Jedro

Pritožnica s pritožbo zoper izpodbijani sklep ni uspela uveljaviti svojega stališča, da ima zaradi tega, ker del nepremičnine, ki se prodaja, predstavlja njen dom, tudi pravico v postopku osebnega stečaja na njem zadržati lastninsko pravico, oziroma ga iz prodaje izločiti. Okoliščine konkretnega primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica pa jih ni uspela izpodbiti, po presoji pritožbenega sodišča narekujejo uporabo določila drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. Dolžnica ni podala nobenih relevantnih trditev, na podlagi katerih bi se pri pritožbenem sodišču pojavil dvom o neizčrpanih pravnih možnostih ali glede potrebe, da dolžnica v nepremičnini po pravnomočnosti sklepa o prodaji ostane daljši čas od časa, ki izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Zato njenega položaja tudi ni presojalo z vidika omejenih možnosti določb ZFPPIPP o podaljšanju časa upravičenega bivanja dolžnice v delu sporne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje stečajni dolžnici naložilo, da mora po prejemu tega sklepa izprazniti nepremičnini z ID znaki: parcela 0000-2/0 in parcela 0000-1/9 (v naravi stanovanjska hiša z apartmaji na naslovu ...) in ju izročiti upravitelju.

2. Dolžnica se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navedla je, da sklep izpodbija v celoti in da uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču je predlagala, da njenemu predlogu ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podredno pa, da ga spremeni na način, da izvede etažiranje nepremičnine in omogoči pritožnici, da ostane v predmetni nepremičnini.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje 24. 7. 2020 s sklepom (p. d. 285), ki je postal pravnomočen 7. 11. 2020, odločilo, da se solastniški delež stečajne dolžnice do 4/10 nepremičnine z ID znaki: parcela 0000-2/0 in parcela 0000-1/9 (v naravi stanovanjska hiša z apartmaji neto tlorisne površine 282 m2, s pripadajočim zemljiščem, na naslovu ...) proda na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene v višini 368.000,00 EUR, skupaj z deležem do 6/10 B. B. (ki je prav tako v osebnem stečaju - zadeva St 000/2014) na istih nepremičninah. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o dolžnosti dolžnice, za katero je ugotovilo, da živi v nepremičnini, ki se prodaja, da jo izprazni in izroči upravitelju, ki skupaj z upraviteljem v zadevi St 000/2014 izvaja dejanja prodaje nepremičnine kot celote. Kot pravno podlago za izdani sklep je navedlo določilo drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP.

5. V skladu z določilom drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP mora sodišče v primeru, če se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik, s sklepom o prodaji dolžniku naložiti, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju.

6. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je v celoti sledilo le navedbam upravitelja, odločitev pa utemeljilo s pavšalnimi navedbami, ki niso izkazane. Ni pa upoštevalo drugih vidikov izpraznitve stanovanja, v katerem stanuje dolžnica. Poudarila je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja nepremičnina stanovanjsko hišo, ki ni etažirana ter da je dolžnica posamezne apartmaje v tej hiši oddajala za turistične namene, zaradi česar pa ti še niso spremenili svoje namembnosti iz stanovanjske v poslovno. Navedeni zaključek pritožnica izpodbija s trditvami, da so edini prostori v pritličju, v katerih biva dolžnica, stanovanjski ter da so ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre pri nepremičnini za stanovanjsko hišo, pretirane, ker so ostali prostori prilagojeni za oddajo v turistične namene.

7. Sodišče prve stopnje je na tretji strani obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da dejstvo, da se del stanovanjske hiše določeno obdobje v letu uporablja za oddajo v najem, še ne more predstavljati odločilnega dejstva za presojo namena uporabe nepremičnine. Pritožnica navedeno ugotovitev v pritožbi zanika s trditvami, da ne gre le za uporabo stanovanjskih prostorov zaradi namena oddaje, pač pa v njihovi prilagoditvi v turistične namene. Na kaj s tem misli, pa iz njenih pritožbenih navedb ni jasno, zato na njih pritožbeno sodišče ne more odgovoriti in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je neizpodbite ugotovitve o rabi prostorov v stanovanjske namene podprlo tudi s stališčem, da bi, v kolikor bi nekdanja zakonca želela svojo hišo razdeliti v stanovanjski in poslovni del, to storila z etažiranjem posameznih delov v hiši, česar pa nista storila. Na tak zaključek pritožnica sicer odgovori, da stavba ni bila etažirana, ker doslej ni bilo nobene potrebe po tem, s čimer pa ne uspe izpodbiti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

8. Bistvena vsebina pritožbe pa je stališče dolžnice, da je sedaj, ko sta z bivšim možem v osebnem stečaju in se prodaja njuno premoženje za poplačilo dolgov, nastopila potreba, da se izvede etažiranje, ker je etažna lastnina tista, ki je ravno namenjena vzpostavitvi stanja, ko je lahko več posameznikov lastnikov dela nepremičnine v celoti, ne da bi lastninsko stanje tvorilo solastnino. Trdi, da bi bili posamezni deli nepremičnine, ki bi lahko predstavljali počitniško stanovanje ali stanovanje za stalno bivanje, glede na lokacijo, bolj tržno zanimivi za nakup kot celotna stavba in da bi se na ta način morda iztržilo še več kot v primeru prodaje celotne stavbe. Navedenih trditev, ki se nanašajo na predmet prodaje, pritožbeno sodišče ni presojalo, ker se ne nanašajo na izpodbijani sklep.

9. Presojalo pa je trditve pritožnice, s katerimi izpodbija razloge sodišča prve stopnje o višini dolgov, s katerimi je odgovorilo na trditve dolžnice, da za poplačilo dolgov ni potrebno unovčiti celotne nepremičnine. Izrecno se je do tega vprašanja opredelilo s tem, ko je zaključilo, da bo nedvomno potrebna za poplačilo dolgov prodaja celotnega premoženja in da je ob pridobitvi solastniškega deleža na nepremičnini od nekdanjega zakonca dolžnica vedela, da je nepremičnina zastavljena in za kakšen dolg, ter da je bila tudi seznanjena z dejstvom, da upnik zahteva plačilo svoje zapadle terjatve. Pritožnica tem razlogom sodišča prve stopnje ugovarja pavšalno. Ne trdi da bi bila višina njenega dolga nižja od vrednosti njenega lastniškega deleža na nepremičnini, ki se prodaja, niti za koliko. Trdi pa, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj interese upnika, ne pa njenih pravic da zadrži nepremičnino, ki jo uporablja kot dom ter da s tem ni upoštevalo načela sorazmernosti. Pri tem se je sklicevala na neenak položaj s položajem dolžnikov v izvršbi, v kateri naj bi sodišče lahko upniku odreklo prodajo nepremičnine (oziroma njenega dela) za poplačilo dolga, kar predlaga tudi za svoj primer.

10. Načelo sorazmernosti pomeni tehtanje pravice upnika do poplačila, s pravico dolžnika do doma. Kadar gre za nizko vrednost upnikove terjatve ali za nizko vrednost dolžnikove nepremičnine, na katero poseže upnik z izvršbo zaradi poplačila svojega dolga, mora sodišče, ki odloča o prodaji, tehtati, ali bi prodaja nepremičnine huje prizadela pravico lastnika, ki mu ta nepremičnina predstavlja dom, ali pravico upnika, da dobi plačano svojo terjatev s prodajo dolžnikove nepremičnine. Za tak primer pa v konkretnem primeru ne gre. Sicer pa glede na pravnomočen sklep o prodaji dolžnica s pritožbo zoper izpodbijani sklep tudi ne more več doseči spremembe sklepa o prodaji, v katerega želi poseči s pritožbenim predlogom, da naj pritožbeno sodišče odloči, da naj se izvede etažiranje nepremičnine tako, da se dolžnici omogoči lastništvo na posameznem delu stavbe. Izrek izpodbijanega sklepa se glasi na dolžnost dolžnice, da na podlagi pravnomočnega sklepa o prodaji stanovanjske hiše, nepremičnino izprazni.

11. Če je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa dolžnici v zvezi z odločitvijo o prodaji nepremičnine še dodatno pojasnilo, da je bilo ekonomsko nesmiselno in neučinkovito izvajati etažiranje nepremičnine, ker jo je treba unovčiti zaradi poplačila dolga ločitvenega upnika, ne pa za zagotovitev lastninske pravice na posameznih delih sedanjima lastnikoma, pritožnica neutemeljeno trdi, da so ti razlogi pavšalni.

12. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo očitku pritožnice, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica zaradi začetka stečajnega postopka že dalj časa seznanjena s tem, da obstaja možnost, da se bo morala po prodaji tudi izseliti iz navedene nepremičnine. Pri tem ni pomembno dejstvo, da se je začetku postopka osebnega stečaja upirala, na kar opozarja v pritožbi, saj je postal sklep o začetku postopka pravnomočen. Glede na potek postopka, ki se je začel v letu 2015 in dejstvo, da je Višje sodišče v Ljubljani sklep o prodaji z dolžnostjo dolžnice, da sporno nepremičnino izprazni, s sklepom Cst 228/2020 (nazadnje) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek 1. julija 2020, sodišče prve stopnje pa je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijani sklep skoraj leto dni pozneje, ni mogoče slediti neizkazanim trditvam dolžnice, da si ne more urediti drugega stanovanja zaradi stiske in kratkega časa, v katerem mora nepremičnino po izpodbijanem sklepu izprazniti.

13. S tem pa se izkaže, da pritožnica s pritožbo zoper izpodbijani sklep ni uspela uveljaviti svojega stališča, da ima zaradi tega, ker del nepremičnine, ki se prodaja, predstavlja njen dom, tudi pravico v postopku osebnega stečaja na njem zadržati lastninsko pravico, oziroma ga iz prodaje izločiti. Okoliščine konkretnega primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica pa jih ni uspela izpodbiti, po presoji pritožbenega sodišča narekujejo uporabo določila drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. Dolžnica ni podala nobenih relevantnih trditev, na podlagi katerih bi se pri pritožbenem sodišču pojavil dvom o neizčrpanih pravnih možnostih ali glede potrebe, da dolžnica v nepremičnini po pravnomočnosti sklepa o prodaji ostane daljši čas od časa, ki izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Zato njenega položaja tudi ni presojalo z vidika omejenih možnosti določb ZFPPIPP o podaljšanju časa upravičenega bivanja dolžnice v delu sporne nepremičnine.

14. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 356. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).