Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti, je nerazumljiva ter tudi sama s seboj v nasprotju. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za mesec november 2020 prisodilo plačilo v višini 913,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za mesec december 2020 pa plačo v višini 861,17 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je sodišče izračunalo prisojena zneska in kaj natančno je pri tem upoštevalo oziroma kaj ta zneska dejansko sploh zajemata.

Stroški v zvezi z delom (kot so stroški za prevoz na delo in stroški, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, urejeni v 130. členu ZDR-1) niso sestavni del plače in se tudi po davčnih predpisih obravnavajo drugače kot plača. Terjatev iz teh dveh naslovov tako ni mogoče obravnavati kot enovito celoto, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača glavnico v višini 1.774,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za plačilo za mesec november 2020 v višini 913,22 EUR od 19. 12. 2020 dalje do plačila ter za plačo za mesec december 2020 v višini 861,17 EUR od 19. 1. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino v znesku 188,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo še izvršilne stroške v znesku 66,00 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi od 30. 9. 2021 dalje do plačila (III. točka izreka) ter stroške tega delovnega spora v znesku 661,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnik v mesecu decembru 2020 delo opravljal le do 15. 12. 2020, nato pa je bil do konca meseca na neplačanem dopustu v tujini. Delovnih ur, ki jih navaja, ni opravil. Višina plače je bila obračunana in plačana v višini pogodbenega zneska, do višjega zneska tožnik ni upravičen. Po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je bila tožniku poslana pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki pa je ni podpisal. Tožnik je s svojimi ravnanji delodajalca oškodoval. Meni, da do plačila odpravnine po 79. členu ZDR-1 tožnik ni upravičen. Iz sodbe izhaja, da je bila pogodba za določen čas sklenjena 14. 9. 2021 in je veljala do 13. 1. 2021, kar je nerazumljivo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem glede na navedbe v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je iz pritožbe razvidno, da se sodba izpodbija v celoti, navedeni pa so tudi pritožbeni razlogi.

6. Iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP med drugim izhaja zahteva po popolnih, jasnih in notranje skladnih razlogih, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev v izreku, in zahteva po skladnosti izreka z obrazložitvijo. Namen te določbe je omogočiti preizkus odločitve, neuspeli stranki pa vložitev učinkovitega pravnega sredstva.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne dosega zgoraj opisanega standarda, je nerazumljiva ter tudi sama s seboj v nasprotju. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za mesec november 2020 prisodilo plačilo v višini 913,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za mesec december 2020 pa plačo v višini 861,17 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je sodišče izračunalo prisojena zneska in kaj natančno je pri tem upoštevalo oziroma kaj ta zneska dejansko sploh zajemata. Iz tožnikovih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da vtoževana zneska obsegata tako razliko v plači kot stroške v zvezi z delom, to pa zgolj povsem nekonkretizirano omenja tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi, vendar na način, ki ne omogoča preizkusa, saj so umanjkali razlogi o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve tako ni razvidno, kolikšen znesek iz posameznega naslova (plača, stroški v zvezi z delom) je sodišče prve stopnje tožniku priznalo za posamezni mesec in na kakšni podlagi. Ni razvidno, koliko ur dela je tožnik opravil v mesecu novembru in koliko v mesecu decembru 2020, kolikšen znesek plače1 bi mu glede na zatrjevani dogovor z delodajalcem in glede na zatrjevano število opravljenih ur pripadal, kolikšen znesek plače mu je bil obračunan in koliko izplačan v neto znesku ter kakšna je razlika za posamezni mesec. Nadalje ni razvidno, koliko kilometrov v posameznem mesecu je opravil tožnik s svojim vozilom za zatrjevane službene poti na terenu, prav tako ni utemeljitve glede višine vtoževane in očitno2 v celoti priznane terjatve iz naslova stroškov v zvezi z delom.

8. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (2. odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-13). Stroški v zvezi z delom (kot so stroški za prevoz na delo in stroški, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, urejeni v 130. členu ZDR-1) tako niso sestavni del plače in se tudi po davčnih predpisih obravnavajo drugače kot plača. Terjatev iz teh dveh naslovov tako ni mogoče obravnavati kot enovito celoto, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.

9. Nadalje sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve ugotavlja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz točke 11 pa je razvidno, da sodišče šteje, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj mu je iz tega razloga prisodilo odpravnino po 79. členu ZDR-1. Odpravnina po tej določbi zakona namreč pripada delavcu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede prisojene odpravnine v znesku 188,12 EUR so si tako razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v diametralnem nasprotju.

10. Pritožbeno sodišče je po navedenem ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo zaradi njene pomanjkljive in protislovne obrazložitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedeno kršitev lahko odpravi samo slednje z novo izdelavo sodbe in skrbnejšo oceno izvedenih dokazov oziroma primerno opredelitvijo do celotnega ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva.

11. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida spora, zato jo je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Pojem plača v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto zneske. Iz obrazložitve ni razvidno, ali zatrjevani dogovor o plačilu za delo v višini 5,00 EUR na uro predstavlja bruto ali neto znesek. 2 „Očitno“ iz razloga, ker iz izreka izhaja, da je sodišče tožniku (vsaj za mesec december 2020) priznalo plačo in ne stroškov v zvezi z delom. 3 Ur. l. RS št. 21/2013