in podpisal, priložil pa mu prej navedeni dopis. Tožnik s tem zapisnikom ni bil seznanjen niti ni bil seznanjen z dopisom kontrolorja in se zato o teh dokazih, za katerih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, ni imel možnosti izjaviti. Tožena stranka je zato kršila tožnikovo pravico do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

13. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena (2. točka izreka izpodbijane odločbe), vse ZUS-1, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej predvsem tožnika seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami ter mu dati možnost, da se o tem izjavi, nato pa ponovno odločiti o njegovem zahtevku. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki III izreka:

14. Ker je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa ni zastopal odvetnik. Sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti.