Jedro

Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, pravočasnost predloga torej ni bistvena, zato niti z njo povezana pravna vprašanja za zadevo niso pomembna.

Glede na stališče, da revidenti s tem, ko niso izpolnili svojega trditvenega in dokaznega bremena za uporabo izrednega pravnega sredstva, v fazi njegovega predhodnega preizkusa ni bilo podlage (potrebe) po ugotavljanju nadaljnjih dejstev, ki bi kazala na upravičenost predlagateljev vpisa garažne stavbe v kataster, da to stori tudi v imenu revidentov, je tudi vprašanje, ali je veljavnost pogodbe o upravljanju podzemnih garaž predhodno vprašanje v postopku obnove, brezpredmetno.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revidenti sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 02132-28/2012-12-VP z dne 8. 10. 2014. S tem sklepom je prvostopenjski organ zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku o vpisu podzemne garaže, identifikacijska št. 15, v kataster stavb, ki je bil končan s sklepom istega organa, št. 02132-01997/2009-2 z dne 23. 3. 2010. Obnovitveni razlog naj bi bil po navedbah tožnikov podan, ker je predlog za vpis v kataster stavb vložil upravnik, ki ni bil njihov zakoniti zastopnik, saj z njim niso imeli sklenjene veljavne pogodbe o upravljanju večstanovanjske stavbe na naslovu .... Svojo odločitev je prvostopenjski upravni organ oprl na ugotovitev, da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, predlog prvega, četrtega in petega tožnika ter šeste in devete tožnice pa je tudi prepozen. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so skupno revizijo vložili v uvodu navedeni tožniki in Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju revidenti).

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po četrtem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Te pravice med drugim nima oseba, ki vloži revizijo za stranko brez ustreznega pooblastila.

5. Po določbi drugega odstavka 95. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se pri vprašanju zastopanja v revizijskem postopku primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, mora pooblaščenec za vložitev izrednega pravnega sredstva predložiti novo strankino pooblastilo. To pooblastilo pa mora glede na določbo prvega odstavka 98. člena ZPP predložiti ob prvem procesnem dejanju, torej ob vložitvi revizije. V skladu s petim odstavkom istega člena sodišče, ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena, odvetniku ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak pravno sredstvo zavrže. 6. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da pooblaščenka reviziji ni priložila pooblastila za zastopanje Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, kar pomeni, da revizija v tem delu ni dovoljena.

7. Tudi sicer je revizija dovoljena le, če je za to izpolnjen eden od pogojev iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

8. Revidenti so uveljavljali dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

9. Kot pomembno navajajo vprašanje v zvezi s pravočasnostjo predloga za obnovo postopka (ter v zvezi s tem vprašanje začetka teka subjektivnega roka za vložitev predloga), glede obnovitvenega razloga pa vprašanje, ali se veljavnost pogodbe o upravljanju večstanovanjske stavbe (podzemnih garaž) z dne 1. 4. 2008 rešuje kot predhodno vprašanje. Zgolj pavšalno so navedli tudi, da je revizija dovoljena zaradi neenotne sodne prakse oziroma zaradi odstopa od sodne prakse.

10. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od soden prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(1) Revidenti teh zahtev niso izpolnili.

11. Sodišče prve stopnje se je pri presoji izpodbijanega akta omejilo le na presojo izkazanosti obnovitvenega razloga, saj že neizpolnjevanje tega pogoja zadošča za ugotovitev, da je akt zakonit. Ker izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, pravočasnost predloga ni bistvena, zato niti z njo povezana pravna vprašanja za zadevo niso pomembna.

12. Pomembno tudi ni vprašanje v zvezi z veljavnostjo pogodbe o upravljanju podzemnih garaž z dne 1. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je namreč pritrdilo upravnemu organu, da revidenti z navedbo okoliščine, da predlagatelja spornega vpisa etažne lastnine za podzemne garaže (stavba 16) nista bila upravnika tudi njihove stanovanjske stavbe na naslovu ... (stavba 17), niso izkazali obnovitvenega razloga nepravilnega zastopanja v postopku(2), ter da je zato upravni organ brez potrebe presojal pogodbo o upravljanju garaž z dne 1. 4. 2008 in izkazanost predloga za vpis garaž. Stališče sodišča je torej bilo, da revidenti s tem, ko niso izpolnili svojega trditvenega in dokaznega bremena za uporabo navedenega izrednega pravnega sredstva, v fazi njegovega predhodnega preizkusa ni bilo podlage (potrebe) po ugotavljanju nadaljnjih dejstev, ki bi kazala na upravičenost predlagatelja vpisa garažne stavbe v kataster, da to stori tudi v imenu revidentov. Ob takem stališču je tudi vprašanje, ali je veljavnost pogodbe o upravljanju podzemnih garaž predhodno vprašanje v postopku obnove, brezpredmetno.

13. Ker revidenti uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije niso izkazali niti s splošno in nekonkretizirano navedbo, da naj bi izpodbijana sodba odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma da gre v zadevi za neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje(3), jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

14. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Prim. sklepi X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015. (2) V skladu z 10. točko 260. člena ZUP se postopek, končan z dokončno odločbo, obnovi, če stranke ni zastopal tisti, ki jo po zakonu lahko zastopa, če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, po zakonu pa bi jo bil moral zastopati, ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je stranka kasneje odobrila procesna dejanja.

(3) Na kakšen način mora biti odstop oziroma neenotnost sodne prakse izkazan, je Vrhovno sodišče pojasnilo v številnih sklepih, kot npr.: X Ips 341/2013, X Ips 432/2014, X Ips 86/2015, X Ips 41/2016.