Jedro

Samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožnik je s tožbo zahteval, da se izpodbijana odločba odpravi.

3. Po opravljenih poizvedbah v azilnem domu dne 26. 4. 2024 je sodišče ugotovilo, da je tožnik 24. 4. 2024 zapustil njihove prostore in se tja ni več vrnil (glej uradni zaznamek z dne 26. 4. 2024 in e-pošta Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov z dne 29. 4. 2024).

4. Tožba ni dovoljena.

5. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

6. Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

7. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo jeuveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.1

8. Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor2. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

1 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020. 2 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.