Jedro

S predlogom, da se v obnovljenem postopku zasliši priča, tožnica smiselno uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Vendar pa se v skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP iz tega razloga obnova postopka lahko dovoli samo, če stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati novega dejstva oziroma predlagati novega dokaza, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Tožnica v predlogu za obnovo postopka kaj takšnega ni zatrjevala, v prejšnjem postopku tudi ni predlagala zaslišanje te priče, prav tako v predlogu za obnovo postopka ni navajala razlogov, ki bi jo ovirali pri pravočasni podaji takšnega dokaznega predloga, zato predlog za obnovo postopka ni dovoljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnice za obnovo postopka (točka I izreka). Odločilo, da je tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je predlog za obnovo postopka vložila potem, ko je kot oškodovanka prejela pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 21403/2010 z dne 16. 2. 2011, s katero je bil A.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe, ki ga je storil s tem, da je tožnico lažno obdolžil storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Ta lažna obdolžitev je povezana oziroma izvira iz izjave A.A. z dne 15. 4. 2008, ki je bila (kot ugotavlja sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. Pd 396/2009 z dne 12. 1. 2010) ključna v postopku izredne odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pravnomočna sodba I K 21403/2010 z dne 16. 2. 2011 dokazuje, da je bila navedena izjava A.A. lažna. V tej izjavi je namreč A.A. ob tistem kar je sodišče prve stopnje že povzelo v sodbi opr. št. Pd 396/2009 (da je od tožnice dobil informacije iz zbornice; da mu je tožnica kazala slike, kjer so vzgojitelji pili alkohol; da je od njega zahtevala, da piše lažne izjave o B.B. in da je na predlog tožnice napisal lažno izjavo, da ga je C.C. v kabinetu spolno nadlegovala), navajal tudi, da se mu tožnica približuje do te mere, da ga vzburi in da se je tožnica z njim večkrat pogovarjala o spolnosti ter da mu je dopuščala, da se jo dotika. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v pravnomočnem postopku ugotavljalo, da je izjava A.A. z dne 15. 4. 2008 bistven dokument v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, bi moralo obnoviti postopek glede na to, da so se določene trditve v tej izjavi s pravnomočno sodbo izkazale za neresnične. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerim bi se ugotovilo, da so ravno navedbe iz A.A. pisanja z dne 15. 4. 2008 predmet krive kazenske ovadbe zoper tožnico. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da je bila predmet kazenskopravnega varstva kriva ovadbe za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, kar pa tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo očitano. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem spregleda, da so bila tožnici v izjavi z dne 15. 4. 2008 poleg ostalega očitana tudi dejanja v zvezi s kršitvijo spolne nedotakljivosti, kar se je izkazalo za neresnično. Navedeno pomeni, da je tudi izjava z dne 15. 4. 2008 neresnična, takšen zaključek sodišča prve stopnje pa bi seveda bistveno vplival na rezultat postopka, katerega obnovo tožnica predlaga. Sicer pa bi sodišče prve stopnje neresničnost izjave A.A. z dne 15. 4. 2008 lahko ugotovilo tudi brez pravnomočne kazenske sodbe. Neresničnost te izjave je razvidna že iz tega, da je A.A. vsaj o delu te izjave poročal D.D. v času, ko izjava sploh še ni nastala. Navedeno pomeni, da je resnična izjava A.A. z dne 30. 4. 2008, da so v času od 21. do 25. 4. 2008 nanj izvajali pritisk; dokumenti pa so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov antidatirani. Pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, glede katere tožnica predlaga obnovo postopka, temelji na predpostavki o resničnosti izjave A.A. z dne 15. 4. 2008. Tudi iz vsebine zapisnika o zaslišanju tožnice v zadevi opr. št. I K 21403/2010 z dne 18. 2. 2010, izhaja, da je bila podlaga za krivo ovadbo zoper tožnico ravno izjava A.A. z dne 15. 4. 2008. Med zaslišanjem je bila tožnica namreč izprašana o okoliščinah, ki so predmet A.A. izjave z dne 15. 4. 2008, vse te navedbe pa so se izkazale za neresnične. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi in o predlogu za obnovo postopka odloči v lastni pristojnosti tako, da razveljavi predhodne sodbe ter izda novo odločbo o glavni stvari.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razloga, ki je navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica s predlogom za obnovo postopka uveljavlja dva različna obnovitvena razloga in sicer obnovitveni razlog iz 6. točke 394. člena ZPP (sodna odločba se opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina) in iz 10. točke 394. člena ZPP (stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku). Glede obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP je predlog za obnovo postopka lahko nedovoljen, kar pomeni, da ga predsednik senata lahko brez naroka zavrže s sklepom (1. odstavek 398. člena ZPP). Drugače pa je z obnovitvenim razlogom iz 6. točke 394. člena ZPP. Predlog za obnovo postopka ni dovoljen bodisi zaradi tega, ker niso izpolnjene splošne predpostavke (legitimirani predlagatelj; s sodno odločbo pravnomočno končan postopek; pomanjkanje pravnega interesa; uveljavljanje enega od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov), ali pa če predlog ni dovoljen glede na določbo 395. člena ZPP, na katerega v zvezi z nedovoljenostjo odkazuje 1. odstavek 398. člena ZPP. Določba 395. člena ZPP se nanaša le na dovoljenost obnovitvenih razlogov iz 1., 2., 3., 4., 8., 9. in 10. točke 394. člena ZPP, ne pa tudi na dovoljenost obnovitvenega razloga iz 6. točke 394. člena ZPP. Splošne predpostavke dovoljenosti predloga za obnovo postopka so podane in ker se 395. člen ZPP ne nanaša na obnovitveni razlog iz 6. točke 394. člena ZPP, bi sodišče prve stopnje (ob sicer pravilni ugotovitvi, da predlog ni utemeljen) predlog moralo zavrniti in ne zavreči. Vendar pa navedena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero se pritožba izrecno niti ne sklicuje, ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka vročilo nasprotni stranki in opravilo narok za obravnavanje predloga. V razlogih izpodbijanega sklepa pa je tudi navedlo vsebinske razloge zakaj šteje, da tožnica neutemeljeno uveljavlja obnovitveni razlog iz 6. točke 394. člena ZPP.

Tožnica povsem zgrešeno uveljavlja obnovitveni razlog iz 6. točke 394. člena ZPP. V skladu s to določbo se postopek, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina. Na podlagi 4. točke 396. člena ZPP je predlog za obnovo postopka iz tega obnovitvenega razloga potrebno vložiti v 30 dnevih od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku. Tožnica sicer pri uveljavljanju obnovitvenega razloga iz 6. točke 394. člena ZPP sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 21403/2010 z dne 16. 2. 2011, s katero je bil obdolženec A.A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Navedeno pomeni, da bi tožnica obnovitveni razlog iz 6. točke 394. člena ZPP lahko uspešno uveljavlja, če bi se pravnomočna sodba sodišča prve stopnje opirala na krivo ovadbo A.A.. Vendar pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila podana na podlagi krive ovadbe, ki jo je A.A. dne 9. 6. 2008 podal zoper tožnico, češ, da je storila kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti zlorabe položaja po 184. členu KZ-1, temveč zaradi povsem drugih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer oprla na pisno izjavo mladoletnega A.A. z dne 15. 4. 2008, vendar le glede navedb, ki jih tožnik tudi povzema v pritožbi (da je od tožnice dobil informacije zbornice; da mu je tožnica kazala fotografije na katerih so vzgojitelji pili alkohol; da je od njega zahtevala, da piše lažne izjave o B.B. in da je na predlog tožnice napisal lažno izjavo, da ga je C.C. v kabinetu spolno nadlegovala). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikoli ni očitala storitve kaznivega dejanja spolnega nadlegovanja in da tožnici iz tega razloga tudi ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Okoliščina, da je A.A. v izjavi z dne 15. 4. 2008 navajal, da sta bila s tožnico večkrat sama ter da je pri tem imel občutek, da se mu približuje do te mere, da ga vzburi, da se večkrat pogovarja (tožnica) o spolnosti, če pa se jo dotakne, mu to dopušča, ni bistvena za presojo utemeljenosti obnovitvenega razloga iz 6. točke 394. člena ZPP, saj s pravnomočno kazensko sodbo ni bilo ugotovljeno, da bi bila v listini (izjavi A.A. z dne 15. 4. 2008 potrjena neresnična vsebina, saj se pravnomočna kazenska sodba nanaša na neresničnost ovadbe z dne 9. 6. 2008. Razen tega ta del izjave A.A. sploh ni bil upoštevan kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da se je kazenska ovadba, ki jo je A.A. podal zoper tožnico izkazala za krivo, ne more avtomatsko povzročiti, da bi šteli za neresnično tudi njegovo izjavo z dne 15. 4. 2008 v delu, ki se sploh ne nanaša na očitek kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti.

Obenem sodba Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 21403/2010 z dne 16. 2. 2011 tudi ne more predstavljati novega dokaza v smislu obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so nova dejstva in novi dokazi lahko vsebina obnovitvenega predloga le, če so ta dejstva oziroma ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, kar za citirano kazensko sodbo ne more veljati, saj je ta bila izdana po pravnomočnosti sodbe, glede katere se predlaga obnovitev postopka.

S predlogom, da se v obnovljenem postopku kot priča zasliši A.A., tožnica smiselno uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Vendar pa se v skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP iz tega razloga obnova postopka lahko dovoli samo, če stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati novega dejstva oziroma predlagati novega dokaza, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Tožnica v predlogu za obnovo postopka kaj takšnega ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica v prejšnjem postopku ni predlagala zaslišanje priče A.A. in da tudi v predlogu za obnovo postopka ni navajala razlogov, ki bi jo ovirali pri pravočasni podaji takšnega dokaznega predloga. Navedeno pomeni, da je bil predlog za obnovo postopka v tem delu nedovoljen, kakor je že razloženo zgoraj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.