Jedro

Tožena stranka je svojo pogodbeno obveznost plačila članarine za leti 1986 in 1987 poravnala z nakazili pooblaščencu tožeče stranke J. I.. Tožeča stranka v postopku ni dokazala, da je bil tak načina plačila v nasprotju s pogodbo. Glede na take ugotovitve sta sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabili materialno pravo, saj zahtevek na izpolnitev pogodbe ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da morata toženca nerazdelno plačati tolarsko protivrednost 420 US dolarjev po srednjem deviznem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1987 dalje do plačila. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da obstoji v izpodbijani sodbi nasprotje med razlogi v zvezi z vsebino dokazov in med samo vsebino dokazov. Ponavlja svoje dosedanje trditve, da iz pogodbe med strankama izhaja pravilen način plačila letne članarine, pri čemer so ustni dogovori neveljavni. Tožena stranka je plačala dolgovani znesek nepooblaščeni osebi. Tožeča stranka je revizijo dopolnila z vlogo, ki jo je poslala sodišču po izteku roka za revizijo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka v reviziji ni točno opredelila. Navedbe v obrazložitvi o protislovju med razlogi sodbe in vsebino dokazov kažejo na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Ker tožeča stranka ni konkretno navedla, v čem naj bi bilo podano nasprotje, revizijsko sodišče ni moglo presoditi utemeljenosti ugovora.

Z revizijskimi razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče tudi ni obravnavalo navedb iz prepozne vloge tožeče stranke, s katero je bila revizija dopolnjena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da v pogodbi med strankama z dne 14.5.1986 ni bil dogovorjen način plačevanja članarine. Da bi bil račun tožeče stranke z dne 23.5.1986 sestavni del pogodbe, tožeča stranka ni dokazala. Tožena stranka je svojo pogodbeno obveznost plačila članarine za leti 1986 in 1987 poravnala z nakazili pooblaščencu tožeče stranke J. I. Tožeča stranka v postopku ni dokazala, da je bil tak načina plačila v nasprotju s pogodbo. Glede na take ugotovitve sta sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabili materialno pravo, saj zahtevek na izpolnitev pogodbe ni utemeljen.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).