Jedro

Tožnik, ki je v letu 2003 na podlagi odločbe o oprostitvi plačila komunalnega prispevka sicer pridobil pravico do priključitev objekta na komunalno javno infrastrukturo, te pravice zaradi neizdanega gradbenega dovoljenja ni izkoristil. Položaj je torej drugačen kot v primeru, ko bi občina ponovno odmerila komunalni prispevek za obstoječi oziroma zgrajeni objekt, za katerega je investitor plačal komunalni prispevek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek za gradnjo poslovnega objekta na zemljišču s parc. št. 68/14 in 68/40 k.o. …, v višini 8.189,47 EUR. V obrazložitvi te odločbe prvostopenjski upravni organ navaja, da ga je upravna enota z dopisom z dne 20. 9. 2012 obvestila, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo navedenega poslovnega objekta. Odmera je bila opravljena na podlagi priložene vodilne mape projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč „industrijsko poslovna cona Brezina“ (v nadaljevanju Odlok). Navaja še, da je na parceli št. 68/40 na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 16. 3. 2004 že zgrajen objekt – betonarna, in količine ter vrednosti, upoštevane pri odmeri komunalnega prispevka.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo ter v obrazložitvi svoje odločbe med drugim navedel, da je bila v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 16. 3. 2004 dejansko že izdana tudi odločba o odmeri komunalnega prispevka, s katero je bil tožnik plačila tega prispevka oproščen. Vendar pa je obravnavani postopek popolnoma nov postopek, v katerem se dejstva ponovno ugotavljajo in presojajo. Na zemljišču nameravane gradnje je postavljen le depo betonarne, kar je ugotovil že organ prve stopnje, in to dejstvo tudi upošteval pri odmeri. Območje gradnje je bilo v letih 2008 in 2009 povsem na novo komunalno opremljeno. Pri tem gre za novo komunalno opremo, na katero stari objekt pred rušenjem ni bil priključen, zanjo pa tudi še ni bil odmerjen komunalni prispevek. Objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ne gre enačiti z zemljiščem. Za vrsto objekta, kakršen je predmet izpodbijane odločbe, po veljavnih predpisih ni mogoča oprostitev plačila komunalnega prispevka, zato organ prve stopnje ni imel razloga, da bi tožnika s tem seznanjal. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu je bila dne 9. 7. 2003 v zvezi z istimi nepremičninami že izdana odločba o oprostitvi plačila komunalnega prispevka. Šlo je za komunalni prispevek za gradnjo poslovnega objekta, ki naj bi bil zgrajen na istem zemljišču, čeprav je v vmesnem času prišlo do spremembe parcelnih številk. Toženka je torej izdala dve nasprotujoči si odločbi, s prvo je tožnika oprostila komunalnega prispevka, z izpodbijano pa mu ga je naložila v plačilo. Na predmetnih parcelah že ves čas stojijo objekti z ustrezno infrastrukturo oziroma je komunalna infrastruktura že zgrajena, gre pa le za že prej predvideno posodobitev teh nepremičnin. Tožnikov objekt se na komunalno opremo ne priključuje na novo, ne povečuje se njegova neto tlorisna površina, ne spreminja pa se niti njegova namembnost. Tudi zato tožnik ne more biti zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Veljavnost navedene odločbe iz leta 2003 ni potekla, izdana pa je bila za tri gradbene faze in ne le za rušenje objekta in gradnjo depoja betonarne.

To, da je toženka obnovila oziroma na novo postavila komunalno infrastrukturo, ni razlog, da bi moral tožnik plačati komunalni prispevek, saj bi se lahko priključil na staro komunalno opremo, da je ta oprema obstajala, pa izhaja tudi iz obrazložitve odločbe iz leta 2003. Opozarja, da se toženka v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi sklicuje na dva različna odloka, tako da ni jasno, kateri od njiju je bil dejansko podlaga za odmero komunalnega prispevka. Toženka ne more po enem odloku odmeriti komunalnega prispevka, po drugem pa odločati glede oprostitve plačila tega prispevka, če oba odloka urejata obe vprašanji. Ker ni jasno, po katerem odloku je toženka sploh odločala, se postavlja tudi dvom v pravilnost odmere komunalnega prispevka. Tožnik meni, da bi moral župan občinskemu svetu toženke predlagati, naj na seji odloča o tem, ali se tožnika oprosti plačila komunalnega prispevka, če bi ga glede na odločbo iz leta 2003 sploh bil dolžan plačati.

Iz navedenih razlogov je tožnik prepričan tudi, da je bila utemeljena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, zato mu gre povračilo stroškov zanjo.

Sodišču predlaga, naj odpravi prvostopenjsko in drugostopenjsko upravno odločbo, toženki naloži, da je dolžna v roku 30 dni odločiti o priglašenih stroških tožnika v upravnem postopku, poleg tega pa, da je dolžna tožniku povrniti stroške upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter dodaja, da trenutno veljavna zakonodaja ne dopušča možnosti oprostitve plačila komunalnega prispevka za objekte, kot je tožnikov, poleg tega pa še, da se eden od uporabljenih odlokov nanaša na celotno območje občine Brežice, drugi pa zgolj na posamezno območje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bil komunalni prispevek odmerjen zaradi gradnje poslovnega objekta po PGD št. 002/11, ki ga je aprila 2012 izdelal …, s.p. V zvezi s to gradnjo in na podlagi tega PGD je pred pristojno upravno enoto potekal postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. V takem primeru se v skladu s šestim odstavkom 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) komunalni prispevek odmeri z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko občina od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Postopek za odmero komunalnega prispevka je torej vezan na konkretni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja.

O investitorjevi obveznosti, da mora prispevati k stroškom gradnje komunalne opreme v občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt), se odloča zaradi načrtovane gradnje, ki bo imela za posledico obremenitev (uporabo) komunalne opreme v občini. S plačanim komunalnim prispevkom si investitor namreč zagotovi priključitev objekta na že zgrajeno komunalno opremo (četrti odstavek istega člena). Predpogoj za priključitev pa je, da je za objekt izdano gradbeno dovoljenje in objekt nato zgrajen.

Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je toženka v letu 2003 izdala odločbo, s katero je odločila, da tožnik ni zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za gradnjo, ki je opisana kot tri faze, ki med drugim zajemajo tudi gradnjo prvega dela („druga faza“) in drugega dela („tretja faza“) nadomestnega poslovnega objekta na parc. št. 68/8 in 68/7 k.o. …. Dne 16. 3. 2004 je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo betonarne z dvema silosoma za cement in deponijo frakcij, za gradnjo parkirišč za kamione z obračališčem in platojem za pranje kamionov, za postavitev pisarniškega kontejnerja, za izvedbo žerjavne proge in izvedbo gramoziranega platoja za namen skladišča gradbenega materiala, kar upravni organ opisuje kot „prvo fazo“, in za gradnjo parkirišč za osebne avtomobile, kot „del druge faze“, na navedenih zemljiščih. To gradbeno dovoljenje se torej ne nanaša na gradnjo poslovnega objekta.

Da bi tožnik za gradnjo na navedenih zemljiščih pridobil še kakšno gradbeno dovoljenje, iz upravnih spisov ne izhaja, tudi tožnik pa se v tožbi zgolj pavšalno sklicuje na „obstoječe objekte“. Iz kopij projektne dokumentacije, ki so priložene upravnemu spisu, izhaja, da je obravnavana gradnja sicer poimenovana „nadomestni poslovni objekt in zunanja ureditev“, vendar je ta gradnja že na naslovni strani vodilne mape opredeljena kot novogradnja, tudi iz lokacijskih podatkov (strani 11. do 14. vodilne mape) pa ne izhaja, da naj bi stala na mestu katerega koli obstoječega objekta. S tega stališča je toženka torej ravnala pravilno, ko je na podlagi predloženih podatkov odmerjala komunalni prispevek za novogradnjo.

Čeprav je bil tožnik z odločbo iz leta 2003 oproščen plačila komunalnega prispevka v zvezi s takratnim postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja za poslovni objekt na istih zemljiščih, pa glede na povedano to gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Česa takega ne navaja niti tožnik. To pa pomeni, da tožnik, ki je v letu 2003 na podlagi odločbe o oprostitvi plačila komunalnega prispevka sicer pridobil pravico do priključitev objekta na komunalno javno infrastrukturo, te pravice zaradi neizdanega gradbenega dovoljenja ni izkoristil. Položaj je torej drugačen kot v primeru, ko bi občina ponovno odmerila komunalni prispevek za obstoječi oziroma zgrajeni objekt, za katerega je investitor plačal komunalni prispevek.

Zato je pravilno stališče toženke, da je bil obravnavani komunalni prispevek odmerjen v zvezi z novim postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo poslovnega objekta na podlagi projektne dokumentacije iz leta 2012, napačno pa tožbeno stališče, da je šlo v obravnavani zadevi za ponovno odločanje o komunalnem prispevku, o katerem je bilo že odločeno.

Kot je bilo že navedeno, si investitor s plačanim komunalnim prispevkom zagotovi priključitev objekta na že zgrajeno komunalno opremo. Zato je napačno tudi tožbeno stališče, da tožnik ni zavezanec za plačilo komunalnega prispevka zgolj zato, ker je komunalna oprema že zgrajena in je z njo opremljeno tudi zemljišče gradnje.

Kot je bilo že navedeno, so tožnikove navedbe o tem, da na zemljišču gradnje že stojijo komunalno opremljeni objekti, povsem pavšalne, saj teh objektov v ničemer ne konkretizira. Tožnik tudi sicer ne navaja, na kakšen način naj bi okoliščina, da na zemljišču gradnje že stojijo (oziroma so stali v preteklosti) drugi objekti, vplivalo na odmero komunalnega prispevka za novogradnjo. Kolikor želi s temi navedbami uveljavljati stališče, da je odmera komunalnega prispevka vezana na zemljišče in ne na objekt, sodišče ponovno opozarja na že navedeni prvi odstavek 79. člena ZPNačrt, ki obveznost plačila komunalnega prispevka izrecno veže na gradnjo objekta.

Prav tako tožnik ne navaja, kako naj bi na zakonitost izpodbijane odločbe vplivala okoliščina, da jo je toženka glede konkretnih parametrov oprla na odlok, ki posebej ureja odmero komunalnega prispevka v industrijsko poslovni coni Brezina, glede pojasnila, zakaj niso podani pogoji za oprostitev komunalnega prispevka, pa na Odlok o programu opremljanja in podlagah ter merilih za odmero komunalnega prispevka za območje občine Brežice, ki velja za območje celotne občine, oziroma okoliščina, da župan občinskemu svetu toženke ni predlagal oprostitve plačila komunalnega prispevka. Sodišče se zato do teh navedb ni moglo opredeliti po vsebini, iz odločbe pa tudi ne izhajajo očitna neskladja z zakonom ali navedenima odlokoma.

Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).