Jedro

Tožena stranka ni bila pooblaščena, da sporni akceptni nalog predloži v vnovčenje. Za izvršitev tega posla je tožeča stranka pooblastila (le) družbo P. d.o.o.. Tožena stranka je glede sporne vnovčitve akceptnega naloga ravnala kot poslovodja brez naročila (pooblastila), saj je opravljala tuj posel z namenom, da zase obdrži doseženo korist, čeprav je vedela, da je posel tuj (razpolagala je z denarnimi sredstvi na računu tožeče stranke).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (ur.l. RS 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77 (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, da tožena stranka ni upravičena vnovčiti spornega akceptnega naloga. Prav tako je ugodilo denarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 179.339,00 SIT.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Upravičenje imetnika akceptnega naloga za vnovčenje le-tega temelji na pooblastilu dolžnika - akceptanta, s katerim ta imetnika pooblasti, da akceptni nalog predloži na vnovčenje APP (prej SDK). S tem ga pooblasti, da namesto njega razpolaga z denarnimi sredstvi na njegovem računu. To pooblastilo navadno ni neomejeno, temveč je vezano na izpolnitev določenih pogojev. Akceptni nalog je bil namenjen namreč zavarovanju plačila določene obveznosti. S sprejemom pooblastila je med dolžnikom - akceptantom in pooblaščencem (upravičencem do vnovčenja - 770. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR) sklenjena pogodba o naročilu (749. čl. ZOR). Zanjo pa je značilna zaupnost razmerja med pogodbenima strankama, ki pooblaščencu nalaga, da prevzeti posel (predložitev akceptnega naloga v vnovčenje), ki je sicer lahko v njegovo korist (770. čl. ZOR), izvrši osebno (1. odst. 753. čl. ZOR), razen če bi bilo drugače dogovorjeno (2. odst. 753. čl. ZOR). Slednjega nobena od pravdnih strank ne trdi.

Med pravdnima strankama, upoštevaje njune trditve, ni bilo sporno, da je bil akcepni nalog izdan v korist družbe P. d.o.o. in ne tožene stranke. Tožena stranka ga je po lastnih trditvah dobila od družbe P. d.o.o. "kot jamstvo za izterljivost terjatve" (l.št. 8), ki jo je pridobila s pogodbo o odstopu terjatve št. 6 (priloga B 4). Če pa je tako, tožena stranka ni bila pooblaščena, da sporni akceptni nalog predloži v vnovčenje (prim. zgoraj). Za izvršitev tega posla je tožeča stranka pooblastila (le) družbo P. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je tako v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe odločilo pravilno.

Tudi odločitev o denarnem delu tožbenega zahtevka (2. tč. izreka izpodbijane sodbe) je materialnopravno pravilna.

Že je bilo obrazloženo, da tožeča stranka ni pooblastila tožene stranke, da ta v svojo korist predloži sporni akceptni nalog v vnovčenje. Ker pa je tožena stranka storila prav to (neizpodbinjane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje), mora izročiti prejeto korist - v konkretnem primeru znesek, ki je bil tožeči stranki z delnim vnovčenjem akceptnega naloga že odtegnjen (227. čl. ZOR).

Tožena stranka je glede sporne vnovčitve akceptnega naloga namreč ravnala kot poslovodja brez naročila (pooblastila), saj je opravljala tuj posel z namenom, da zase obdrži doseženo korist, čeprav je vedela, da je posel tuj (razpolagala je z denarnimi sredstvi na računu tožeče stranke).

Iz doslej razloženega sledi, da ni pomembno, ali je tožeča stranka dolgovala toženi stranki kot prevzemniku terjatve in ne več družbi P. d.o.o. (odstopniku terjatve) znesek, na katerega je bil izpolnjen sporni akceptni nalog. S tem v zvezi je treba dodati, da je bila tožeča stranka najkasneje v tem postopku obveščena o specifikaciji odstopljene terjatve (priloga B 5), ker tožeča stranka ni navajala, da ji terjatve, razvidne iz izpiska iz kontne kartice, ki se nanaša na tožečo stranko, ne bi bile znane.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).