Jedro

Prepričanje storilca, da bi bil dolžan plačati cestnino (kupiti vinjeto) šele, ko bi prečkal cestninsko postajo na avtocesti oziroma, da bi avtocesto pričel uporabljati šele, ko bi z vozilom prečkal cestninsko postajo (za uporabo avtoceste do cestninske postaje pa se uporaba vinjete ne zahteva) je materialnopravno zmotno, saj bi moral imeti nameščeno vinjeto na vetrobranskem steklu že ob vstopu na cestninsko cesto.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilcu prekrška E. T. izdal plačilni nalog št. 13-212158700099 z dne 16. 6. 2013, zaradi prekrška po drugi alineji prvega odstavka 77a. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) in prekrška po deveti alineji prvega odstavka 77a. člena ZJC, mu za vsak storjeni prekršek določil globo 300 EUR in mu nato izrekel enotno globo 600 EUR. Zoper omenjeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Krškem s sodbo ZSV 110/2013 z dne 12. 7. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo, storilcu prekrška pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek postopka.

2. Zoper navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve 3. in 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil .

B. 4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal, da mu prekršek ni bil predstavljen v hrvaškem jeziku, da je izpodbijal osebno zaznavo uradne osebe in trdil, da do cestninske postaje Drnovo ni pripeljal po avtocesti. Ker sodišče pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo ni opravilo glavne obravnave in ugotovitev prekrškovnega organa ni preizkusilo z neposrednim zaslišanjem uradne osebe in storilca prekrška, vložnica meni, da storilcu niso bila zagotovljena vsa jamstva poštenega postopka. Po stališču ESČP in vrhovnega sodišča namreč ne zadošča, da sodišče zgolj na podlagi podatkov v spisu zaključi, da ni razlogov za dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodišče lastne presoje brez izvedenega postopka ne more opraviti.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi izveden hitri postopek o prekršku, v katerem je prekrškovni organ izdal plačilni nalog, sodišče pa je odločilo o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Med določbami o zahtevi za sodno varstvo (deveto poglavje ZP-1) ni določbe, ki bi sodišče zavezovala k zaslišanju storilca, kadar odloči o zahtevi za sodno varstvo brez dopolnjevanja dokaznega postopka. Sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek, če spozna, da dejansko stanje ni pravilno ali popolno ugotovljeno (četrti odstavek 65. člena ZP-1), in sicer po pravilih rednega sodnega postopka, v katerem je zaslišanje obdolženca načeloma obvezno (69. člen ZP-1). V rednem sodnem postopku sodišče izvede ustno obravnavo (le), če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Vendar pa odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave, kot pravilno navaja vrhovna državna tožilka, ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta sodnikova presoja omejena s kršiteljevo pravico do poštenega postopka. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že v sodbi IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 zapisalo, da je vprašanje izvedbe ustne obravnave zaradi zagotovitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 6. člena EKČP in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) odvisno predvsem od narave vprašanja, ki ga storilec obrazloženo (in ne zgolj pavšalno – odločba ESČP Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2012) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Pri tem pa ni pomembno, ali storilec v zahtevi za sodno varstvo izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov v spisu le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove (odločba ESČP Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011).

6. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, sta cestninska nadzornika prekrškovnega organa opravljala cestninski nadzor uporabe vinjet na cestninski postaji Drnovo, pri vozilih, ki so pripeljali po cestninski cesti A2 iz smeri mejnega prehoda Obrežje. Nadzor sta opravljala za cestninsko postajo, cestninska nadzornica pa je stala na otoku med vinjetnimi stezami in opazovala vozila, ki so peljala mimo cestninske postaje. Ko je do cestninske postaje pripeljal storilec s svojim vozilom, mu je nadzornica z roko pokazala smer vožnje, drugi cestninski nadzornik pa je storilca za cestninsko postajo varno ustavil. Ob kontroli vozila je bilo ugotovljeno, da storilec na vozilu ni imel nameščene slovenske vinjete. S tem je storilec kršil tretji odstavek 11. c člena ZJC in storil prekršek po drugi alineji prvega odstavka 77a. člena ZJC, ker je vozil po cestninski cesti brez veljavne vinjete za določen cestninski razred, uporabljene na predpisan način. Ker storilec po tem, ko je ustavil in je bil prekršek že ugotovljen, cestninski nadzornici ni hotel pokazati vozniškega in prometnega dovoljenja, čeprav je nadzornica to od njega zahtevala, da bi ugotovila istovetnost cestninskega zavezanca, je nadzornica za pomoč zaprosila policijo. Storilec je nato nadzornici izročil osebno izkaznico in vzvratno odpeljal po avtocesti na mesto pred cestninsko postajo, z namenom, da na cestninski kabini kupi vinjeto. Za vzvratno vožnjo po avtocesti je policija storilcu izdala plačilni nalog in izrekla globo, ki jo je storilec tudi plačal. Ker storilec na zahtevo cestninske nadzornice ni želel pokazati vozniškega in prometnega dovoljenja, s katerim bi ugotovila njegovo istovetnost, je pooblaščeni uradni osebi preprečil izvedbo pooblastil iz 75c. člena ZJC in s tem kršil določbo drugega odstavka 75c. člena ZJC ter storil prekršek po deveti alineji 77a. člena ZJC.

7. Vložnik je zoper izdani plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri pa, kot ugotavlja Vrhovno sodišče, ni (niti posredno) izpodbijal osebne zaznave prekrškovnega organa, kot to zmotno navaja vrhovna državna tožilka v svoji zahtevi. Storilec namreč v zahtevi za sodno varstvo ni zanikal, da je bil ustavljen za cestninsko postajo Drnovo in da na svojem vozilu ni imel nameščene slovenske vinjete, priznal je tudi, da je zapeljal vzvratno čez cestninsko postajo in da je na kraj dogodka prišla policija, ki mu je izdala plačilni nalog. Storilec v zahtevi za sodno varstvo tudi ni trdil, da se do cestninske postaje Drnovo ni pripeljal po avtocesti, temveč je zatrjeval, da glede na to, da se je odpeljal vzvratno čez omenjeno cestninsko postajo, avtoceste sploh ni uporabljal. Iz vsebine zahteve za sodno varstvo torej izhaja prepričanje storilca, da bi bil dolžan plačati cestnino (to je kupiti vinjeto za ustrezen cestninski razred in jo nalepiti na vetrobransko steklo vozila) šele, ko bi prečkal cestninsko postajo na avtocesti oziroma povedano z drugimi besedami, da bi avtocesto pričel uporabljati šele, ko bi z vozilom prečkal cestninsko postajo, za uporabo avtoceste do cestninske postaje pa se uporaba vinjete ne zahteva. Takšno stališče storilca pa je, kot je pravilno ugotovilo in argumentirano obrazložilo že sodišče v izpodbijani sodbi, materialnopravno zmotno, saj bi moral imeti storilec nameščeno vinjeto na vetrobranskem steklu že ob vstopu na cestninsko cesto, česar pa ni imel. V tretjem odstavku 11.c člena ZJC je namreč določeno, da mora cestninski zavezanec cestnino iz osmega odstavka 11.a člena tega zakona plačati tako, da že pred vstopom na cestninsko cesto kupi vinjeto za ustrezen cestninski razred in jo nalepi na vetrobransko steklo vozila. Uredba o cestninskih cestah in cestnini pa v prvem odstavku 12. člena določa, da mora cestninski zavezanec pred vstopom na cestninsko cesto poskrbeti za predpisano namestitev veljavne vinjete za cestninski razred, v katerega sodi njegovo vozilo. Vložnik v zahtevi za sodno varstvo torej ni izpodbijal pravilnosti dejanskih ugotovitev prekrškovnega organa in ni zanikal, da se je do cestninske postaje pripeljal po avtocesti, kot to navaja vložnica zahteve, temveč je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da mora cestninski zavezanec plačati cestnino za uporabo avtoceste (tj. kupiti vinjeto) šele, ko s svojim vozilom prečka cestninsko postajo na cestninski cesti, in ne že ob vstopu na cestninsko cesto. Prekrška po deveti alineji 77a. člena ZJC pa storilec v zahtevi za sodno varstvo ni izpodbijal. Glede na navedeno vsebino zahteve za sodno varstvo in naravo spornega vprašanja je sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, pravilno presodilo, da dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna, zato ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da je bila storilcu kršena pravica do poštenega postopka in da izpodbijana sodba nima razlogov.

8. Glede navedb o tem, v katerem jeziku je bil storilcu pojasnjen prekršek, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel le, da sta v zapisniku navedena dva prekrška, ki naj bi mu bila pojasnjena v hrvaškem jeziku, kar pa ne drži. Sodišče je te navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da tej posplošeni trditvi storilca ne more slediti, saj je iz plačilnega naloga razvidno, da je pooblaščena uradna oseba storilcu ustno predstavila storjena prekrška in dokaze v njemu razumljivem hrvaškem jeziku in sodišče ne vidi razloga, zakaj bi pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa to vnesla v plačilni nalog, če to ne bi držalo, ravno tako pa storilec v zahtevi za sodno varstvo ne zatrjuje, da ni razumel dogajanja ob kontroli in očitanih prekrškov, saj se je v zahtevi opredelil do očitanih prekrškov. Navedeni razlogi sodišča so za vrhovno sodišče v celoti sprejemljivi in jih vložnica z golim zatrjevanjem, da po uveljavljeni praski Evropskega sodišča za človekove pravice in Vrhovnega sodišča ne zadošča, da sodišče zgolj na podlagi podatkov v spisu zaključi, da ni razlogov za dvom v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj lastne presoje brez izvedenega postopka sodišče niti ne more opraviti, ne more spodnesti. K temu Vrhovno sodišče še dodaja, da je storilec navedbo v plačilnem nalogu, da mu je bil prekršek predstavljen v hrvaškem jeziku, izpodbijal povsem pavšalno (ni niti navedel, v katerem drugem jeziku mu je bil prekršek pojasnjen), niti ni trdil, da ni razumel, kaj sta mu pooblaščeni uradni osebi v zvezi s storjenima prekrškoma pojasnili. Še več, iz vložene zahteve za sodno varstvo in ostalih dopisov storilca, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da je storilec postopek razumel in v njem aktivno sodeloval in da torej njegova pravica do obrambe ni bila v ničemer okrnjena. Sodišče je zato pravilno ocenilo, da dopolnjevanje dokaznega postopka glede vprašanja, ali sta bila storilcu prekrška pojasnjena v hrvaškem jeziku, ni potrebno.

9. Po določbi petega odstavka 65. člena ZP-1 mora sodišče, če iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, obvesti o tem storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu mora opis posredovati, hkrati pa storilca seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena tega zakona ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve. Če se sodišče odloči, da bo ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek, storilca o tem obvesti, in ga hkrati seznani, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila. Po citirani določbi mora torej sodišče opis dejanskega stanja vročiti storilcu, če iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti. Ker vložnica zahteve ne trdi, da bi opis dejanskega stanja vseboval kakšna dejstva, glede katerih se storilec ni mogel izjaviti (zahteva vsebuje le golo trditev, da storilcu opis dejanskega stanja ni bil vročen), sodišče presoje, ali je sodišče z zatrjevano opustitvijo vročitve opisa dejanskega stanja storilcu prekrška kršilo njegove ustavne pravice, torej pravico do pravnega sredstva, do sodnega varstva, do enakega varstva pravic in pravico do obrambe, ni moglo opraviti.

C.

10. Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).