Jedro

Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal, da se do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari zadrži: (-) izvršitev izpodbijane odločbe toženca št. ... z dne 22. 5. 2026 v zvezi z odločbo ZPIZ, Območna enota A. št. ... z dne 11. 11. 2025 in (-) postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ki ga je začel tožnikov delodajalec B. d. o. o., C. (sedež), vključno s postopkom za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, o čemer se obvestita tožnikov delodajalec in Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi; in da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa o začasni odredbi (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka izdaje začasne odredbe (II. točka izreka).

2.Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma zadevo vrne v postopek vnovičnega odločanja. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sklepa ugotovilo, da je v konkretni zadevi "terjatev" ugotovitev invalidnosti tožnika oziroma, ali je pri tožniku podana invalidnost s potrebnimi stvarnimi razbremenitvami. Naveden zaključen sodišča je nepravilen, saj tožnik s tožbo zahteva odpravo odločb, ker zdravljenje ni zaključeno oziroma odpravo odločb zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede razbremenitev. Nepravilen je zaključek sodišča, da tožnik tožbi in predlogu ni priložil zadostnih listinskih dokazov. Ni jasno, katere listinske dokaze bi moral predložiti, da bi bilo dokazno breme zadostno. Za pravilno razsojo je potrebno strokovno znanje s področja medicine. Sodišče je kršilo pravila ZPP o dokazni oceni in pravila ZIZ o tem, da se odloča s stopnjo verjetnosti, ko je zahtevalo neimenovane dodatne dokaze, pri čemer je lahko takšen dokaz le izvedensko mnenje. Tožnik razpolaga z mnenjem izvedenca s področja medicine dela, pridobljenim v predhodnem postopku, ko je uspel z zahtevkom na odpravo odločb na podlagi mnenja izvedenca, da zdravljenje ni zaključeno. Sodišče je v obrazložitvi sicer omenilo mnenje izvedenca v zadevi I Ps 221/2024 in sprejelo zaključek, da je tožnik že opravil zdravljenje, ki je kot "bodoče nadaljnjo zdravljenje" izhajalo iz izvedenskega mnenja, ob tem pa je prezrlo navedbe in dokaze tožnika o bodočem zdravljenju, ki ga bo opravljal sedaj oziroma v bližnji prihodnosti, ker zdravljenje še ni zaključeno. Sodišče se je glede vprašanja "zaključka zdravljenja" sklicevalo na presojo osebne zdravnice, ki je podala predlog za novo oceno na invalidsko komisijo. Tudi v zadevi I Ps 221/2024 je predlog za oceno invalidnosti za tožnika podal osebni zdravnik tožnika, ki pa je bil napačen. Predlog osebne zdravnice ne more predstavljati edinega temelja, na podlagi katerega je sodišče sprejelo zaključke glede verjetnosti obstoja terjatve. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da skladno s sodno prakso ugotavljanje invalidnosti ni več zamejeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja, in da jo je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker se s potekom časa lahko zdravstveno stanje spremeni, izjemoma tudi na boljše. Sodišče je s tem v zvezi citiralo sodbo Psp 243/2022 in prezrlo sodbe I Ps 221/2024, Psp 220/2024 in Psp 150/2021. Sodna praksa glede vprašanja ugotavljanja invalidnosti v zvezi z zaključenim zdravljenjem ni enotna in se razhaja (sodba Psp 115/2023 in Psp 63/2019). Oceno izboljšanja zdravstvenega stanja lahko poda le izvedenec medicinske stroke. Sodišče se v sklepu ni opredelilo glede nadaljnje zdravstvene obravnave tožnika v protibolečinski ambulanti. Tudi izvršitev izpodbijanih odločb bo tožniku povzročila škodo, saj bi skladno z izpodbijanima odločbama opravljal delo v obsegu, ki ni skladno z njegovimi delovnimi zmožnostmi (ker zdravljenje še ni zaključeno in zato njegova delazmožnost ni popolno ugotovljena), prav tako pa bo tožniku nastala občutna škoda, ker bo v posledici izpodbijanih odločb najverjetneje ostal brez zaposlitve. Odločitev organa druge stopnje posega v njegovo pravico do dela in do socialne varnosti. Z izpodbijanima odločbama so mu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja v obsegu, ki ni v korelaciji z njegovim dejanskim zdravstvenim stanjem in preostalo delovno zmožnostjo. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, s čimer je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede verjetnosti obstoja terjatve je sodišče odločilo rigorozno in s tako visokim dokaznim standardom, da tožniku dejansko onemogoča učinkovito pravno varstvo z začasno odredbo. Nepravilen je zaključek sodišča, da je v sedanji fazi postopka več okoliščin takšnih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitvah, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo. Tožnik je s tem, ko je izvedenec v zadevi I Ps 221/2024 že podal izvedensko mnenje, da zdravljenje še ni zaključeno, in s predložitvijo zdravstvene dokumentacije, ki dokazuje, da se še zdravi, zadostil pogojem obstoja verjetnosti terjatve. Sodišče je spregledalo in ni ocenilo, da ima tožnik še preglede in se zdravi, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče je s tem, ko je razlogovalo, ali je zdravljenje zaključeno ali ni, poseglo na medicinsko področje in na polje meritorne odločitve, kar je narekovalo zmotno uporabo materialnega prava glede ugotavljanja obstoja terjatve. Delodajalec je tožnika že obvestil o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je v neposredni vezi z izpodbijanima odločbama, saj brez obstoja izpodbijanih odločb ne bi imel podlage za začetek postopka redne odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je mogoče preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge na katerih temelji sprejeta odločitev.

6.Tožnik je vložil predlog za izdajo začasne odredbe, za zavarovanje nedenarne terjatve, s katero je predlagal zadržanje izvršitev izpodbijanih odločb toženca in postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7.V zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi je predlagal, da se do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari zadrži postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ki ga je začel tožnikov delodajalec, vključno s postopkom za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, o čemer se obvestita tožnikov delodajalec in Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8.Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).

9.Hkrati je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal, da se do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari zadrži izvršitev izpodbijane odločbe toženca z dne 22. 5. 2026 v zvezi z odločbo ZPIZ, Območna enota A. z dne 11. 11. 2025.

10.Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v prvem odstavku 70. člena določa, da lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Skladno s četrtim odstavkom 70. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati vsaj še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

11.Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.

12.V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 22. 5. 2026 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 11. 11. 2025, s katero je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lahko delo, pri katerem ročno premešča bremena do 5 kg, zmožen za delo s hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, za delo, pri katerem se giba v hrbtenici v okviru ergonomskih kotov, brez pogostega prepogibanja, ki se lahko opravlja le občasno v prisilni drži hrbtenice, psihično manj zahtevno delo s polnim delovnim časom od 22. 10. 2025 dalje.

13.Tožnik je glede na vsebino predloga, ki se nanaša na zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb toženca, predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe, saj se vsebina predloga za začasno odredbo, prekriva s tožbenim zahtevkom. Za izdajo regulacijske začasne odredbe pa je pristop restriktiven. Njena izdaja je omejena le na izjemne in nujne primere, da se prepreči, da (kasnejše) sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena.

14.Dokazovaje verjetnosti obstoja terjatve z mnenjem specialista medicine dela, v tej fazi odločanja ni utemeljeno. Verjetnost, da je zdravljenje pri tožniku zaključeno izhaja iz izvedenskih mnenj obeh invalidskih komisij, ki sta v bistvenem skladni (invalidska komisija II. stopnje je ugotovila še, da je pri tožniku potrebna dodatna razbremenitev - psihično manj zahtevno delo). Pri podaji obeh mnenj je bila upoštevana celotna medicinska dokumentacija ter ugotovitve posameznih specialistov, na podlagi katerih je bil podan zaključek, da je zdravljenje tožnika končano, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti od 22. 10. 2025 dalje, in da ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, tj. ''komercialist na terenu''.1 Tako ni mogoče šteti za verjetno, da bi bil tožnik glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zmožen opravljati delo brez kakršnihkoli omejitev. Zato pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo previsok standard verjetnosti, ni mogoče slediti. Drugačne presoje tudi ne utemeljujejo trije izvidi specialistov, ki jih je priložil tožnik. Kot je ob upoštevanju enotne sodne prakse pritožbenega sodišča pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Invalidnosti tako ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja je v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.

15.V tej fazi postopka okoliščine, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti in so potrebne stvarne razbremenitve, prevladujejo nad tistimi, ki kažejo na to, da zdravljenje še ni zaključeno. Strokovno odločitev toženca o tožnikovi preostali delazmožnosti in posledično, ali lahko tožnik glede na zdravstveno stanje brez nastanka škode za njegovo zdravje opravlja svoje dosedanje delo brez dodatnih razbremenitev, bo sodišče ugotavljalo v nadaljnjem sodnem postopku.

16.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi bil obstoj terjatve izkazan s sodbo I Ps 221/2024, s katero je sodišče ob upoštevanju izvedenskega mnenja ugotovilo, da zdravljenje pri tožniku še ni bilo zaključeno. Dejansko stanje se je pri tožniku v tem času spremenilo, zato navedena odločitev ne more predstavljati relevantne podlage za utemeljitev obstoja terjatve v obravnavani zadevi. Iz izvedenskega mnenja, izdelanega v postopku I Ps 221/2024, izhaja, da je bila pri tožniku potrebna nova operacija ter dodatna diagnostika degenerativnih sprememb vratne hrbtenice ter utesnitev na nivoju zapestij, klinično psihološka obdelava in zdravljenje pri psihiatru in nato nova ocena na invalidski komisiji. Gre za dejansko stanje, ki je različno od okoliščin obravnavanega primera, saj je tožnik navedena zdravljenja že opravil.

1.Zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb toženca, za kar se zavzema tožnik, bi dejansko pomenilo, da je tožnik še naprej sposoben opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi brez kakršnihkoli razbremenitev. Ob tem je treba upoštevati, da je pri postopkih priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja podan javni interes, ki se izraža v potrebi po preprečitvi nastanka škode zavarovancem. Do takšne škode bi lahko prišlo prav v primerih, ko bi tožnik, kljub obstoječemu zdravstvenemu stanju, ki zahteva razbremenitve pri opravljanju dela, svoje delo še naprej opravljal brez ustreznih razbremenitev, zaradi česar bi se njegovo zdravstveno stanje lahko dodatno poslabšalo.

2.Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila določb ZPP o dokazni oceni. Dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ni mogoče očitati neskladnosti z zakonskimi merili. Ob ugotovitvi, da za izdajo predlagane začasne odredbe, ki se nanaša na izpodbijane odločbe toženca, ni izpolnjen že temeljni pogoj verjetnosti obstoja terjatve, presoja dodatnega pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni bila potrebna, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni opravilo. Sodišče prve stopnje je posledično predlog v tem delu pravilno zavrnilo.

3.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na predlagano zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb toženca zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

4.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1V obeh mnenjih invalidskih komisij so kot bolezni, ki vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost navedene: bolečina v križu (lumbago) z išiasom, pareza levega stopala, stanje po SARS Covid okužbi, prilagoditvena motnja, stanje po miopatiji kritično bolnega in esencialna (primarna) arterijska hipertenzija.

2Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v bolniškem staležu že 5 let in zato svojega dela zaradi bolezni že dalj časa ne more opravljati.