Jedro

V obravnavanem primeru gre za naložitev plačila DDV tožniku, tako izstopnega DDV, ki bi ga tožnik moral obračunati, kot tudi vstopnega DDV, za katerega je v postopku ugotovljeno, da ga je neupravičeno odbijal. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik ni verodostojno izkazal, da bi bil postopek pridobitve sporne nepremičnine izpeljan do take mere, da bi tožnik to nepremičnino smel izkazati v svojih poslovnih knjigah med opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Tožnik bi moral izkazati, da ima oz. bo imel v zvezi z izdatki, ki naj bi jih imel v zvezi z obnavljanjem navedene nepremičnine, tudi z DDV obdavčen promet, česar pa ni izkazal. Večina spornih računov mu je bila izdana prav s strani prodajalca nepremičnine, in to so okoliščine, ki zbujajo utemeljen sum v verodostojnost oz. resničnost posla nabave nepremičnine.

Izrek

Zadevi, ki se vodita pod opr. št. I U 294/2012 in opr. št. I U 603/2012, se združita v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane vodilna zadeva pod opr. št. I U 294/2012. Tožba se v delu, v katerem je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno, zavrže. V ostalem se tožba zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za obdobje od 1. 7. 2007 do 30. 6. 2009 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 495.429,34 EUR in pripadajoče obresti v znesku 17.372,33 EUR, obračunane od datuma izteka roka za plačilo, do dneva izdaje te odločbe. DDV in obresti v skupnem znesku 512.801,67 EUR morajo biti plačane v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčno obdobje od 1. 7. 2007 do 30. 6. 2009. O ugotovitvah je sestavil zapisnik, ki je bil tožniku vročen 14. 10. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa jih je davčni organ zavrnil. Davčni organ je pri tožniku ugotovil vrsto nepravilnosti pri obračunavanju DDV, ugotovil je tudi poslovno povezanost s povezanimi osebami - z družbo A. d.o.o. in B.B. s.p..

Pritožbeni organ je tožnikovi pritožbi deloma ugodil, prvostopenjsko odločbo odpravil in vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek za znesek 188.315,61 EUR, pri čemer je navedel na kaj se omenjeni DDV nanaša. V omenjenem znesku so vključene tudi obresti v znesku 17.372,33 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da se v preostalem delu (v znesku 307.113,72 EUR v plačilo naloženega DDV) pritožba zavrne. Iz III. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ v postopku DIN ugotovil, da je tožnik v precejšni meri posloval s pravno osebo A. d.o.o. (od te osebe naj bi v inšpiciranih davčnih obdobjih leta 2007 in 2008 prejel račune v skupnem znesku 811.685,47 EUR (brez DDV), pri čemer je zaračunani DDV znašal 162.337,10 EUR) in samostojnim podjetnikom B.B. s.p. (od te osebe naj bi v inšpiciranih davčnih obdobjih leta 2007 in 2008 prejel račune v skupnem znesku 747.724,41 EUR (brez DDV), pri čemer je zaračunani DDV znašal 149.544,89 EUR). Prvostopenjski organ je ugotovil, da naj bi bil tožnik z navedenima osebama poslovno in tudi družinsko povezan in da gre za povezane osebe v smislu določb 1. točke prvega odstavka 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2).

Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ tožniku z izpodbijano odločbo naložil v plačilo izstopni DDV v skupnem znesku 34.157,58 EUR (za davčna obdobja od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2008 v skupnem znesku 25.977,35 EUR in za davčna obdobja od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009 v skupnem znesku 8.180,23 EUR). Drugostopenjski organ se ne strinja z zaključki prvostopenjskega organa glede naložitve plačila DDV v delu, ki se nanaša na naslednje zneske DDV: znesek 10.073,91 EUR, ki se nanaša na račun, ki ga je tožnik izdal C. d.o.o.; znesek 783,33 EUR, ki se nanaša na račun za obresti; znesek 8.180,23 EUR, ki se nanaša na izstopni DDV za leto 2009. Zato je v tem delu odločitev prvostopenjskega organa odpravil in vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V preostalem delu – glede v plačilo naloženega izstopnega DDV v višini 15.120,11 EUR meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. V postopku pred organom prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da računi, ki jih prvostopenjski organ našteva (tabela 2 na 19. strani obrazložitve prvostopenjske odločbe) niso bili knjiženi in da tožnik od navedenih računov ni prikazal DDV, tožnik pa ni dokazal nasprotnega.

Prvostopenjski organ tožniku ni priznal vstopnega DDV v skupnem znesku 461.271,76 EUR, ki ga je tožnik v davčnih obdobjih od 1. 7. 2007 do 30. 6. 2009 uveljavljal v obračunih DDV po posameznih davčnih obdobjih. Tožniku DDV v skupnem znesku 233.990,18 EUR ni bil priznan zato, ker je DDV uveljavljal na podlagi računov, ki jih je prejel od povezanih oseb, poleg tega pa so računi pomanjkljivi. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna vstopnega DDV, utemeljena v delu, ki se nanaša na naložitev vstopnega DDV v znesku 215.658,38 EUR. Navedeni znesek se nanaša na 3 račune, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Prvi račun z oznako 510 (št. 51/08-M z dne 25. 7. 2008) in drugi račun z oznako 280 (št. 34/08A z dne 29. 4. 2008) je tožniku izstavila povezana oseba B.B. s.p.. Prvi račun se glasi na znesek 400.364,70 EUR (brez DDV) z zaračunanim 20 % DDV v znesku 80.072,94 EUR, drugi račun pa se glasi na znesek 103.971,38 EUR (brez DDV) z zaračunanim 20 % DDV v znesku 20.794,28 EUR. Računa sta pomanjkljiva in ju ni mogoče šteti kot verodostojni listini, na podlagi katerih bi bilo dopustno uveljavljati vstopni DDV. Tretji račun z oznako 1038 (št. 47/08-M z dne 29. 11. 2008) je tožniku izstavila povezana oseba A. d.o.o. in se glasi na znesek 573.955,80 EUR (brez DDV) z zaračunanim 20 % DDV v znesku 114.791,16 EUR. Listine, ki se nanašajo na navedeni račun, so sestavljene tako nenatančno in pavšalno, da preizkus po vsebini ni mogoč. Davčni organ se sklicuje na Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), po katerem mora davčni zavezanec, ki uveljavlja vstopni DDV razpolagati z računom ali drugo vsebinsko enakovredno listino (izdano v skladu z 81. členom do 84. členom ZDDV-1), ki odraža resnično opravljeno dobavo (prvi odstavek 67. člena ZDDV-1). Sklicuje se tudi na Slovenske računovodske standarde (SRS/06), iz katerih izhaja, da morajo listine, na podlagi katerih se v poslovnih knjigah izkazujejo stanja sredstev in obveznosti, biti sestavljene do take mere, da je iz njih jasno in brez dvoma razvidno katere dogodke odražajo. V preostalem delu – glede v plačilo naloženega vstopnega DDV od drugih računov (DDV v višini 18.331,80 EUR) je drugostopenjski organ odločitev prvostopenjskega organa odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prav tako je drugostopenjski organ odpravil odločitev prvostopenjskega organa v delu, v katerem je tožniku naložil plačilo DDV od računov, od katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV v naslednjih višinah: 14.166,66 EUR, 5.647,23 EUR, 74.134,62 EUR, 4.068,10 EUR in 52.929,73 EUR ter v navedenem delu odločitev prvostopenjskega organa zaradi pomanjkljivih razlogov, s katerimi je utemeljil svojo odločitev, vrnil temu organu v ponovni postopek.

Drugostopenjski organ pa ocenjuje kot pravilno odločitev prvostopenjskega organa, ki je tožniku odmeril DDV v znesku 73.478,24 EUR, ki se nanaša na objekt večstanovanjska hiša …. Prvostopenjski organ je ugotovil, da naj bi bila pridobitev navedene nepremičnine navidezen posel, tožnik pa naj bi v zvezi z gradnjo tega objekta uveljavljal vse stroške in vstopni DDV (po računih, ki so navedeni v preglednici na st. 15-17 prvostopenjske odločbe, v precejšnem delu gre za račune od povezane osebe A. d.o.o.), medtem ko v zvezi z gradnjo tega objekta v poslovnih knjigah tožnika ni bilo nobenih izdanih računov. Drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnik ni verodostojno izkazal, da je bil postopek pridobitve navedene nepremičnine izpeljan do take mere, da bi tožnik to nepremičnino smel izkazati v svojih poslovnih knjigah med opredmetenimi osnovnimi sredstvi.

Kot pravilno šteje drugostopenjski organ tudi odločitev prvostopenjskega organa o naložitvi plačila DDV tožniku v znesku 2.856,99 EUR (ki se nanaša na objekt …). Tožnik je navedeni znesek uveljavljal na podlagi dobropisa, ki pa ni bil potrjen s strani kupca. Tožnik se na ta del odločitve ni pritožil. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka, ker drugostopenjski organ ni odločil o njegovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Po izdaji drugostopenjske odločbe pa je tožbo v delu, v katerem je bila njegova pritožba zavrnjena, razširil tudi na drugostopenjsko odločbo. Tožnik uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da institut povezanih oseb ni okoliščina, ki bi davčnemu zavezancu odrekala pravico do uveljavljanja vstopnega DDV, ravnanje davčnega organa, ki tožnikove posle okvalificira kot fiktivne, pa ni zakonito. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU, ki se nanaša na fiktivne posle. Davčni organ ni zagotovil nevtralnosti DDV, niti pri tistih davčnih zavezancih, kjer je celo istočasno inšpiceral (trije davčni zavezanci, ki so obravnavani v tem postopku - s.p. B.B., družba A. d.o.o. in tožnik). Osnovna pravila prava EU zahtevajo, da kolikor se nekega davka ne prizna kot odbitnega, se drugemu davčnemu zavezancu istočasno zagotovi vračilo davka. Davčni organ pa je v konkretni zadevi postopal v škodo tožnika. Tožnik, kot tudi ostali z njim poslujoči pravni subjekti, niso imeli nobenega namena davčne utaje DDV. Glede stanovanjskega objekta v … tožnik navaja, da je z njim ravnal kot lastnik, kljub temu, da sprememba lastništva še ni bila izvršena. Navedeno dokazuje s predloženimi načrti in sklenjenimi pogodbami, z ogledom in preveritvijo opravljenih del na objektu. Sklicuje se še na načrt strojnih instalacij, pogodbo o nakupu in prodaji električne energije, pogodbo o dostopu do električnega omrežja. Odločitev davčnega organa je neutemeljena tudi glede na to, da sklenitev prodajne pogodbe ne nasprotuje pravilom civilnega prava, na podlagi katerih bi jo bilo moč razglasiti za nično. Tožnik še navaja, da je ugotovil, da je davčni organ prekoračil pooblastila glede roka inšpiciranja in je v odločbo vključil tudi račun št. 408 z dne 20. 6. 2007 in račun št. 415 z dne 27. 6. 2008. Nadalje med drugim navaja razloge, zaradi katerih meni, da je nesporen strošek o nakupu in vlaganju v nepremičnino Gostilna …. Tožniku tudi ni jasno, zakaj mu davčni organ ni priznal vstopnega DDV v znesku 17.757,64 EUR. Meni, da delovanje povezanih družb ni v ničemer nezakonito. Tožnik je tekom postopka prvostopenjskemu organu predložil vso dokumentacijo, s katero razpolaga in na katero se sklicuje, če pa davčni organ dvomi, da so bila opravljena dela po posameznih objektih, tožnik predlaga izvedenca gradbene stroke in zaslišanje prič. Tožnik vztraja pri svojih navedbah, ki jih je dal že v postopku (pripombe na zapisnik) in pojasnjuje upravičenost do odbitka DDV tudi v delu, v katerem je drugostopenjski organ odločitev prvostopenjskega organa odpravil in vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožnik navaja, da bi davčni organ moral najprej ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kot je določeno v prvem odstavku 67. člena ZDDV-1. Potrebno je ugotoviti, da predložene listine izkazujejo dobavo storitev ali opravo del s strani spornega dobavitelja. V ponovnem postopku je potrebno tudi ugotoviti ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki naj bi bile del davčne utaje. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU C-90/02, iz katere izhaja, da pogoji, ki jih nalaga zakonodaja države članice, ne smejo biti tako strogi, da bi praktično onemogočali ali oteževali uveljavitev pravice do odbitka DDV. Tožnik predlaga, da sodišče odločitev prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravi, podredno pa, da jo razveljavi (pravilno odpravi) in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih pa zahteva, da mu tožena stranka povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka: Sodišče je obe zadevi združilo v skupno obravnavanje in odločanje na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka: Tožnik v tožbi izpodbija odločitev tudi v delu, v katerem je pritožbeni organ njegovi tožbi ugodil in odpravil prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnil temu organu v ponovni postopek (I. točka izreka drugostopenjske odločbe). Ker se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan (5. člen ZUS-1), je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo po 4. točki 36. člena ZUS-1. K III. točki izreka: V obravnavanem primeru gre za naložitev plačila DDV tožniku, tako izstopnega DDV, ki bi ga tožnik moral obračunati, kot tudi vstopnega DDV, za katerega je v postopku ugotovljeno, da ga je tožnik neupravičeno odbijal. V predmetni zadevi sodišče presoja pravilnost odločitve prvostopenjskega organa v delu, ki jo je potrdil drugostopenjski organ. Po presoji sodišča je naložitev obveznosti plačila DDV tožniku v višini, kot jo je potrdil drugostopenjski organ, pravilna, pri čemer se sodišče glede omenjene odločitve sklicuje na razloge prvostopenjskega in drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na institut povezanih oseb, saj tožniku obveznost plačila DDV ni bila naložena zgolj iz razloga, ker je posloval s povezanimi osebami (pravni osebi A. d.o.o., B.B. s.p.). Po presoji sodišča je pravilna odločitev davčnega organa glede nepriznanja vstopnega DDV od računov, ki se nanašajo na nepremičnino v …. Prvostopenjski organ je zaključil, da naj bi bila pridobitev navedene nepremičnine s strani tožnika navidezen posel. Ugotovil je, da je bila nepremičnina „…“ (zemljišče, na katerem se gradi nadomestna stanovanjska hiša) prodana tožniku s strani povezane pravne osebe – A. d.o.o., na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 27. 3. 2007. Vendar ta pogodba do 23. 9. 2009 (to je v času opravljanja DIN), ni bila niti notarsko overjena niti ni bil v zemljiški knjigi začet postopek za prenos lastništva na tožnika. Navedena pogodba je bila overjena s strani notarja šele 6. 10. 2009. V navedeni pogodbi je določilo, da naj bi tožnik kupnino plačal prodajalcu do 31. 3. 2008, vendar je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik kupnine ni poravnal. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je bilo gradbeno dovoljenje 28. 3. 2006 izdano pravi osebi A. d.o.o., vse stroške gradnje in vstopni DDV pa je uveljavljal tožnik. Zato je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da gre za navidezen posel in da je tožnik s tem, ko je gradil nadomestno hišo nenamensko financiral objekte, ki niso v njegovi lasti.

Tudi drugostopenjski organ je, enako kot prvostopenjski organ, zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV od računov, ki se nanašajo na nepremičnino v …. Ugotovil je, da tožnik ni verodostojno izkazal, da bi bil postopek pridobitve navedene nepremičnine (v letih 2007 in 2008) izpeljan do take mere, da bi tožnik to nepremičnino smel izkazati v svojih poslovnih knjigah med opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Sklicuje se tudi na SRS/06, po katerih se sme nepremičnine vpisati med osnovana sredstva pravne osebe šele takrat, ko ta pravna oseba razpolaga z veljavno listino, ki verodostojno izkazuje posel. V konkretnem primeru navedeni pogoji za pripoznavo nepremičnine kot osnovnega sredstva v letih 2007 in 2008 niso bili izpolnjeni. Drugostopenjski organ je tudi pojasnil, da lastništvo nepremičnine sicer ni pogoj za uveljavljanje vstopnega DDV, vendar bi tožnik moral izkazati, da ima oz. bo imel v zvezi z izdatki, ki naj bi jih imel v zvezi z obnavljanjem navedene nepremičnine, tudi z DDV obdavčen promet, česar pa tožnik ni izkazal. Večina spornih računov je bila tožniku izdana prav s strani prodajalca nepremičnine, povezane osebe A. d.o.o.. Po stališču drugostopenjskega organa so to okoliščine, ki zbujajo utemeljen sum v verodostojnost oz. resničnost posla nabave nepremičnine ….

Z navedenimi zaključki davčnega organa pa se strinja tudi sodišče in zavrača ugovore tožnika, ki se s tem ne strinja. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da ni izkazal lastninske pravice na stanovanjskem objektu v …, vendar navaja, da je z navedenim objektom ravnal kot lastnik, čeprav sprememba lastništva še ni bila izvršena. Ker se poslovni dogodki dokazujejo z verodostojnimi listinami, je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na načrte, pogodbe ter neutemeljen tožnikov predlog za preveritev opravljenih del na objektu. Neutemeljeno je prav tako tožnikovo sklicevanje, da sklenitev prodajne pogodbe ne nasprotuje pravilom civilnega prava, na podlagi katerih bi jo bilo moč razglasiti za nično. V davčnih postopkih ne gre za presojanje pravnih poslov z vidika civilnega prava, pač pa za presojanje ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uveljavljanje davčnih ugodnosti, konkretno pravice do odbitka vstopnega DDV.

Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka DDV izpolnjevati naslednje pogoje: za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 pa izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij in sicer: a) DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. V konkretnem primeru tožnik ni izkazal pogoja, da bi blago uporabil oziroma ga bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da dobava blaga sploh ni bila opravljena, saj kupnina za nepremičnino … ni bila plačana, ne glede na to, da tudi prenos lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo ni bil opravljen. Iz navedenih razlogov tožnik ne more uveljavljati davčnih posledic povezanih z navedeno dobavo, ki jo utemeljuje s sklenitvijo pravnega posla. Zato tudi po presoji sodišča tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal na podlagi računov v zvezi z nepremičnino … v obdobju od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2008 (tabela na straneh 15 do 17 obrazložitve prvostopenjske odločbe) v višini 73.478,24 EUR. Neutemeljen je prav tako tožnikov ugovor, da je davčni organ prekoračil pooblastila, ker je v naloženo obveznost vključil tudi računa z oznako 408 in 415, saj je račun z oznako 408 tožnik sam uvrstil v davčno obdobje junij 2008, pri računu z oznako 415 pa je naveden datum 27. 6. 2008, kar je v okviru inšpiciranih davčnih obdobij, kar je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ (strani 24 in 25 obrazložitve drugostopenjske odločbe). Odločitev davčnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka navedenega vstopnega DDV je zato tudi po mnenju sodišča pravilna. Ker tožnik ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, je neutemeljeno tudi njegovo sklicevanje na kršitev načela nevtralnosti. Tožnik namreč v postopku ni verodostojno izkazal, čeprav je dokazno breme na njem (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), da je upravičen do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV iz naslova računov, ki se nanašajo na nepremičnino ….

Prav tako je pravilna odločitev davčnega organa, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja vstopnega DDV v višini 215.658,38 EUR, na podlagi treh računov, izdanih s strani povezanih družb (B.B. s.p., A. d.o.o.). Pravilen je zaključek davčnega organa, da omenjenih treh računov ni mogoče šteti kot verodostojne listine, na podlagi katerih bi bilo dopustno uveljavljati vstopni DDV. Iz kopije računa z oznako 280 – račun št. 34/08A z dne 29. 4. 2008 izhaja, da ga je tožniku izstavil B.B. s.p., glasi se na znesek 124.765,66 EUR (od tega prodajna vrednost 103.971,38 EUR in DDV v višini 20.794,28 EUR). Iz računa je razvidno, da naj bi se tožniku zaračunavale „opravljene storitve na različnih objektih (po specifikaciji), 1 kpl“. Kot datum opravljenih storitev je na tem računu naveden kar datum, ki je enak datumu izdaje računa (to je 29. 4. 2008). Iz listine z naslovom „Obračun del z dne 29. 4. 2008“, za katero davčni organ navaja, da jo je tožnik priložil v pritožbi, ne izhaja, kdaj je bila sestavljena. Na tem obračunu je navedeno 14 objektov in število ur po posameznem objektu, cena ure in skupna vrednost. Poleg tega je navedeno še “Potrošni material, 1 kpl, 491,80 EUR“ in „Prevozni stroški, odvoz odpadkov na deponijo, čiščenje objektov; 1 kpl 924,20 EUR“. Opisani „obračun del“ je podpisan s strani neke osebe, vendar je podpis nečitljiv, kdo ga je sestavil (ime in priimek) ni navedeno. Take listine tudi po presoji sodišča ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, saj iz njih ni razvidno kakšne storitve naj bi se za tožnika opravile, niti ni razvidno kdaj naj bi se opravile in kdo naj bi jih opravil. Tudi ni razvidno, kakšen „potrošni material“ naj bi bil tožniku dobavljen, v zvezi s čim naj bi nastali prevozni stroški in odvoz odpadkov. Sodišče se strinja z davčnim organom, da takih listin ni mogoče preizkusiti po vsebini in zato na njihovi podlagi tudi ni dopustno uveljavljati davčnih ugodnosti. Iz kopije računa z oznako 510 – račun št. 51/08-M z dne 25. 7. 2008 izhaja, da ga je tožniku izstavil B.B. s.p., glasi se na znesek 480.437,64 EUR (od tega prodajna vrednost 400.364,70 EUR in DDV v višini 80.072,94 EUR). Iz računa je razvidno, da naj bi se tožniku zaračunavale „opravljene storitve na različnih objektih po priloženi specifikaciji, 1 kpl“. Kot datum opravljenih storitev je na tem računu naveden kar datum, ki je enak datumu izdaje računa (to je 25. 7. 2008). Iz listine, za katero davčni organ navaja, da jo je tožnik priložil v pritožbi k navedenemu računu, izhaja na roko napisan seznam objektov, zraven pa so pripisani zneski v EUR. Ta listina ne vsebuje podatka, kdo jo je sestavil, ne kdaj je bila sestavljena, ne kakšne storitve naj bi bile ovrednotene. Sodišče pritrjuje davčnemu organu, da take listine ni mogoče šteti kot verodostojne listine, na podlagi katere bi bilo dopustno uveljavljati vstopni DDV. Iz kopije računa z oznako 1038 – račun št. 47/08-M z dne 29. 11. 2008 izhaja, da ga je tožniku izstavil A. d.o.o., glasi se na znesek 688.746,96 EUR (od tega brez DDV 573.955,80 EUR in DDV v višini 114.791,16 EUR). Na računu je navedeno: “zaračunavamo vam stroške naših zaposlenih, ki so za vas opravljali storitve vodenja in nadzora objektov, komercialna dela in druga potrebna dela vezana na različne objekte v letu 2008, 14421 h po 39,08 EUR“. Kot datum opravljenih storitev je na tem računu naveden kar datum, ki je enak datumu izdaje računa (to je 29. 11. 2008). Iz „Naročilnice št. 2“, za katero davčni organ navaja, da jo je tožnik priložil v pritožbi k navedenemu računu, izhaja, da naj bi jo izstavil tožnik pravni osebi A. d.o.o.. V tej naročilnici je kot opis naročenih storitev navedeno „Naročamo storitve komercialnih del, vodenje in nadzor objektov ter druga potrebna dela, ki so vezana na različne objekte v letu 2008, po naslednji specifikaciji (cca 120 ur/mesečno)“, nato pa navedenih 10 fizičnih oseb z imeni in priimki. Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da iz omenjene listine ni mogoče ugotoviti kakšne storitve naj bi se sploh opravljale za tožnika, to pa ne izhaja niti iz računov. Listine so sestavljene tako pavšalno, da preizkus po vsebini sploh ni mogoč. Omenjeni trije računi ne vsebujejo sestavin, ki so predpisane v 82. členu ZDDV-1, tožnik pa tudi ni predložil drugih verodostojnih listin, ki bi odražale resnično opravljeno dobavo, zaradi česar je pravilna odločitev davčnega organa, da se tožniku ne prizna vstopni DDV po spornih računih.

Glede odločitve v delu, ki se nanaša na tožnikovo obveznost plačila izstopnega DDV v višini 15.120,11 EUR, je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik od navedenih računov ni obračunal DDV. Tožnik v postopku ni izkazal nasprotnega, navedenega tudi ne zatrjuje v tožbi, zato je tudi po presoji sodišča naložitev obveznosti plačila DDV tožniku v omenjeni višini pravilna.

Nerazumljiva pa je navedba tožnika, da mu davčni organ ni priznal vstopnega DDV v znesku 17.757,64 EUR. Že drugostopenjski organ je v zvezi z omenjeno navedbo, ki jo je tožnik uveljavljal že v pritožbi, pojasnil, da prvostopenjski organ tožniku ni odrekel pravice do uveljavljanja vstopnega DDV v znesku 171.757,64 EUR. Pojasnil je tudi, da tožnik navaja napačen znesek in sicer znesek 17.757,64 EUR (in ne znesek 171,757,64 EUR), kar najbrž predstavlja pisno pomoto (stran 10 prvostopenjske odločbe).

Sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo Sodišča EU C-90/02, saj se le-ta nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje od obravnavanega.

Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno in zakonito, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K IV. točki izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.