Jedro

ZTLR opredeljuje stvarno služnost v 1. odst. 49. čl.: lastniku gospodujoče stvari daje pravico, da za potrebe svojih zemljišč opravlja določena dejanja preko služnih zemljišč in obenem nalaga lastniku služne stvari, da to izvrševanje pravic trpi. Ker je služnost stvarna pravica na tuji stvari, vedno pomeni za lastnika določeno breme: glede svoje stvari je dolžan nekaj trpeti ali opustiti. Taka omejitev njegove lastninske pravice že zato ne more biti sama po sebi razlog za prenehanje služnosti.

Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek temelji na določilu 2. odst. 58. čl. ZTLR. Glede na to, da sta toženca pridobila stvarno služnost s priposestvovanjem, bi kot razlog za prenehanje služnosti po navedenem zakonskem določilu lahko bila upoštevna njena nepotrebnost za uporabo gospodujočega zemljišča. Izhodišče za tako oceno pa je lahko le ugotovitev, da je prišlo do spremembe okoliščin, v katerih in zaradi katerih je bila služnost pridobljena. Z uporabo načela, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (1.odst. 50. čl. ZTLR), ni mogoče po 2. odst. 58. čl. ZTLR zahtevati, naj služnost preneha, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini, saj 1. odst. 50. čl. ZTLR predpisuje kar najmanj obremenjujočo uporabo obstoječe služnosti, ne pa tudi njenega prenehanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 40.102,50 Sit stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prenehala realna služnostna pravica vožnje po parcelah št 2631/3 in 2637/2, vpisanih v vl. št. 102 k.o. Š, last tožeče stranke v korist parcel 2632/1 in 2631/1, vpisanih v vl. št. 136 k.o. Š, last tožene stranke ter da je tožena stranka dolžna opustiti vsako poseganje na nepremičnine, last tožeče stranke, zlasti dopustiti realno služnostno pravico voženj po navedenih parcelah. Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 99.084,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Služnostna pot, ki poteka preko nepremičnin tožnikov, je zanju zelo obremenjujoča in ju ovira pri koriščenju lastnih nepremičnin. Zaradi voženj mimo njunega gospodarskega poslopja ne moreta uživati tega poslopja tako, kot bi ga sicer lahko. Nepremičnine tožencev ležijo tik ob javni poti in bi si toženca lahko dostop uredila tako, da bi z javne poti zapeljala direktno na svoje parcele, seveda pa bi si morala uvoz predhodno nekoliko urediti. Vzpostavitev takšne potne povezave gotovo ne bi bila povezana z večjimi izdatki, kar bi moral v svojem mnenju ugotoviti tudi izvedenec. Sodišče od izvedenca ni zahtevalo, da izdela pisno mnenje in v njem opredeli višino izdatkov. Tako je kršilo pravila procesnega prava, saj stranke niso imele možnosti podati ugovora na izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec podal direktno na zapisnik in to kar na terenu. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Govori namreč o kamniti škarpi, na terenu pa se je lahko prepričalo, da je na poti med javno potjo in parcelami tožencev le zloženo kamenje, odstranitev tega pa ne predstavlja nobenega posebnega napora. Nadalje sodišče govori o utrditvi uvoza do prvega platoja in nato še naprej, pri tem pa sploh ne ugotavlja, da je enaka utrditev potrebna tudi po služnostni poti.

Nerazumljivo je, da imajo npremičnine tožencev dva dostopa in možnost krožne vožnje, za kar ni nobene potrebe. Tožnika imata zaradi voženj uničen najlepši del parcel in morata tudi obračati na svojem zemljišču, česar sodišče sploh ni upoštevalo. Toženca po parceli tožnikov vozita povsem samovoljno in to kljub nasprotovanju tožnikov.

Sodišče je prezrlo, da so bile nepremičnine nekoč last dveh bratov, ki sta na tak način vozila po svojih parcelah in nista z vožnjami nikogar obremenjevala. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj je pri odločanju o teh zahtevkih treba upoštevati načelo čim manjšega omejevanja lastninske pravice in ne izhajti le iz koristi gospodujočega zemljišča. V tem primeru ima gospodujoče zemljišče bistveno boljši položaj, ki presega potrebe ekonomskega izkoriščanja gospodujočih parcel. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, ker stranke niso imele možnosti podati ugovora na izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec podal direktno na zapisnik na ogledu. Po določilu 1. odst. 260. čl. ZPP sodišče določi, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ju da tudi pismeno pred obravnavo. V konkretnem primeru je izvedenec podal svoje mnenje na obravnavi, ki je bila na kraju samem, ko si je situacijo sodišče neposredno ogledalo. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, sta bili tedaj prisotni obe pravdni stranki in njuna pooblaščenca in sta izvedencu po podanem mnenju tudi zastavljali določena vprašanja.

Dokaz z izvedencem se je torej v skladu z določilom 1. odst. 224. čl. ZPP izvedel na glavni obravnavi pred sodnikom posameznikom in stranki sta imeli vso možnost, da se o izvedenem dokazu izjavita. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana, prav tako pa tudi ne druge iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP).

Predlog tožeče stranke v pritožbi, da bi moral izvedenec podati svoj izvid in mnenje pismeno, je torej mogoče šteti le kot v pritožbi predlagan nov dokaz, kar je sicer dopustno (1. odst. 352. čl. ZPP), vendar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje in relevantna dejstva (pretežno ta niti niso sporna) nepomembno, saj bi k drugačni odločitvi ne mogla pripeljati niti njegova ocena višine izdatkov, ki bi bili potrebni za ureditev novega dostopa na parcelo tožencev.

Razlogi za to bodo razvidni iz nadaljnje obrazložitve.

Na pritožbene očitke o tem, kakšno obremenitev pomeni služnostna pot tožencev čez služno zemljišče in zato ovira tožnika pri njunem izvrševanju lastninske pravice, je mogoče odgovoriti že s samo opredelitvijo stvarne služnosti, kot jo podaja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v 1. odst. 49. čl.: lastniku gospodujoče stvari (tožencema) daje pravico, da za potrebe svojih zemljišč opravlja določena dejanja (vožnje) preko služnih zemljišč in obenem nalaga lastniku služne stvari (tožnikoma), da to izvrševanje pravic trpi. Ker je služnost stvarna pravica na tuji stvari, vedno pomeni za lastnika določeno breme: glede svoje stvari je dolžan nekaj trpeti ali opustiti. Taka omejitev njegove lastninske pravice že zato ne more biti sama po sebi razlog za prenehanje služnosti, na kar pravilno opozarja tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo.

Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek temelji na določilu 2.odst. 58. čl. ZTLR. Glede na to, da sta toženca pridobila stvarno služnost s priposestvovanjem (kar je bilo ugotovljeno v postopku, ki je tekel pred Temeljnim sodiščem v Novem mestu, Enoti v Novem mestu pod opr.

št. P 249/94 in ki je bil pravnomočno zaključen 21.2.1996), bi kot razlog za prenehanje služnosti po navedenem zakonskem določilu lahko bila upoštevna njena nepotrebnost za uporabo gospodujočega zemljišča, na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje. Izhodišče za tako oceno pa je lahko le ugotovitev, da je prišlo do določenih spremenjenih razmer oziroma do spremenjene dejanske situacije. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje (in tega tožeča stranka v postopku niti ni zatrjevala) pa do tega ni prišlo. Lastnik služne stvari ima namreč pravico zahtevati odpravo služnosti le, če so se spremenile okoliščine, v katerih in zaradi katerih je bila služnost pridobljena.

Če se okoliščine ne spremenijo, te pravice nima. Četudi je mogoče ob upoštevanju načela, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (1. odst. 50. čl. ZTLR), prej navedeni 2. odst. 58. čl. ZTLR razlagati širše, pa ta razlaga nikakor ne sega tako daleč, da bi bilo mogoče z njegovo uporabo zahtevati, naj služnost preneha, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini. Določilo 1. odst. 50. čl. ZTLR vendarle predpisuje kar najmanj obremenjujočo uporabo obstoječe služnosti, ne pa tudi njenega prenehanja.

Doslej navedeno torej kaže na nepotrebnost dopolnitve dokaznega postopka z dodatnim angažiranjem izvedenca z oceno stroškov izdelave neposrednega dostopa na gospodujoče zemljišče tožencev, pa tudi na neutemeljenost pritožbenega očitka sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje - tega je ugotovilo in v odločbi logično in pravilno obrazložilo v skladu z ugotovitvami na ogledu in podanim mnenjem izvedenca. Na drugačno presojo ne more imeti vpliva niti okoliščina, da ima gospodujoče zemljišče možnost dveh dostopov in krožne vožnje (ki je po mnenju izvedenca sploh neprimerna, saj občutno zmanjšuje uporabnost gospodujočega zemljišča) niti okoliščina, da so bile nepremičnine nekoč last dveh bratov.

Tožeča stranka je naknadno predložila opozorilo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, kar je sicer po izteku pritožbenega roka in zato glede na dejstvo, da pritožnik tega v pritožbi ne uveljavlja, prepozno, vendar pa priznanje služnostne pravice vožnje ne more pomeniti uporabe kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, njegovega onesnaževanja, degradiranja ali zaviranja rasti rastlin v smislu 1. odst. 4. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih (nenazadnje naj bi po navedbah odgovora na pritožbo tožeča stranka sama uporabljala te poti za dostop na svoje zemljišče). Kar pa se tiče očitka samovoljnosti voženj, tožena stranka pravilno opozarja v svojem odgovoru na pritožbo, da je tožena stranka pravico stvarne služnosti pridobila s priposestvovanjem, kar je bilo ugotovljeno tudi s sodno odločbo in torej njeno izvrševanje ne more pomeniti samovoljnosti.

Ker je torej sodišče prve stopnje tudi popolno ugotovilo relevantna dejstva (pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje) in tudi pravilno uporabilo materialno pravo (1. odst. 50. čl. in 2. odst. 58. čl. ZTLR) je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP, pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo njene stroške za sestavo odgovora na pritožbo in stroške z njim povezanih sodnih taks.