Jedro

Stroški za izvedbo dokazov, ki jih stečajni senat izvede po uradni dolžnosti zaradi ugotavljanja višine dolžnikovega premoženja, ki bi prišlo v stečajno maso, v zvezi z ugotavljanjem procesne predpostavke za vodenje stečajnega postopka (1. odst. 99. čl. ZPPSL), so stroški do začetka stečajnega postopka in se na njih nanaša določba o predujmu iz 1. odst. 93. čl. ZPPSL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je stečajni senat predlagatelja - dolžnika pozval k plačilu predujma za stroške do začetka stečajnega postopka v višini 200.000,00 SIT in ga opozoril, da bo v primeru, če predujma v roku osmih dni od prejema tega sklepa ne bo založil, predlog za začetek stečajnega postopka zavrgel. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača očitke pritožnika, da odločitev stečajnega senata ne temelji na ustreznem zakonskem določilu. Stečajni senat je oprl poziv k plačilu predujma na ustrezno določilo prvega odstavka 93. člena ZPPSL, ki določa, da mora dati predlagatelj predujem, ki ga določi stečajni senat, za kritje stroškov do začetka stečajnega postopka. Iz obrazložitve sklepa izhajajo tudi razlogi, s katerimi stečajni senat utemeljuje potrebne stroške do začetka stečajnega postopka. Neutemeljene so pritožnikove trditve, da stroški izvedenca ne sodijo med stroške do začetka stečajnega postopka, glede katerih je predlagatelj dolžan plačati predujem po prvem odstavku 93. člena ZPPSL. Stečajni senat v postopku do začetka stečajnega postopka lahko ugotavlja višino premoženja, ki bi prišlo v stečajno maso (prvi odstavek 99. člena ZPPSL) in pri tem ni omejen na uporabo določenih dokaznih sredstev. Če meni, da bo za ugotovitev višine premoženja še pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, potreboval izvid in mnenje izvedenca, lahko uvrsti med potrebne stroške do začetka stečajnega postopka tudi stroške za plačilo nagrade in stroškov izvedenca. S temi razlogi je stečajni senat v konkretni zadevi tudi obrazložil odločitev o plačilu predujma. Pritožba dolžnika, da je potrebno stroške za delo izvedenca odmeriti z drugim sklepom in smiselno neplačilo vezati na posledice iz ZPP, bi bila utemeljena v primeru, če bi sodišče odločalo o predujmu za plačilo stroškov izvedenca na predlog udeleženca v stečajnem postopku. Smiselno določilu tretjega odstavka 153. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL bi sodišče, če predujem ne bi bil plačan, izvedbo dokaza opustilo. Tako je potrebno razumeti tudi komentar zakona, na katerega se pritožnik sklicuje. V konkretnem primeru, ko sodišče ugotavlja višino premoženja po uradni dolžnosti, opustitev izvedbe dokaza z izvedencem, ne bi pripomogla k ugotovitvi višine premoženja kot predpostavki za odločitev ali naj se stečajni postopek začne in zaključi ali začne in izvede. V tem primeru so stroški za izvedenca stroški do začetka stečajnega postopka in je stečajni senat ravnal pravilno, ko je od dolžnika zahteval plačilo predujma tudi za navedene stroške.

Neutemeljena je tudi pritožnikova trditev, da je višina potrebnih stroškov, ki jo je določilo sodišče, pretirana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina predujma, ki ga je določil stečajni senat, primerljiva z višino predujmov, ki jih v zadevah enako velikih gospodarskih družb kot dolžnikov, določajo stečajni senati na območju Višjega sodišča v Ljubljani. Zato ne more pritrditi posplošenim trditvam pritožnika o odločno previsokem predujmu. V primeru, če bodo dejanski stroški nižji od založenega predujma, pa bo sodišče prve stopnje razliko prenakazalo na račun stečajnega dolžnika (v primeru začetka in izvedbe stečajnega postopka) oziroma ustanovitelja (v primeru izdaje sklepa o začetku in takojšnjem zaključku stečajnega postopka).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep stečajnega senata (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).