Jedro

Inštitut odškodnine po 4. odst. 23. čl. SKPG je dejansko lahko sporen, saj SKPG uporablja neustrezne izraze, ko govori o pavšalni odškodnini oz. pogodbeni kazni. Ne glede na to pa je tudi VS RS v več zadevah že sprejelo stališče, da pavšalna odškodnina, kot jo poznajo kolektivne pogodbe, predstavlja poseben inštitut delovnega prava, glede na izhodišče, da se stranke kolektivne pogodbe prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonito ravnanje delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev, oz. prenehanjih delovnih razmerij. Zato je, čeprav ne povsem v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja, pavšalna odškodnina (ki pripada delavcu poleg reparacije in reintegracije) v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 3. tč. razveljavi ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnici odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 833.718,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1998 dalje do plačila, v 8 dneh. Tožnico je oprostilo plačila sodnih taks, toženi stranki pa tudi naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 212.172,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2000 dalje do plačila, v 8 dneh. Zoper sodbo, smiselno pa le zoper odločitev v 1. in 3. tč. izreka, se pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 1904/97, z dne 25.9.1998, res ugodilo pritožbi tožnice in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas od 1.10.1996 dalje in tožnico reintegriralo, vendar nikjer ni ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Tega tudi ni moglo zaključiti, saj je bil že tožbeni zahtevek tožnice oblikovan na ugotovitev, da ji delovno razmerje traja za nedoločen čas od 1.10.1996 dalje. Zato tožnici ne more pripadati pavšalna odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi 4. odst. 23. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93-3/97). V 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) in 75. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) je natančno določeno, kdaj lahko delavcu preneha delovno razmerje. Če bi tožnici prenehalo delovno razmerje na enega od načinov, ki so navedeni v teh določbah, bi sodišče nesporno ugotovilo nezakonito prenehanje in bi tožena stranka tožnici priznala odškodnino po 23. čl. SKPG. Tožena stranka zato ne more pristati na pavšalno razlago te določbe. Pritožba je utemeljena. Inštitut odškodnine po 4. odst. 23. čl. SKPG je dejansko lahko sporen, saj SKPG uporablja neustrezne izraze, ko govori o pavšalni odškodnini oz. pogodbeni kazni. Ne glede na to pa je tudi revizijsko sodišče v več zadevah že sprejelo stališče, da pavšalna odškodnina, kot jo pozna kolektivno dogovarjanje, predstavlja poseben inštitut delovnega prava, glede na izhodišče, da se stranke KP prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonito ravnanje delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev, oz. prenehanjih delovnih razmerij. Zato je, čeprav ne povsem v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja, pavšalna odškodnina (ki pripada delavcu poleg reparacije in reintegracije) v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. V konkretnem primeru se zastavlja nadaljnje vprašanje, ali tožnici sploh pripada ta odškodnina, glede na določbo 4. odst. 23. čl. SKPG, da je "v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja organizacija oz. delodajalec delavcu dolžan izplačati najmanj 6 povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih 3 mesecih dela". Za toženo stranko je sporen pojem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, saj meni, da se ta lahko uporablja le v primerih po 100. čl. ZDR oz. 75. čl. ZTPDR. Takšno tolmačenje pa po stališču pritožbenega sodišča ni pravilno. V konkretnem primeru je šlo za spor o ugotovitvi nezakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas med tožnico in toženo stranko. Ugotovljeno je bilo, da je prišlo do sklenitve delovnega razmerja v nasprotju z zakonom. Ker je tožnici delovno razmerje že prenehalo v času odločanja sodišča prve stopnje, je bila le-ta upravičena do reintegracije. V posledici nezakonite sklenitve delovnega razmerja za določen čas je torej tožnici tudi nezakonito prenehalo delovno razmerje. Na to ugotovitev nima vpliva dejstvo, da je po pogodbi, z dne 2.10.1996, s katero je tožnica sklenila delovno razmerje do 31.12.1996 in glede katere je zahtevala varstvo pravic najprej pri delodajalcu, nato pa na sodišču, še pred datumom prenehanja delovnega razmerja (tožba je bila vložena 21.11.1996), tožena stranka tožnici podaljšala delovno razmerje, oz. sklenila z njo novo pogodbo še za 6 mesecev do 30.6.1997. Le v primeru, če bi tožena stranka tožnici podaljševala delovno razmerje, oz. ponovno sklenila z njo delovno razmerje za določen čas, ki bi trajalo vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, bi lahko govoriti o tem, da tožnici delovno razmerje sploh ni prenehalo in zato ne bi bila upravičena do odškodnine. Ker pa je v posledici nezakonite sklenitve delovnega razmerja z iztekom delovnega razmerja za določen čas tožnici delovno razmerje prenehalo (nezakonito), je upravičena do odškodnine. Na drugačno tolmačenje tudi ne more vplivati dejstvo, da je v konkretni zadevi tožnica spor začela še pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja, saj zgolj zaradi tega ne more biti v drugačnem položaju, kot v primeru, če bi čakala do prenehanja delovnega razmerja in šele potem v zakonskem roku zahtevala varstvo pravic pri delodajalcu in na sodišču. Prav zadnji primer, ki je tudi v praksi najbolj pogost, kaže na to, da tudi v konkretnem primeru ne gre le za spor o ugotovitvi nezakonite sklenitve delovnega razmerja, temveč v posledici tega tudi za spor o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Pač pa je pritožba tožene stranke utemeljena iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožnica je v sporu zahtevala presojo nezakonitosti sklepanja delovnega razmerja za določen čas po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 1.10.1996 (po kateri bi ji delovno razmerje prenehalo z 31.12.1996). Zadnji trije meseci delovnega razmerja, za katerega je sodišče ugotovilo, da je bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom za določen čas, so bili oktober, november in december 1996 in po poteku teh mesecev bi tožnici, če ne bi prišlo do še enega podaljšanja, prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Kot zadnji trije meseci dela (glede na določbo 4. odst. 23. čl. SKPG) se ne morejo upoštevati kasnejši meseci dela tožnice pri toženi stranki, po pogodbi, ki ni bila predmet sodne presoje. Delavec bi bil s takšnim tolmačenjem (tudi glede na običajen porast plač) lahko deležen neupravičene ugodnosti - višje odškodnine zaradi podaljšanja delovnega razmerja (še po spornem obdobju). V kolektivni pogodbi ni podlage za takšno tolmačenje. Zato je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz tožničinih plač za obdobje april, maj in julij 1997, saj bi moralo izhajati iz plač za oktober, november in december 1996. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar relevantna dejstva niso ugotovljena in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje stranki pozove k predložitvi ustreznih podatkov o tožničini plači za mesece oktober, november in december 1996 in nato v zadevi ponovno odloči.