Jedro

Vzpenjanje po navpični, približno 30 metrov visoki lestvi z okroglimi prečkami že samo po sebi predstavlja rizično in nevarno delo. Njegova nevarnost in rizičnost pa je še toliko večja, če se opravlja v neosvetljenem premogovniškem jašku približno 400 metrov pod površjem zemlje, kjer si vzpenjalec po lestvi delovni prostor, očitno zgolj v smeri, kamor je usmerjena njegova glava, osvetljuje zgolj z naglavno svetilko. Opravljanje takšnega dela, čeprav ga je njegov opravljalec opravljal pred tem že več let in v času škodnega dogodka ni bilo nobenih posebnosti, predstavlja nevarno dejavnost. Podana so namreč tako objektivna merila (vzpenjanje po visoki navpični lestvi, neosvetljen premogovni jašek, službena dolžnost opravljanja takšnega dela), kot subjektivna merila (nošnja naglavne svetilke, s katero si je med vzpenjanjem lahko osvetljeval le prostor pred glavo), to pa daje podlago za zaključek, da gre, glede na okoliščine konkretnega primera, za nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (točka I izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških (točka III izreka) delno spremeni tako, da se znesek stroškov 1.825,82 EUR nadomesti z zneskom 2.283,28 EUR.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 432,65 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan od prejema te sodbe, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 11. 2018 razsodilo: - pod točko I delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) in toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da v 15 dneh tožniku plača 4.923,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.923,99 EUR od 1. 7. 2017 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 4.990,01 EUR od 1. 7. 2017 do 27. 10. 2017; - pod točko II izreka je zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnika v višini 3.100,64 EUR s pripadki; - pod točko III izreka toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 1.825,82 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitev pod točko III izreka sodbe, torej sklep o stroških postopka. V pritožbi je uveljavljal pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se znesek priznanih stroškov 1.825,82 EUR nadomesti z zneskom 2.283,27 EUR. V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o stroških postopka zmotno ugotovilo končni uspeh tožnika, posledično pa napačno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP. Tožnik je s tožbo zahteval 13.264,64 EUR, upoštevajoč toženkino delno plačilo že po vloženi tožbi 4.990,01 EUR in s sodbo prisojen znesek 4.923,99 EUR, kar skupaj znese 9.914,00 EUR, pa je tožnik uspel s 75 % in ne zgolj 61 %, kolikor je napačno izračunalo sodišče prve stopnje. Toženkino delno plačilo po vloženi tožbi in posledični delni umik tožbe se glede na določbo 158. člena ZPP mora šteti kot tožbeni uspeh tožnika. Upoštevajoč pravilen tožnikov uspeh 75 % in toženkin 25 % pa bi glede na odmerjene potrebne pravdne stroške pravdnih strank bila toženka dolžna tožniku povrniti 2.283,97 EUR, torej 457,45 EUR več, kot ji je bilo prisojeno z izpodbijano odločitvijo.

4. Toženka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe (torej točko I izreka) in posledično odločitev o stroških (točko III izreka). Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti ali delno zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je podana objektivna podlaga zavarovančeve odškodninske odgovornosti. Objektivna odgovornost je izjema, katere uporabo sodna praksa v zadnjih letih oži. V konkretno ugotovljenih okoliščinah tožnikovega vzpenjanja po kovinski lestvi, navpično po neosvetljenem jašku, kjer daje svetlobo le naglavna svetilka, 400 metrov pod površjem zemlje, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Nevarnost, kateri je bil tožnik izpostavljen ob vzpenjanju po sporni lestvi, ni neobičajna za tožnika, ki to delo opravlja že vrsto let, da je z ustrezno pazljivostjo pri hoji ne bi mogel nevtralizirati. Materialnopravno zmoten ter v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka in izpovedbo samega tožnika pa je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni z ničemer prispeval k škodnemu dogodku in očitek toženki, da bi morala bolj ekzaktno navesti, kaj je tožnik naredil narobe. Iz ugotovitev dokaznega postopka in iz izpovedbe tožnika je več kot očitno, da je bil zdrs tožnika v pretežni meri posledica nezbranosti in neprevidnosti tožnika ob vzpenjanju po lestvi, morda po lestvi ni stopal pravilno ali dovolj trdno, ali pa oprijem lestve ni bil dovolj čvrst, kar je toženka pojasnila v svojih vlogah. Upoštevajoč naštete razloge pa je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval vsaj v 30 %. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj za njeno prisojo niso izpolnjeni niti objektivni niti subjektivni kriteriji.

5. Tožnik je na pritožbene očitke toženke odgovoril, da so ti neutemeljeni. Z navedbo primerljive sodne prakse je utemeljeval trditve o pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o podanosti objektivne podlage odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke in izpostavljal pomanjkljivosti toženkinih trditev glede tožnikovih ravnanj, ki bi lahko predstavljala podlago za soprispevek, v zvezi s slednjo pa zatrjeval tudi nedopustne nove pritožbene trditve toženke. Kot neutemeljene je poudarjal tudi toženkine očitke o neizkazanosti pogojev za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev.

O pritožbi toženke Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin tožnikovega poškodovanja ugotovilo (in te ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane), da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela pregledovanja premogovniških jaškov pri zavarovancu toženke, ko mu je med vzpenjanjem po navpični, približno 30 metrov visoki železni lestvi z okroglimi prečkami, v neosvetljenem jašku približno 400 metrov pod zemljinim površjem, kjer si je tožnik delovni prostor osvetljeval le z naglavno svetilko, uporabljal pa je obutev (delovno opremo), ki mu jo je zagotovil delodajalec, malo pred vrhom lestve zdrsnila noga na prečki lestve, zaradi česar se je najprej poskušal z roko zadržati, nato pa je zdrsnil po lestvi navzdol in drsel po njej, dokler se ni uspel z rokama ponovno ujeti za lestev tako, da se je ustavil približno pet metrov nad podestom, kjer je stala lestev. Med tem drsenjem po lestvi in iskanjem oprijema lestve je z desno roko udaril po kovinski traverzi ob robu jaška in se poškodoval. 7. Ob takšnih ugotovljenih okoliščinah tožnikovega dela je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da opravljanje dela tožnika v ugotovljenih okoliščinah, pri katerih je prišlo tudi do tožnikovega zdrsa in posledičnega poškodovanja, predstavlja nevarno dejavnost in posledično objektivno odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca.

Sodna praksa je v zvezi z objektivno odškodninsko odgovornostjo res zavzela stališče, da je ta izjema, podana le v primerih, ko gre za opravljanje dejavnosti, iz katere izvira povečana oz. neobičajna nevarnost, ki je praviloma ni mogoče preprečiti. Tako povečano nevarnost lahko delodajalec sicer zmanjša (npr. z doslednim spoštovanjem pravil o varstvo pri delu), a je ne more znižati na stopnjo, ki ne bi dosegala standarda povečane nevarnosti za nastanek škode. Po ustaljeni sodni praksi1 je nevarna dejavnost tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar terja povečano nevarnost oseb, ki to dejavnost opravljalo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Če nastala škoda izvira iz takšne dejavnosti, je potrebno delodajalčevo odgovornost (v tem primeru odgovornost toženkinega zavarovanca) presojati izključno z uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti. Povečana nevarnost izvira bodisi iz samega običajnega načina opravljanja dejavnosti, bodisi iz objektivnih okoliščin, v katerih se dejavnost izvaja in lastnosti tistega, ki dejavnost opravlja, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo in povzročijo, da sicer nenevarna dejavnost postane nevarna2. Vzpenjanje po navpični, približno 30 metrov visoki lestvi z okroglimi prečkami že samo po sebi predstavlja rizično in nevarno delo. Njegova nevarnost in rizičnost pa je še toliko večja, če se opravlja v neosvetljenem premogovniškem jašku približno 400 metrov pod površjem zemlje, kjer si vzpenjalec po lestvi delovni prostor, očitno zgolj v smeri, kamor je usmerjena njegova glava, osvetljuje zgolj z naglavno svetilko. Tudi po presoji pritožbenega sodišča opravljanje takšnega dela, čeprav ga je njegov opravljalec opravljal pred tem že več let in v času škodnega dogodka ni bilo nobenih posebnosti, predstavlja nevarno dejavnost. Podana so namreč tako objektivna merila (vzpenjanje po visoki navpični lestvi, neosvetljen premogovni jašek, službena dolžnost opravljanja takšnega dela), kot subjektivna merila (nošnja naglavne svetilke, s katero si je med vzpenjanjem lahko osvetljeval le prostor pred glavo), to pa daje podlago za zaključek, da gre, glede na okoliščine konkretnega primera, za nevarno dejavnost3. Pritožbeni očitki o zmotnosti pravnih zaključkov sodišča prve stopnje o podani objektivni podlagi odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca so tako neutemeljeni.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k škodnemu dogodku in s tem zmanjšal odgovornosti toženkinega zavarovanca za tožniku nastalo škodo. Po tretjem odstavku 153. člena OZ se tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (v konkretnem primeru za svojega zavarovanca toženka), lahko delno razbremeni oz. delno oprosti odgovornosti, če zatrjuje in dokaže, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženkine trditve o podanosti soprispevka tožnika, ker ta ni v zadostni meri pazil na to, kako hodi po lestvi, ob ugotovljenih okoliščinah tožnikovega poškodovanja niso dovolj konkretizirane, da bi utemeljevale oziroma dokazovale tožnikov prispevek k nastanku škode. Toženkine pritožbene trditve in sklicevanja na ugotovitve dokaznega postopka in na izpovedbo samega tožnika tako ne morejo omajati materialnopravne pravilnosti takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje. Tega pa tudi ne s pritožbeno prvič izpostavljenim ugibanjem o tem, kaj bi lahko predstavljajo dejanja, ki bi udejanjala tožnikovo nepazljivost kot podlago za njegov soprispevek. Ta so glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP nedopustna.

9. Sodišče prve stopnje je ob presojanju tožnikovega odškodninskega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ugotavljalo in presojalo takoimenovane objektivne in subjektivne kriterije. Tako je v zvezi z ugotavljanjem objektivnega kriterija glede na posplošeno navedbo izvedenca medicinske stroke, da pri tožniku ni prišlo do zunanje spremembe oblike, barve ali površine poškodovanega predela, samo na podlagi predloženih fotografij ugotovilo, da je izgled tožnikove desne dlani drugačen od izgleda tožnikove leve dlani, saj je desni mezinec nekoliko ukrivljen in bolj odstopa od prstanca, kar je še posebej opazno ob primerjavi tožnikovih obeh dlani in kar glede na vidnost in izpostavljenost dlani rok pri tožnikovih stikih z drugimi ljudmi vzbuja pozornost in odziv ljudi. Ob takšnih ugotovitvah pa je sodišče prve stopnje sledilo tudi prepričljivi izpovedbi tožnika, da mu takšna pozornost in odzivnost drugih ljudi povzroča nelagodnost in duševno trpljenje, ki pa sicer ni intenzivno oz. pogosto (subjektivni kriterij). Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o izkazani podlagi za priznanje odškodnine tožniku iz tega naslova, glede na ugotovljeno intenzivnost tožnikovega duševnega trpljenja pa je temu (s prisojo 500,00 ERU) odmerilo tudi primerno denarno odškodnino. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti priznanja odškodnine tožniku za to obliko nepremoženjske škode so tako neutemeljeni.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnika Pritožba tožnika je utemeljena.

11. Utemeljene so pritožbene trditve tožnika o pravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o obsegu pravdnih stroškov, ki jih je dolžna toženka povrniti tožniku, ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo uspeh pravdnih strank. Utemeljene so pritožbene trditve o zmotnosti ugotovljene višine uspeha tožnika, ker je sodišče prve stopnje zmotno pri njegovem ugotavljanju izhajalo iz višine tožnikovega skrčenega tožbenega zahtevka. Utemeljeno tožnik izpostavlja, da je glede na tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval 13.264,64 EUR, uspel v višini 9.914,00 EUR, kolikor znaša seštevek po sodišču prve stopnje prisojenih 4.923,99 EUR in zneska 4.990,01 EUR, ki ga je toženka plačala tekom pravdnega postopka (in tudi glede katerega je tožnik skrčil tožbeni zahtevek) in ki glede na smiselno uporabo 158. člena ZPP šteje kot tožnikov uspeh. Upoštevajoč navedeno pa znaša tožnikov uspeh pred sodiščem prve stopnje 75 % in toženkin 25 %, kar pa glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške pravdnih strank pomeni, da je tožnik upravičen do povrnitve 2.325,12 EUR (kolikor znaša 75 % od po sodišču prve stopnje odmerjenih 3.100,16 EUR), toženka pa do 41,84 EUR (kolikor znaša 25 % od 167,38 EUR). Po medsebojnem delnem pobotanju bi tako toženka bila dolžna tožniku povrniti 2.283,28 EUR in ne 1.825,82 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in sklep o stroških postopka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13. Tožnikovi stroški odgovora na pritožbo znašajo 279,99 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščencu za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/I OT (glede na vrednost točke v času pritožbenega odločanja 0,60 EUR) 375 točk oz. 225,00 EUR, izdatki za stranko po 11. členu OT 4,5 EUR, 22 % DDV v znesku 50,49 EUR.

14. Tožnik s pritožbo v celoti uspel, zato mu je toženka dolžna v celoti povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Njegovi pritožbeni stroški znašajo 152,66 EUR in jih prestavljajo nagrada za pritožbo po tar. št. 21/I OT v priglašeni višini (prvi odstavek 2. člena ZPP) 100 točk, kar je 60,00 EUR (1 točka je 0,6 EUR), izdatki za stranko po 11. členu OT 1,2 EUR, 22 % DDV v znesku 13,46 EUR in sodna taksa za pritožbo v znesku 78,00 EUR.

15. Toženka je tako tožniku dolžna povrniti kot pritožbene stroške skupaj 432,65 EUR, v primeru zamudnega plačila pa tudi zakonske zamudne obresti od nastopa zamude dalje.

1 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 260/2016 in druge. 2 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 360/2016 in druge. 3 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 260/2016, VDSS Pdp 19/2010, VS RS Pdp 956/2017.