Jedro

Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je namreč izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.

Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnik pritožil zoper navedeno inšpekcijsko odločbo, to tožnik potrdi tudi v tožbi. Ugovorov zoper izvršilni naslov pa, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, ni mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na izvršilni postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 6. 2. 2017, v 1. točki izreka ugotovil, da je odločba kmetijske inšpekcije št. 0611-1888/2010 z dne 21. 3. 2012 postala izvršljiva 16. 8. 2013 in se dovoli njena izvršba; v 2. točki izreka odločil, da ker zavezanec tudi v naknadno določenem roku do 15. 10. 2016 ni izpolnil svoje obveznosti iz 1. točke izreka, se mu kot prisilni ukrep izreče denarna kazen v znesku 500,00 EUR. V 3. točki izreka je določil način poravnave denarne kazni ter v 4. točki izreka odločil, da bo organ, kolikor bo zavezanec še naprej uporabljal kmetijsko zemljišče v nekmetijski namen in ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo, kot prisilni ukrep uporabila nova denarna kazen v znesku 750 EUR. V 5. točki izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 24. 3. 2017 odločil, da se pritožbi delno ugodi in izpodbijani sklep odpravi v delu, ki se nanaša na parc. št. 546/2 v izmeri 615 m2, vpisano pri k.o. ..., v ostalem delu ostane izpodbijani sklep nespremenjen (1. točka izreka). V 2. točki izreka je zavrnil zahtevo za vrnitev stroškov pritožbenega postopka in v 3. točki zahtevo za vrnitev upravne takse.

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in povzema vsebino pritožbe in odločitve drugostopenjskega organa. Pojasnjuje, da so ugotovitve inšpektorice z dne 3. 2. 2017, ki se nanašajo na kontrolni pregled in ugotovitve, da zavezanec ni izpolnil svojih obveznosti, nepravilne. Inšpektorica namreč ni ugotovila odločilnega dejstva, da se betonski nosilci nahajajo na parc. št. 546/2 in ne parceli 645/1 k.o. ... k.o. ..., zato ugotovitev tožene stranke, da obveznost tožene stranke ni izpolnjena, ni pravilna in temelji na napačnem ugotovljenem dejanskem stanju. Že ob izdaji izpodbijanega sklepa je tožnik inšpektorico opozoril, da je parcela, ki je pretežno kmetijsko zemljišče, dejansko prazna in na njej ni betonskih nosilcev, ker so ti le na delu zemljišča, ki je stavbno zemljišče. Predlaga, da se ga zasliši kot pričo in obenem predlaga, da se zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke A.A. Predlaga tudi, da se mu povrnejo vsi stroški tega in predhodnega postopka, tudi zato, ker je s pritožbo delno uspel, da se obe odločbi odpravita in se mu povrnejo stroški tega in tudi pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba zavrne. Pojasnjuje, da je izpodbijani sklep za parc. št. 546/2 k.o. ... odpravila zato, ker gre v celoti za stavbno zemljišče, za katerega kmetijska inšpekcija ni pristojna. Povzema ugotovitve dejanskega stanja ter se sklicuje tudi na potrdilo o namenski rabi zemljišča na parc. št. 546/2 in 546/1 k.o. ..., ki odločitev drugostopenjskega organa potrjuje. Pojasnjuje tudi, da je zemljišče parc. št. 546/1 kmetijsko zemljišče (88%) in delno stavbno zemljišče (12%). Dne 3. 2. 2017 je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka obveznosti ni izpolnila niti v naknadno določnem roku, ter opozarja na določbo prvega odstavka 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da je bilo tožniku z inšpekcijsko odločbo št. 0611-1888/2010 z dne 16. 7. 2010 prepovedana degradacija kmetijskega zemljišča na parc. št. 545/1 k.o.... z nasipavanjem gramoza in odločeno, da je treba na kmetijskem zemljišču vzpostaviti prvotno stanje tako, da se gramoz odstrani in kmetijsko zemljišče usposobi za kmetijsko proizvodnjo ter določen rok za ureditev do 1. 3. 2011. S sklepom z dne 9. 5. 2011 je bilo nadalje ugotovljeno, da je navedena odločba postala izvršljiva 2. 3. 2011 in se je dovolila njena izvršba ter zagrozilo z denarno kaznijo v znesku 500 EUR, če zavezanec v naknadno določenem roku do 30. 6. 2011, ne bo izpolnil obveznosti. Ker zavezanec obveznosti iz prej citiranega sklepa ni izpolnil, je bil 9. 5. 2011 izdan sklep, s katerim je bil zavezancu določen naknadni rok za izpolnitev (30. 6. 2011) ter zagroženo, da bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti, kot prisilno sredstvo, uporabljena denarna kazen v višini 500 EUR. Dne 21. 3. 2012 je organ, po predhodni ugotovitvi, da zavezanec ni izpolnil naložene obveznosti niti v naknadno določenem roku (kontrolni pregled z dne 15. 3. 2012), s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovil, da je zavezanec dolžan plačati denarno kazen zagroženo s sklepom z dne 9. 5. 2011 ter v primeru neizpolnitev naložene obveznosti zagrozil z novo denarno kaznijo.

7. S sklepom izpodbijanim v tem upravnem sporu je tako prvostopenjski organ ugotovil, da je postal sklep (ne odločba) istega organa št. 0611-1888/2010 z dne 21. 3. 2012 izvršljiva 16. 8. 2013. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavezanec tudi v naknadno določenem roku ni izpolnil naložene obveznosti, zato je bil izdan izpodbijani sklep v tem upravnem sporu, s katerim je bila tožniku izrečena denarna kazen v znesku 500,00 EUR in določen način njene poravnave ter zagroženo, da bo, kolikor bo kmetijsko zemljišče zavezanec še naprej uporabljal v nekmetijski namen, kot prisilni ukrep uporabila nova denarna kazen v znesku 750 EUR.

8. Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ta ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če rok poteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. Iz tretjega odstavka 298. člena ZUP izhaja, da prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev, ne sme presegati 1.000,00 EUR, vsaka naslednja denarna kazen za prisilitev pa je lahko izrečena le do tega zneska.

9. ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni veže na eno samo okoliščino, to je, da je tudi naknadni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova pretekel brez uspeha. Obstoju te okoliščine, torej poteku naknadno določenega roka v sklepu št. 0611-1888/2010 z dne 21. 3. 2012, tožnik ne ugovarja, zato je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep, ki je odločitev o neizvršitvi naložene obveznosti v naknadno določenem roku oprl na ugotovitve kontrolnega inšpekcijskega pregleda z dne 2. 3. 2016, v tem delu pravilen in zakonit. 10. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi upravni organ pri svoji odločitvi moral upoštevati, da je v zadevi sporno dejansko stanje, da torej inšpektorica ni ugotavljala, niti upoštevala tožnikovega pojasnila, da je zemljišče parc. št. 546/1 k.o. ... sicer pretežno kmetijsko zemljišče dejansko prazno, da na njemu ni betonskih nosilcev, pač pa so ti na delu zemljišča, ki je stavbno zemljišče. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je namreč izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena zgolj pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnik pritožil zoper navedeno inšpekcijsko odločbo, to tožnik potrdi tudi v tožbi. Ugovorov zoper izvršilni naslov pa, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, ni mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na izvršilni postopek.

11. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče kot dokaz vpogleda v listine (fotokopija pritožbe, potrdilo o namenski rabi, skico terenske meritve, vpogled v kataster stavb, fotografije in zemljiškoknjižna izpiska) in predlagala tudi, da sodišče vpogleda v odločbo drugostopenjskega organa in na zaslišanje povabi zakonitega zastopnika tožeče stranke A.A., torej je smiselno predlagala opravo glavne obravnave. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v dokazne namene sklicevala na listine, ki so sestavni del upravnega spisa in dokazujejo dosedanji potek postopka, ne dokazujejo pa te listine same po sebi nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta, za katerega presojo je, kot je sodišče pojasnilo v 9. točki izreka, relevantna samo ena okoliščina, da tožeča stranka v naknadno določenem roku ni realizirala naložene obveznosti. Sodišče ni sledilo niti predlogu, da zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke, ker tega predloga tožeča stranka v tožbi ni v zadostni meri utemeljila oziroma konkretizirala, kako bi predlagano zaslišanje lahko vplivalo na drugačno odločitev v zadevi. Iz navedenega razloga in ker sodišče meni, da glavna obravnava glede na predlagane dokaze ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave in je odločilo na seji senata.

K II. točki izreka:

13. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.